VSRS Sklep II Ips 29/2016

Jedro

Pravna podlaga, na katero je oprta izpodbijana odločitev nižjih sodišč, izhaja iz besedila 84. člena ZZZDR. Ta se glasi: (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. (3) Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje.

Očitno je, da so nekatera darila preklicljiva, druga pa ne. Naloga sodišča je, da z ustrezno razlago postavljenega prava, katerega osrednji del je zgoraj povzeta določba, obe skupini daril razmeji.

Mnoge možne razlage pomensko odprtega besedila vseh treh odstavkov 84. člena ZZZDR so lahko ustavnopravno sporne z vidika lastninskopravnega položaja domnevnega obdarjenca.

Pomen zgodovinskega pogleda za obravnavano zadevo je spoznanje, da so darila med zakonci in zaročenci bila predmet posebne obravnave, a nikoli takšne, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice.

Preklic iz 84. člena ZZZDR naj torej rešuje položaje, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Pravdni stranki sta na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru P 538/2005 z dne 10. 11. 2005 razvezana zakonca. Dve leti pred tem (24. 7. 2003) sta sklenili pogodbo v obliki notarskega zapisa, katere naslov se glasi Darilna pogodba. Z njo je tožnik na toženko prenesel lastninsko pravico do 1/2 nepremičnine, ki v naravi predstavlja parcelo s stanovanjsko stavbo. Pred tem sta bila v zemljiško knjigo vpisana vsak do 1/2 solastninskega deleža. Tožnik je sprva zahteval, da mu toženka darilo vrne. Ko je toženka nepremičnino prodala, je tožbo spremenil in zahteval plačilo polovice kupnine, ki jo je toženka prejela za sporno nepremičnino. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali navedena pogodba v resnici predstavlja darilo, kot trdi tožnik, ali pa je šlo za pogodbo, s katero sta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja glede skupnega premoženja. S to tezo je nastopala toženka ter pri njej vztraja tudi še v revizijskem postopku.

2. Presoja sodišča prve stopnje je bila, da je šlo pri sporni pogodbi za darilo. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo polovice kupnine v pretežnem delu ugodilo, svojo odločitev pa je oprlo na pravilo iz tretjega odstavka 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

3. Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

Bistvo revizijskih navedb tožene stranke

4. Zoper to sodbo vlaga revizijo toženka. Najprej napada rezervne razloge nižjih sodišč, ki so govorili o tem, da bi bila sporna darilna pogodba nična že zato, ker naj bi jo tožnik sklenil zaradi svoje prezadolženosti. Revidentka tem razlogom očita, da tožnik takšne trditvene podlage glede ničnosti sporne darilne pogodbe sploh ni podal. Res je, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, a to velja le v okviru trditvene podlage strank.

V nadaljevanju vztraja, da je bila volja strank, da se darilna pogodba šteje za sporazum o delitvi skupnega premoženja. Kot takšna je bila ta pogodba upoštevana tudi v postopku sporazumne razveze. Iz tistega sporazuma jasno izhaja, da sta stranki želeli, naj se slednja pogodba obravnava kot dogovor o razdelitvi premoženja. Na razloge nižjih sodišč, ki so to tezo zavrnile tudi z argumentom, češ da sporazum ne vsebuje klavzule o neposredni izvršljivosti, revidentka odgovarja, da tega pač nista zapisali, saj je bil namen sporazuma že realiziran in ni bilo nobene potrebe za kaj takšnega. Zato tudi vztraja, da podlaga daritve po razvezi zakonske zveze ni odpadla, pač pa je bil nagib ureditev položaja glede skupnega premoženja. Ni mogoče šteti, da je kavza odpadla. Tudi ne gre za čisto darilo med zakoncema z jasnimi pogodbenimi določili, kakor je napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

Revidentka celo meni, da je odločitev o tem, kakšna je narava sporne pogodbe, že res iudicata. Pri tem se sklicuje na sodbo iz postopka po predlogu za sporazumno razvezo. Z izpodbijanimi odločitvami sta nižji sodišči povozili tisto sodbo.

Sodišče tudi ni izvajalo dokaznega postopka, v smeri ugotavljanja, ali sta pravdni stranki v času prenosa lastništva še živeli v življenjski skupnosti, kar bi nedvomno dokazovalo, da tožeča stranka ni imela nagiba za sklenitev pogodbe, ki bi bil zvezan z mislijo na skupno zakonsko življenje.

Slednjič pa revidentka oporeka še višini prisojenega zneska. Ta namreč ne ustreza vrednosti nepremičnine v času domnevne daritve.

