VSRS Sodba III Ips 69/2016

Jedro

Naročnik lahko v okviru okoliščin iz 631. člena OZ veljavno izpolni obveznost plačila glavnemu izvajalcu do trenutka, ko mu podizvajalec izjavi svojo zahtevo za plačilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 12.117,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), s katerim je tožnica kot podizvajalka zahtevala plačilo za opravljeno delo od toženke kot naročnice po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter toženki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice (2. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3. Toženka je v skladu s sklepom III DoR 2/2016 z dne 29. 3. 2016 vložila revizijo, s katero izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj "spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da reviziji ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila".

4. Tožnica na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena:

- Tožnica (podizvajalka) v tem sporu zahteva plačilo 12.117,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja plačilo za opravljena dela projektiranja, dobave, montaže in predaje v obravnavanje signalno varnostnih naprav na železniški progi, ki jih je kot podizvajalka glavnega izvajalca A. opravila za toženko (naročnico).

- Tožnica se je 28. 3. 2011 za plačilo obrnila na toženko z neposrednim zahtevkom po 631. členu OZ.

- Toženka naj bi 14. 4. 2011 glede na njene trditve svojo obveznost plačala glavnemu izvajalcu.

- Ker tožnica plačila po neposrednem zahtevku ni prejela, je zoper toženko 30. 10. 2013 vložila tožbo.

Opredelitev pravnega vprašanja, o katerem bo odločeno

7. Na predlog toženke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 2/2016 z dne 29. 3. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Do kdaj lahko naročnik v okviru okoliščin iz 631. člena OZ veljavno izpolni obveznost plačila glavnemu izvajalcu?"

8. V tem postopku se je v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji, postavilo vprašanje, ali je za ugoditev tožbenemu zahtevku po določbi 631. člena OZ ključen obstoj dolga naročnika do izvajalca v času, ko podizvajalec uveljavi zahtevo za direktno plačilo naročniku, ali pa je ključen obstoj dolga v času vložitve tožbe. Naročnica naj bi namreč v vmesnem času, med zahtevo za direktno plačilo in vložitvijo tožbe podizvajalke, dolg poravnala glavnemu izvajalcu.

9. Sodišče druge stopnje je sprejelo stališče, da je za presojo utemeljenosti zahtevka bistven trenutek, ko podizvajalec proti naročniku uveljavlja zahtevek, in ne datum vložitve tožbe.

10. Toženka v reviziji vztraja pri očitkih, da je s plačilom terjatve naročnice glavnemu izvajalcu le-ta ugasnila, s tem pa je ugasnila tudi terjatev tožnice do naročnice. Za presojo neposrednega zahtevka do naročnice ni relevanten trenutek neposrednega zahtevka, ampak trenutek vložitve tožbe. Ob vložitvi tožbe pa so bile vse obveznosti toženke do glavnega izvajalca že poravnane.

O neutemeljenosti revizije

11. Tožnica je v tem sporu zoper toženko uveljavljala zahtevek po 631. členu OZ, ki določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve plača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Ta določba pomeni izjemo od splošnega pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki, saj se lahko podizvajalec s terjatvami, ki jih ima do izvajalca, obrne neposredno na naročnika (s katerim ni v pogodbenem odnosu) in od njega zahteva, da mu terjatve izplača iz (pripoznane) vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje izvajalcu.

12. V reviziji toženka sodiščema nižjih stopenj očita, da sta neutemeljeno prezrli dejstvo, da je bilo 14. 4. 2011 izvedeno njeno nakazilo glavnemu izvajalcu. Glede na revizijske ugovore je torej vprašanje, ali lahko naročnik še po prejemu neposredne zahteve za plačilo podizvajalca, ob izpolnitvi drugih pogojev po 631. členu OZ, svoj dolg veljavno izpolni glavnemu izvajalcu.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da obveznost naročnika do podizvajalca iz 631. člena OZ nastane v trenutku, ko mu podizvajalec izjavi svojo zahtevo za plačilo. Od tega trenutka dalje se naročnik svoje obveznosti do podizvajalca ne more razbremeniti s plačilom glavnemu izvajalcu, ampak le še s plačilom podizvajalcu. Navedeno stališče izhaja iz same zakonske določbe 631. člena OZ, po kateri je med drugim relevantno, da v trenutku, ko se je na naročnika obrnil podizvajalec, naročnik dolguje glavnemu izvajalcu. Takšni razlagi pritrjuje sam namen določbe 631. člena OZ, ki je v varovanju podizvajalcev, da pod določenimi pogoji pridejo do plačila za opravljeno delo, če ga ne prejmejo od svojega naročnika, glavnega izvajalca.

14. Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi: Naročnik lahko v okviru okoliščin iz 631. člena OZ veljavno izpolni obveznost plačila glavnemu izvajalcu do trenutka, ko mu podizvajalec izjavi svojo zahtevo za plačilo.

15. S tem so neutemeljeni tudi revizijski ugovori, da sta sodišči nižjih stopenj plačilo, ki naj bi bilo izvedeno 14. 4. 2011, spregledali, saj sta pravilno ocenili, da po uveljavljenem zahtevku 28. 3. 2011, ob izpolnjenih pogojih iz 631. člena OZ, naročnica svoje obveznosti ni mogla več veljavno izpolniti glavnemu izvajalcu, ampak podizvajalki.

16. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje s sprejetim stališčem odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi III Ips 122/2005 z dne 28. 8. 2007 zavrnilo neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika posla, saj je naročnik glavnemu izvajalcu že poravnal vse svoje obveznosti. Iz dejanskega stanja te zadeve namreč ne izhaja, da je bila pred plačilom dolgovanega zneska uveljavljena neposredna zahteva podizvajalca do naročnika po (v tem sporu veljavnem) 612. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Morebitna drugačna stališča tujih sodišč in višjih sodišč pa za presojo Vrhovnega sodišča niso relevantna.

Glede stroškov revizijskega postopka

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije lastne revizijske stroške (II. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep III DoR 2/2016
• VSRS Sodba III Ips 97/2016
• VSRS sklep III DoR 25/2015