<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba III Ips 107/2016-5

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:III.IPS.107.2016.5
Evidenčna številka:VS00007176
Datum odločbe:13.12.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK Cpg 142/2016
Datum odločbe II.stopnje:02.09.2016
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Mile Dolenc, Franc Seljak, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
Institut:spregled pravne osebnosti - začetek stečajnega postopka - aktivna legitimacija - terjatev do družbenika - povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - solidarna odgovornost - prenos pristojnosti po sklepu predsednika sodišča - pravica do izjave v postopku

Jedro

Na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZFPPIPP po začetku stečajnega postopka tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, saj z začetkom stečajnega postopka pravico za uveljavljanje takšnih zahtevkov pridobi upravitelj.

Ker je spregled pravne osebnosti sam po sebi izjema in ne pravilo, to nujno vodi k sklepanju, da je s spregledom pravne osebnosti mogoče uveljavljati le terjatev proti (neposrednim) družbenikom, nikakor pa ne nasproti tretjim osebam, ki bi bile morda povezane z družbeniki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi in drugi toženki stroške revizijskega odgovora, vsaki v znesku 5.575,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je od prve in druge toženke, ki naj bi bili dejanski naročnici izgradnje projekta "M.", na podlagi določb 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahtevala solidarno plačilo vtoževanega zneska. Zatrjevala je, da naj bi dejstvo, da sta prva in druga toženka dejanski naročnici projekta, izhajalo iz medsebojne lastniške povezanosti vseh (prej) treh toženk, kot tudi iz lastništva nepremičnine, na katerih je bil predviden projekt. Zoper (prej) tretjo toženko (A., d. o. o.) je tožeča stranka uveljavljala zahtevek na podlagi pogodbe o projektiranju, vendar pa je sodišče prve stopnje s sklepom I Pg 474/2012-74 z dne 7. 1. 2015 postopek zoper njo, zaradi izbrisa iz sodnega registra, ustavilo.

2. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni zahtevek za solidarno plačilo 649.148,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot tudi zahtevek na ugotovitev, da je druga toženka solidarno zavezana za plačilo vtoževanega zneska, zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica prvi in drugi toženki dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (II. in III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo, da prvi in drugi toženki povrne stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena prvi in drugi toženki, ki predlagata njeno zavrnitev. Obe priglašata stroške revizijskega odgovora.

Glede uporabe ZPP

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

- Tožeča stranka je s (prej) tretjo toženko (A., d. o. o.) 10. 2. 2011 sklenila Pogodbo o projektiranju (v nadaljevanju Pogodbo), 24. 6. 2011 pa še dodatek k Pogodbi.

- Tretja toženka je tožeči stranki za opravljena dela po Pogodbi že plačala 1,024.890,97 EUR.

- Tožeča stranka ni dokončala projekta za izvedbo (PZI) niti ni naredila projekta za razpis (PZR) oziroma sta bila ta projekta narejena le delno, ker je bil projekt po Pogodbi prej ustavljen.

- Glavna oseba za komunikacijo v zvezi s Pogodbo je bil g. G., ki je delal za tretjo toženko (A., d. o. o.).

- Tretjo toženko je kot projektno družbo za izvedbo tega in drugih projektov ustanovila druga toženka (kot 100 % družbenica). Prva toženka pa je ustanoviteljica in 98,3408 % družbenica druge toženke.

- Prva in druga toženka sta 14. 6. 2011 sklenili Pogodbo o sofinanciranju investicije v izgradnjo objekta (v nadaljevanju Pogodbo o sofinanciranju), ki je predmet Pogodbe. Sklenjena Pogodba o sofinanciranju pa ne vključuje obveznosti prve in druge toženke do tožeče stranke.