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Presoja Vrhovnega sodišča

6. Revizija je utemeljena.

7. Pravna podlaga, na katero je oprta izpodbijana odločitev nižjih sodišč, izhaja iz besedila 84. člena ZZZDR. Ta se glasi: (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. (3) Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje.

8. Očitno je, da so nekatera darila preklicljiva, druga pa ne. Naloga sodišča je, da z ustrezno razlago postavljenega prava, katerega osrednji del je zgoraj povzeta določba, obe skupini daril razmeji.

Ustavnopravna problematičnost 84. člena ZZZDR

9. Mnoge možne razlage pomensko odprtega besedila vseh treh odstavkov 84. člena ZZZDR so lahko ustavnopravno sporne z vidika lastninskopravnega položaja domnevnega obdarjenca. Tudi takšne razlage, kakršne so bile že sprejete v slovenski sodni praksi.¹ Uresničujejo namreč naslednje sosledje. Najprej pravni red v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na domnevnega obdarjenca, mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninskopravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas - ta lahko traja tudi pomembno življenjsko obdobje - uresničuje. Kasneje pa mu vsa ta lastninskopravna upravičenja odreče ter omogoči zasebnopravno razlastitev brez odmene; razlog za takšen poseg pa je v resnici zgolj ravnanje enega ali obeh zakoncev, ki - abstrahirano in predvsem očiščeno čustvenih in moralnih prvin - ne pomeni nič drugega kot udejanjanje splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave, konkretizirano na zakonsko raven, pa udejanjanje svobode pri sklepanju zakonske zveze (13. člen ZZZDR)². Takšna sankcija nedvomno predstavlja poseg v ustavnopravno varovano lastninsko pravico. To, da pravni red dopušča sosledje, po katerem nekdo postane lastnik, je lastnik v polnem pravnem pomenu, a mu vendarle zakonsko pravo ves čas preti, da morda tudi več ne bo lastnik - dasiravno ne bo ravnal protipravno, ter nato to pretnjo zaradi varstva interesa nasprotne stranke tudi uresniči, terja najmanj to, da se takšno zakonsko možnost razlaga z vso ustrezno ustavno-skladno občutljivostjo. To pomeni, da se razlagalne smeri sporne določbe ustavnopravno osmislijo. Na takšno pot nas napotuje tudi revidentka, ko govori o drugačnem namenu in kavzi pogodbe. Pri tem navidez posega v dejansko stanje, v resnici pa razpre pravna izhodišča razlage pogodbe, kakršno sta izpeljali nižji sodišči. Ker ima vsak razumen pravni institut svoj kontekst v okviru celovitosti in notranje povezanosti pravnega reda, kakor tudi zgodovinsko-pravni kontekst, si velja zato za uvod ta kontekst okvirno pogledati.

Pogled v pravno zgodovino

10. Ker je besedilo 84. člena ZZZDR pomensko odprto, ga je treba preizkusiti z vsemi metodami razlage. Ena izmed njih je tudi zgodovinska razlaga. Ta nam pokaže, kakšna je bila geneza nekega pravnega instituta skozi čas, kar lahko pomaga po eni strani osvetliti umestitev pravnega instituta v pravnokulturni kontekst določnega zakonodajnega območja, po drugi strani pa nam lahko pomaga odkriti morebiten zakonodajalčev namen, da v ta kontekst poseže.

11. Predpis, ki je v našem zakonodajnem prostoru urejal darilna razmerja, je bil Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), po letu 1946 pa so se ta pravila uporabljala kot merila za zapolnjevanje široke pravne praznine.³

12. Darila med zakonci so bila zgodovinsko gledano predmet posebne pravne obravnave; ne vsa darila in ne v vseh ureditvah enako. Prav ODZ je bil tu zadržan. Veljavnost ali neveljavnost daritev med zakonci se je namreč presojala po "zakonih o daritvi vobče" (par. 1246). Ta so bila skladna s starim slovenskim rekom kar je dano, je v zlato jamo zakopano, ki izraža, da je darilo praviloma nepreklicljivo. Tako je bilo tudi izrecno zapisano v ODZ: Daritve so nepreklicne (par. 946). Med posebej določenimi izjemami (par. 947 do 954) ni najti takšne, ki bi ustrezala pravilu iz 84. člena ZZZDR.

13. Je pa ODZ poznal dva specialna instituta. Prvi se je imenoval Jutrnja.⁴ Teleološko bistvo tega instituta se tiče razmerja med voljno sposobnostjo in izjavljanjem volje. Drugi pa se nanaša na darila med zaročenci: tako je bilo mogoče preklicati darila med zaročenci, če zakon ni bil sklenjen in "darovalec tega ni bil kriv" (par. 1247). Ta se tiče neuresničene (ne pa šele naknadno odpadle) kavze.

