VSRS Sodba III Ips 67/2016

Jedro

Iz dogovora, da je tožena stranka prašiče prevzela v oskrbo in se zavezala zanje ustrezno skrbeti, ni mogoče sklepati na obveznost tožene stranke, da mora živali nemudoma prodati, kar bi izključevalo utemeljenost uveljavljanja povrnitve oskrbovalnih stroškov. Dolžnost (oziroma upravičenje) tožene stranke, da izvede prodajo živali (na katero se sklicuje revident), zgolj kaže tudi na elemente mandatnega razmerja med pravdnima strankama, ki pa so vplivali zgolj na prenehanje izvajanja hrambe živali. Zato ti elementi mandatne pogodbe ne izključujejo upravičenja do povrnitve oskrbovalnih stroškov v času izvajanja hrambe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 7.994,05 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. V delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, je tožeča stranka od tožene stranke s podrejenim zahtevkom uveljavljala obogatitveni zahtevek in sicer tržno vrednost živali, ki jih je tožena stranka prevzela od tožeče stranke na podlagi poravnave in primopredajnega zapisnika z dne 23. 2. 2010, ni pa jih mogla vrniti, ker je z njimi razpolagala. Tožeča stranka je uveljavljala tržno vrednost živali na dan 23. 2. 2010 v višini 1.132.700,00 EUR in sicer 742.500,00 EUR za 6.750 bekonov, 340.000,00 EUR za 850 plemenskih svinj in 50.200,00 EUR za 1.255 pujskov.

2. Sodišče prve stopnje je v tem delu prvostopenjske sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 545.692,15 EUR (točka II.b izreka sodbe) in obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini (točka II.c izreka sodbe). Odločilo je, da se obe terjatvi pobotata do ugotovljene višine (točka II.č izreka sodbe) in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.132.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje (točka II.d izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 12.864,44 EUR (III. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanih točkah II.b, II.c, II.č, II.d in III. izreka potrdilo.

4. Tožeča stranka je vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, toženkama pa nerazdelno naloži plačilo stroškov revizije s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrže v delu, v katerem se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o točki II.d prvostopenjske sodbe oziroma, naj revizijo v celoti zavrne. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Glede statusa prve toženke

6. Iz podatkov sodnega registra je razvidno, de je prva toženka A., d. o. o.) z dnem 8. 10. 2015 prenehala zaradi pripojitve k prevzemni družbi B.., d. o. o. To ima za posledico prekinitev postopka po 3. točki prvega odstavka 205. člena ZPP. Prevzemna družba je z vložitvijo odgovora na revizijo izrecno izjavila, da prevzema postopek kot pravna naslednica izbrisane prve toženke. S tem se prekinjeni postopek nadaljuje (prvi odstavek 208. člena ZPP), čeprav sodišče prve stopnje o tem še ni izdalo (deklaratornega) sklepa. Zato so izpolnjeni pogoji za odločanje o reviziji.

Glede dovoljenosti revizije

7. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

8. Neutemeljen je predlog tožene stranke v odgovoru na revizijo za zavrženje revizije v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o odločitvi sodišča prve stopnje v točki II.d) izreka prvostopenjske sodbe. Tožena stranka se v tem delu sklicuje na kršitev sodišča druge stopnje, češ, da je odločilo preko pritožbenih razlogov, saj tožeča stranka s pritožbo prvostopenjske sodbe v točki II.d) izreka sploh ni izpodbijala. Iz pritožbenih navedb tožeče stranke je razvidno, da je smiselno izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi višine terjatve tožeče stranke (sodišče je namesto vtoževanega zneska v višini 873.934,00 EUR ugotovilo terjatev zgolj v višini 545.692,15 EUR) in o ugoditvi pobotnemu ugovoru in posledični zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je torej s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 873.934,00 EUR s pripadki. Odločitev sodišča druge stopnje v izreku izpodbijane sodbe je zato potrebno razumeti tako, da je potrdilo prvostopenjsko sodbo v obsegu, ki je bila izpodbijana s pritožbo, torej glede ugoditve pobotnemu ugovoru in zavrnitvi dajatvenega zahtevka za plačilo 873.934,00 EUR s pripadki. Tudi revizijske navedbe je potrebno razumeti kot izpodbijanje odločitve sodišča druge stopnje v tem obsegu. Zato je revizija dovoljena.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano:

- Tožeča stranka in pravni prednik toženk sta 23. 2. 2010 sklenila poravnavo in podpisala primopredajni zapisnik, na osnovi katerega je pravni prednik toženk prevzel v oskrbo za tožečo stranko 6.750 bekonov, 850 plemenskih svinj, 1.255 pujskov in 16 plemenskih merjascev. Pravni prednik toženk se je zavezal za prevzete živali ustrezno skrbeti.

- Ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje tožena stranka ni več razpolagala s prevzetimi živalmi.¹ Nekaj živali je poginilo, ostale živali je prodala v času od marca do septembra 2010 glede na stanje in težo živali in s tem njihovo primernost za prodajo.

- Tožena stranka je z dopisom 26. 2. 2010 tožečo stranko obvestila o nameravani prodaji v oskrbo prevzetih živali, vendar tožeča stranka na dopis ni reagirala.

- Na dan 23. 2. 2010 je znašala ocenjena vrednost 6.750 bekonov 410.808,15 EUR, 850 plemenskih svinj 123.840,00 EUR in 1.255 pujskov 11.044 EUR, kar skupaj znese 545.692,15 EUR. V tej višini je sodišče prve stopnje ugotovilo terjatev tožeče stranke do tožene stranke.

- Samo stroški oskrbe predmetnih bekonov (upoštevaje stroške krmil, tekačev, dela, veterine, elektrike, vode in smeti ter amortizacije in zavarovanja zgradb) so znašali 865.062,16 EUR. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke do višine terjatve tožeče stranke.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati na tiste revizijske očitke, s katerimi revidentka izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje oziroma dokazno oceno izvedenih dokazov. V pretežnem delu namreč predstavljajo revizijske navedbe poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temeljita izpodbijani sodbi. Na tako zastavljeno revizijo Vrhovno sodišče odgovarja zgolj na tiste navedbe, ki jih je mogoče razumeti kot konkretizirano zatrjevanje dopustnih revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZPP.

10. Neupoštevni so revizijski očitki, kolikor se nanašajo na nepravilno upoštevanje stroškov vzreje celotne črede za obdobje več mesecev. V tem delu gre za poskus izpodbijanja dejanskega stanja, ugotovitev katerega sta sodišči oprli na mnenje izvedenca. Neutemeljeni pa so revizijski očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, češ da sodišči nista ugodili predlogu tožeče stranke za pritegnitev novega izvedenca glede cene pujskov, s čimer naj bi bila tožeči stranki odvzeta možnost enakega obravnavanja. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da mora sodišče glede na določbo 254. člena ZPP ponoviti dokaz z novim izvedencem le v primeru, da se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z zaslišanjem prvega izvedenca, kakor tudi, da tožeča stranka te možnosti v okviru neposrednega zaslišanja izvedenca ni izkoristila.

11. Neutemeljeni so revizijski očitki o nepravilni uporabi materialnega prava v povezavi z upoštevanjem stroškov oskrbovanja živali v celotnem obdobju, na katerega se je sklicevala tožena stranka. Tožeča stranka poskuša uspeti s trditvijo, da bi bila tožena stranka dolžna prevzete živali odprodati bistveno prej, ker naj bi za to obstajal interes drugih odjemalcev, s čimer bi odpadli stroški oskrbovanja. Sodišče druge stopnje je pravilno opredelilo razmerje med pravdnima strankama kot dogovor o hrambi (729. do 738. člen OZ). Iz dogovora, da je tožena stranka prašiče prevzela v oskrbo in se zavezala zanje ustrezno skrbeti,² ni mogoče sklepati na obveznost tožene stranke, da mora živali nemudoma prodati, kar bi izključevalo utemeljenost uveljavljanja povrnitve oskrbovalnih stroškov. Dolžnost (oziroma upravičenje) tožene stranke, da izvede prodajo živali (na katero se sklicuje revident), zgolj kaže tudi na elemente mandatnega razmerja med pravdnima strankama, ki pa so vplivali zgolj na prenehanje izvajanja hrambe živali. Zato ti elementi mandatne pogodbe ne izključujejo upravičenja do povrnitve oskrbovalnih stroškov v času izvajanja hrambe. Izpodbijanje primernosti časa prodaje bekonov (v zvezi s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje ugotavljali višino utemeljenih stroškov oskrbovanja) pa pomeni nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Revident se tudi neupravičeno sklicuje na neodplačno naravo shranjevalne pogodbe. Pravica do povračila opravičenih stroškov hrambe (736. člen OZ) ne daje pogodbi narave odplačnosti, saj je odplačnost shranjevalne pogodbe urejena v 737. členu OZ kot pravica do plačila za trud, ki pa je v pogodbeni dispoziciji pogodbenih strank. Takšnega upravičenja tožena stranka ni zatrjevala in ni uveljavljala v pobot.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišči ne bi smeli upoštevati stroškov oskrbovanja, ker tožena stranka ni ohranila v hrambo prevzetih stvari. Sodišči sta kot relevantne upoštevali zgolj stroške oskrbovanja bekonov. Smotrnost prodaje živali je priznavala celo tožeča stranka. Sporen je bil zgolj primeren čas prodaje. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da gre v tem primeru za živali, ki so po določenem času vzreje namenjene za odprodajo in zakol. Po eni strani to pomeni, da prevzeta obveznost ustrezno skrbeti za živali ne more pomeniti zahteve po ohranjanju enakega stanja kot je bilo ob prevzemu. Po naravi stvari prevzeta obveznost vsebuje potrebno oskrbo, ki zagotavlja ustrezno prirast živali, kar po drugi strani povečuje vrednost živali ob prodaji. Okoliščina, da je tožeča stranka izrecno zahtevala (le) povrnitev vrednosti živali na dan prevzema 23. 2. 2010,³ je odraz dispozicije tožeče stranke pri oblikovanju tožbenega zahtevka, na kar je pravilno opozorilo tudi sodišče druge stopnje (17. točka obrazložitve). Takšna dispozicija tožeče stranke pri oblikovanju tožbenega zahtevka pa ne more izključiti upravičenja tožene stranke za uveljavljanje v pobot nasprotne terjatve iz istega pogodbenega razmerja.

14. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, s katero se izpodbija sodba sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje, da bi bilo potrebno upoštevati, da je najkasneje z vložitvijo tožbe 8. 3. 2010 tožeča stranka zahtevala vrnitev prašičev, zato tožena stranka ne bi smela biti upravičena do stroškov oskrbovanja živali. Ker tožeča stranka v pritožbi tovrstnih očitkov nepravilne uporabe materialnega prava ni uveljavljala, se do takšnih ugovorov sodišče druge stopnje ni moglo opredeliti. Sicer pa je celo sama tožeča stranka v pritožbi izrecno pritrdila, da v času sklenitve prevzemnega zapisnika ni imela kam preseliti prevzete črede (peti odstavek na 4. strani pritožbe). Vrnitveni zahtevek, ki ga je uveljavljala tožeča stranka ob vložitvi tožbe, pa je temeljil na zatrjevani ničnosti poravnave in prevzemnega zapisnika. Ta zahtevek (ki se je kasneje izkazal za neutemeljenega) je temeljil na zatrjevanem neobstoju pravne podlage za posest vseh stvari, ki so bile predmet zahtevka. Tožeča stranka je uveljavljala vrnitev tako črede prašičev kot tudi nepremičnin, v katerih so bile živali nastanjene. Uveljavljanja takšnega kondikcijskega zahtevka zato ni mogoče razumeti kot uveljavljanje oblikovalnega upravičenja položnika za prenehanje hrambe na podlagi 729. člena OZ. Na takšen pomen se tožeča stranka tudi ni sklicevala v tožbi. V tem delu pa je pritrditi stališču tožene stranke v odgovoru na revizijo, da bi pravica do povrnitve potrebnih stroškov pripadala toženi stranki tudi kot nedobrovernemu posestniku (četrti odstavek 96. člena SPZ), saj gre v tem primeru za potrebne stroške, ki bi sicer bremenili tožečo stranko v primeru vrnitve stvari. Zgolj s sklicevanjem na vloženo tožbo 8. 3. 2010 tožeča stranka zato ne more izpodbiti upravičenja tožene stranke do povrnitve stroškov oskrbe tudi po tem datumu.

15. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na konkretizirane očitke v reviziji. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče toženi stranki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) v znesku 5.550,00 EUR, povečane po tar. št. 1200 ZOdvT za 982,50 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, vse povečano za 22% DDV.

-------------------------------
¹ V posledici tega dejstva je bil s sodbo sodišča prve stopnje zavrnjen primarno uveljavljen vrnitveni zahtevek tožeče stranke. Ta odločitev ni bila izpodbijana s pritožbo in ni predmet revizijskega postopka.
² Tretji odstavek 2. točke Primopredajnega zapisnika z dne 23. 2. 2010, priloženega v prilogi A6.
³ Ta ne vsebuje tudi povečane vrednosti ob prodaji živali, do katere bi bila tožeča stranka upravičena po določbi 771. člena OZ.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 609/93
• Sodba III Ips 21/2012
• VSL Sklep I Cpg 558/2022