- Pravdni stranki sta po nastopu težav z izplačili po Pogodbi nameravali skleniti Pogodbo o pristopu k dolgu in Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, vendar pa te pogodbe niso bile podpisane.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Vrhovno sodišče na podlagi (zgoraj) povzetega, pred sodišči nižjih stopenj ugotovljenega, dejanskega stanja zaključuje, da je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožbeni zahtevek na vseh zatrjevanih pravnih podlagah neutemeljen. Ugotavljanje dejstev ter dokazna ocena namreč spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena. Vendar pa lahko v primerih, ko sodišče pri formuliranju dokazne ocene ne upošteva metodoloških napotkov 8. člena ZPP, takšno njegovo postopanje preide v bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba z generalno klavzulo ureja kršitve, ki onemogočajo preizkus sodbe zaradi njene nejasnosti, nerazumljivosti ali neobrazloženosti. Revidentka pa s svojimi očitki v glavnem graja prav dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, saj ni zadovoljna z dejanskimi ugotovitvami in sprejeto dokazno oceno. Vendar z lastnim, subjektivnim razumevanjem dejanskega stanja skuša ponuditi svojo dokazno oceno, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

Glede 631. člena OZ in z njim povezanih procesnih kršitvah

9. Ob upoštevanju v prejšnji točki pojasnjenega revidentka ne more uspeti z očitki o neobrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje1, kot tudi ne z očitki, da so bili prezrti nekateri njeni pritožbeni očitki2. Sodišči nižjih stopenj sta se namreč pri presoji utemeljenosti zahtevka na podlagi 631. člena OZ ukvarjali zlasti s predpostavko za obstoj tega razmerja, to je z vprašanjem, ali sta prva in druga toženka dejanski naročnici. Tožeča stranka je obstoj tega dejstva v postopku utemeljevala zlasti s korespondenco, z lastniško povezanostjo toženk in z lastništvom nepremičnin, vendar pa je bila pri tem neuspešna, pri čemer Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj dokazno oceno za takšen zaključek podali logično in konsistentno.3

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe glede zatrjevanih dejstev pravzaprav pomenijo (nedopusten) poizkus revidentkinega vplivanja na ugotovljeno dejansko stanje in na dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. V skladu z ustaljeno sodno prakso je procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižji od standarda obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Zato ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, temveč zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve oziroma konteksta njegove sodbe. Tudi ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve tudi zadošča, če iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je le-to s pritožbenimi navedbami seznanilo in jih ni prezrlo.

11. Tožeča stranka je obstoj (podjemnega) pogodbenega razmerja med prvo in drugo toženko (kot zatrjevanima dejanskima naročnicama) ter A., d. o. o., (kot domnevno izvajalko) utemeljevala na medsebojni lastniški povezanosti toženk, lastništvu nepremičnin in korespondenci v času izvajanja projekta. Vendar pa sta sodišči nižjih stopenj pravilno zaključili, da lastniška povezanost sama po sebi ne vodi k sklepanju o obstoju podjemnega razmerja, pri čemer tudi druga ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za sklepanje o obstoju podjemnega razmerja med toženkami. Pravilna je zato utemeljitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, ki bi kazale na obstoj podjemnega razmerja med toženkami. Namigovanje revidentke, da je sodišče druge stopnje od nje zahtevalo pisno podjemno pogodbo, pa v podatkih spisa ni z ničemer podprto.

12. Ob ugotovitvi, da prva in druga toženka nista bili dejanski naročnici, je nadaljnje razpravljanje o pogojih po 631. členu OZ irelevantno.

Glede pristopa k dolgu in z njim povezanih procesnih kršitvah

13. Sodišče druge stopnje je v 8. točki obrazložitve resda nekonsistentno zaključilo, da so bile trditve glede pristopa k dolgu podane prepozno (šele v pritožbi), vendar pa je na drugi strani v okviru presoje odškodninske odgovornosti4 ugotovilo oziroma potrdilo dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da Pogodbe o pristopu k dolgu in Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij prva in druga toženka nista podpisali, zaradi česar ju ti pogodbi ne zavezujeta. Poleg tega je zahtevek na tej pravni podlagi presojalo že sodišče prve stopnje.5 Tožeča stranka je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje prevzem dolga utemeljevala (zgolj) s prej citiranima pogodbama, ki pa, kot je bilo ugotovljeno, prve in druge toženke ne zavezujeta. Glede na pojasnjeno vtoževanega plačila ni mogoče utemeljiti na podlagi 432. člena OZ.