14. Čeprav ODZ predstavlja kodifikacijo na rimskem pravu temelječega občega prava⁵, pa je bila ureditev v starem rimskem pravu drugačna. Bila je celo bolj radikalna kot naša zdajšnja ureditev, a po drugi strani bistveno bolj pravno predvidljiva in varna. Darila med zakonci so bila a priori prepovedana. "Taka darila so bila nična in darovalec stvari je kljub darilu ostal njen lastnik, tako da jo je lahko zahteval nazaj z rei vindikacijo."⁶ Takšna prepoved je bila z vidika ustavnega varstva lastninske pravice, kot rečeno, v določeni meri bolj varna od zdajšnje ureditve. Resda je posegala v pogodbeno avtonomijo strank - kar je z vidika temeljnih pravic slabo, ter da je s tem tudi krčila razpolagalno upravičenje lastnika - kar je prav tako pravno omejujoče. Vendar pa vsaj ni povzročala (omogočala) položaja, ko bi nekdo postal lastnik, a bi bil njegov položaj pri tem vendarle izrazito viseč ter s tem z vidika ustavnih temeljev lastninske pravice izrazito sporen.

15. Pomen zgodovinskega pogleda za obravnavano zadevo je spoznanje, da so darila med zakonci in zaročenci bila predmet posebne obravnave, a nikoli takšne, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice.

Primerjava s sistematizacijsko sorodnimi instituti

16. Preklic in vrnitev darila po 84. členu ZZZDR predstavljata retroaktiven poseg na lastninskopravnem področju. Retroaktiven zato, ker navezuje usodno pravno posledico na dejstvo, ki se je zgodilo ne le po sklenitveni, marveč že tudi po izpolnitveni pogodbeni fazi. Prav zato je ta institut konceptualno izrazito svojski ter ga ni mogoče primerjati s položaji neveljavnosti pogodbe, še posebej ne z ničnostjo⁷,⁸. Primerjati ga ni mogoče niti z institutom razveljavitve zaradi spremenjenih razmer (clausula rebus sic stantibus), saj tudi tam ne gre za poseg po že izvršeni izpolnitveni fazi, še več, razveljavitve niti po nastopu zamude več ni mogoče zahtevati. Tako za primerjavo z obravnavnim pravnim institutom ostanejo na voljo le še ostali, v OZ določeni primeri, ko je darilo mogoče preklicati in zahtevati njegovo vrnitev. To so primeri preklica zaradi stiske (539. člen OZ), zaradi hude nehvaležnosti (540. člen OZ) ter zaradi pozneje rojenih otrok (541. člen OZ). Pregled navedenih primerov pokaže, da razlogi preklica koreninijo na predpostavki, da bi darovalec ne bil daroval, če bi vedel, kaj bo prinesla prihodnost (539. in 541. člen OZ) oziroma če bi vedel, kako moralno zavržna je oseba, ki ji naklanja darilo (540. člen OZ). Po svoji naravi so torej ti razlogi primerljivi razlogom zmote, zaradi katere je sicer mogoče zahtevati razveljavitev pogodbe. Zaradi zagotavljanja vrednotno-moralne podstati prava torej nudijo izhod iz položaja, v katerem izpodbojni zahtevki zaradi kratkih rokov ter zaradi dejstva, da je do razkoraka med darovalčevo voljo in zavestjo na eni ter resničnostjo na drugi strani, prišlo šele po realizaciji (in s tem izčrpanju) pogodbe, ne bi več mogli nuditi ustreznega varstva.

17. Podoben smisel in namen je zato treba videti tudi pri možnosti preklica darila po 84. členu ZZZDR, kajti poseg v lastninsko pravico pač ne more biti dopusten brez stvarno utemeljenega razloga. Tudi tu izpodbojni zahtevki zaradi kratkih rokov iz 99. člena OZ v večini primerov ne bi mogli priti v poštev, čeprav bi bili po svoji vsebini (kombinaciji zmote v nagibu neodplačne pogodbe ter zmote o obdarjenčevi večni življenjski zavezanosti) morda ustrezni. Prav v izplenu te primerjave pa se tudi razstirajo razlagalni gabariti besedila 84. člena ZZZDR.

Razčlemba 84. člena ZZZDR

18. Jezikovne prvine drugega odstavka tega člena nam povedo: (a) da mora iti za darilo; (b) da sta stranki darilne pogodbe zakonca; (c) da darilo po svoji naravi presega pojem običajnega darila⁹. Tem razmeroma jasno izluščljivim prvinam sledi še eksemplikativna prvina, ki pojasnjuje, da so neobičajna darila zlasti tista, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca.