Glede spregleda pravne osebnosti

14. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) po začetku stečajnega postopka tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), saj z začetkom stečajnega postopka pravico za uveljavljanje takšnih zahtevkov pridobi upravitelj. Po izrecni določbi 350. člena ZFPPIPP namreč v stečajno maso pravne osebe spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe. Tudi če bi pritrdili pomisleku revidentke, da zakonska določba vodi k sklepanju, da odrekanje možnosti tožbe upnikom pomeni kršitev pravice do sodnega varstva, pa bi moral biti (vsaj) zahtevek postavljen tako, da mora tožena stranka plačati v stečajno maso in ne neposredno upnikom, saj bi bilo v nasprotnem primeru izigrano temeljno načelo insolvenčne zakonodaje o poplačilu upnikov po načelu par conditio creditorum.

15. Spregled pravne osebnosti je institut, ki ureja izjemen položaj, ko zakon ali odločba sodišča zavestno prezreta samostojno, z zakonom zagotovljeno bit pravne osebe, in preneseta učinke nekega, na pravno osebo navezanega stanja, na osebe, ki za to pravno osebo stojijo. In prav zaradi tega, ker je spregled pravne osebnosti sam po sebi izjema in ne pravilo, to nujno vodi k sklepanju, da je s spregledom pravne osebnosti mogoče uveljavljati le terjatev proti (neposrednim) družbenikom, nikakor pa ne nasproti tretjim osebam, ki bi bile morda povezane z družbeniki. Tako je že iz tega razloga zahtevek zoper prvo toženko na tej pravni podlagi neutemeljen.

Glede odškodninske odgovornosti

16. Vrhovno sodišče v zvezi s presojo protipravnosti v prvi vrsti ugotavlja, da revidentka tudi v delu večinoma (ponovno) izpodbija dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, zlasti pa izhaja iz subjektivno razumljenega (percepiranega) dejanskega stanja. Izhaja namreč iz prepričanja, da sta toženki vedeli, da A., d. o. o., nima premoženja, s katerim bi poplačala svoje upnike, ter da naj bi tožeča stranka v zvezi s projektom sodelovala (zgolj) s prvo in drugo toženko; vendar nič od tega nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj namreč v ničemer ne kažejo, da bi bili druga in tretja toženka (kot projektni družbi) ustanovljeni z namenom oškodovanja upnikov oziroma tožeče stranke. Pri presoji protipravnosti ravnanja toženk, seveda, nista nepomembni okoliščini, da je tretja toženka kot njena sopogodbenica tožečo stranko deloma (v več kot 50 % deležu) že poplačala iz naslova izvedbe del po Projektu, in da je druga toženka (glede na dopise) sodelovala pri poskusu izterjave oziroma plačila terjatve tožeče stranke do tretje toženke. Vendar pa vsebina tega dopisa nikakor ne pomeni (kot si to zmotno razlaga revidentka), da je druga toženka s tem pristopila k dolgu in da zanj odgovarja.

17. Pravilen je zato zaključek sodišč nižjih stopenj, da protipravnost ravnanja prve in druge toženke ni izkazana. Teza revidentke, da se je prva toženka s postopnim ustanavljanjem druge in tretje toženke skušala izogniti obveznostim, ki bi zaradi izvedbe projektov sicer bremenile njo, in da ji je s svojimi ravnanji povzročila škodo, je bila namreč v dokaznem postopku ovržena. Lastniška struktura pravne osebe per se nikakor ne more biti podlaga za sklepanje o protipravnosti ravnanja toženk. K takšnemu sklepanju pa tudi ne vodi niti delna vključenost prve toženke v projekt, ko pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je projekt potekal v javnem interesu. (Zgolj) obstoj javnega interesa oziroma vključenost prve toženke v projekt, ob odsotnosti (izkazane) pravne podlage za obstoj dolga do tožeče stranke, namreč, ob siceršnji neizkazanosti elementov odškodninske odgovornosti, nikakor ne more biti zadosten kriterij za priznanje utemeljenost zahtevka tožeče stranke. Takšnega zaključka v obravnavanem gospodarskem sporu ne morejo omajati niti revizijske navedbe, da so bile zoper odgovorne osebe že vložene kazenske ovadbe v zvezi z obravnavanim projektom.

18. Sodba sodišča druge stopnje ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je to sodišče opredelilo tudi do odškodninske odgovornosti druge toženke kot ustanoviteljice in 100 % družbenice tretje toženke, ko je zaključilo, da protipravnost ni podana, saj dokazni postopek ni pokazal, da bi bila družba A., d. o. o., ustanovljena z namenom prikrajšanja upnikov.

Glede prenosa pristojnosti na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih

19. Neutemeljen pa je tudi očitek revidentke, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je ni seznanilo s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča o prenosu pristojnosti iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Kopru, kršilo načelo kontradiktornosti ter ji odvzelo pravico do izjave v postopku.6 Vrhovno sodišče je namreč z vpogledom v spis ugotovilo, da je do prenosa pristojnosti na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS)7 prišlo šele po tem, ko so bila že opravljena vsa dejanja pravdnih strank v pritožbenem postopku, zaradi česar o kršitvi pravice do izjave v postopku zaradi prenosa pristojnosti ni mogoče govoriti. Možnost prenosa pristojnosti na podlagi sklepa predsednika neposredno višjega sodišča je po določbi tretjega odstavka 105.a člena ZS sicer, res, izključena glede zadev, za katere zakon določa izključno krajevno pristojnost (razen v izvršilnih zadevah izterjave denarnih terjatev). Vendar pa 51. člen ZPP, na katerega se sklicuje revidentka, v obravnavanem sporu ni ovira za prenos pristojnosti na podlagi prvega odstavka 105.a člena ZS, saj je sporna utemeljitev krajevne pristojnosti glede na kraj izpolnitve obveznosti v splošnem pravdnem postopku predvidena (le) v sporih z mednarodnim elementom; v gospodarskih sporih pa je na podlagi določbe 485. člena ZPP forum solutionis predviden kot dodatna izbirna (ne pa kot izključna) pristojnost.

20. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnika v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o revizijskih stroških

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je toženkama dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka). Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Ob upoštevanju vloženih stroškovnikov prve in druge toženke je Vrhovno sodišče obema priznalo po 4.550,00 EUR stroškov za odgovor na revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) ter 1.005,40 EUR (22 %) DDV (tar. št. 6007), kar skupno, za vsako, znaša 5.575,40 EUR.

-------------------------------
1 Po mnenju revidentke naj bi sodišče druge stopnje povsem brez obrazložitve zaključilo, da prva in druga toženka nista dejanski naročnici, in naj bi dokazne ocene glede tega ne podalo celovito.
2 Revidentka sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev glede pripoznave dolga.
3 Glej npr. 23. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 11. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
4 Glej 10. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
5 Glej zadnji del 24. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
6 S tem v zvezi je neutemeljeno tudi sklicevanje revidentke na sklep Ustavnega sodišča Up 653/15 z dne 5. 11. 2015, s katerim je Ustavno sodišče sprejelo v obravnavo pritožbo, ki problematizira kršitev pravice do izjave v postopku, saj je v citirani zadevi dejanska procesna situacija povsem neprimerljiva z obravnavano zadevo (v zadevi, ki jo obravnava Ustavno sodišče, pritožnica namreč zatrjuje, da ni bila seznanjena s pritožbo predlagateljic stečajnega postopka zoper sklep stečajnega sodišča).
7 Predsednik skupno neposredno višjega sodišča lahko na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju (prvi odstavek 105.a člena ZS).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 350, 350/2
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 8
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 631
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 51
Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 105a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0NjM5