19. Kaj nam povejo navedene prvine? Najprej to, da je treba - glede na to, da sankcija posega v bistvo tipičnega ustavnopravnega pojma lastninske pravice ter v zakonsko bistvo te stvarne pravice, vse posamezne prvine ovsebiniti glede na dejstva konkretnega primera. A priorno in avtomatično silogistično podpisovanje, češ čim gre za večje darilo med razvezanima zakoncema ga je treba na podlagi 84. člena ZZZDR vrniti, je glede na ustavnopravno težo posega preveč pavšalno.

20. Nato se je treba vprašati, kaj sploh je darilo med zakoncema? Ali je to, da eden z bančnega računa dvigne večjo vsoto denarja ter kupi stvar večje vrednosti ter jo izroči (v splošnem jeziku: podari) drugemu, v resnici tudi darilo v pravnem pomenu? Odgovor je negativen, kajti v takšnem primeru gre le za spreminjanje forme v okviru skupnega premoženja. Za darilo med zakoncema bo šlo torej le tedaj, ko eden izmed njiju podari drugemu nekaj iz svojega posebnega premoženja. Ko torej lastninsko pravico na stvari iz svojega posebnega premoženja prenese v posebno premoženje drugega zakonca. Najbolj tipičen življenjski primer bo, ko eden izmed zakoncev na drugega prenese lastninski delež na nepremičnini, ki jo je podedoval. Pri tem se je treba vprašati, kaj v življenju je s tem spremenil in zakaj je to storil.

21. Pri pojmu darila se je treba torej vprašati o konkretni kavzi pogodbenega razmerja. Gre za tipično darilno kavzo (causa donandi)? Ali pa gre za specifično kavzo, glede na to, da je sklenjena med zakoncema? Gre morda za kakšno od splošnih modalitet darila¹⁰ ali pa posebnih modalitet, ki bi bile značilne za darila med zakonci?

22. Glede na to, da so darila praviloma nepreklicljiva, nekatera darila med zakoncema pa so, nasprotno, preklicljiva, je treba za to razlikovanje najti stvarno utemeljen razlog. Ta razlog je mogoče iskati le v specifični, neobičajno obarvani kavzi, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena (causa donandi).

23. Na splošno velja, da je bistvo kavze to, da se med pogodbenima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost. Celo pri odplačnih poslih ni ekvivalentno zgolj tisto, kar ekonomsko ustreza načelu enake vrednosti dajatev, marveč vse tisto kar sta "udeleženca razumela in želela zajeti s svojim odnosom"¹¹ Avtor¹² navaja primer darilne pogodbe, kjer kot ekvivalent podarjeni stvari stoji nasproti "stanje njegove psihe" kot posledica akta daritve. To, kako stranki razumeta ekvivalentnost v konkretnem pogodbenem odnosu, sodi v pojem kavze.

24. Stvarno utemeljen razlog za drugačno (t. j., preklicljivo) ureditev daril med zakoncema se torej lahko skriva v tem, da je "stanje psihe", ki prežema darovalca-zakonca drugačno od "stanja psihe", ki prežema siceršnjega darovalca.

25. To, od siceršnjih darovalcev "drugačno stanje psihe" (bolje: notranje zadovoljstvo), ki je razlog (kavza), iz katerega se je rodil darilni namen, se mora nanašati na vero v čustveno povezanost, ki naj traja, dokler zakoncev ne loči smrt. Razlog za preklic pa je, da se je ta, v mnogih primerih naivna vera nato izjalovila. Kar z drugimi besedami pomeni, da je bila ta vera zmotna. A če naj bo darilo med konkretnima zakoncema preklicljivo, potem je morala biti ta okoliščina (vera v dosmrtno ljubezen), o kateri je bil darovalec v zmoti, poglavitni razlog za darilo. Darilo se je moralo naravnost roditi iz te vere. Primer, ko ni tako, so npr. rojstnodnevna darila. Tam namreč kavza darila večinoma ne bo koreninila v veri v dosmrtno skupno življenje, marveč v okoliščini, da je obdarjenec praznoval rojstni dan.

26. Očitno torej je, da je treba abstraktno kavzo preklicljivega darila iz 84. člena ZZZDR očistiti vsega, kar se ne tiče vere v dosmrtno ljubezen in morebitne ljubezenske zaslepljenosti. Preklic po 84. členu ZZZDR zato po presoji Vrhovnega sodišča ne bo utemeljen, kadar kavza darila ne korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, marveč vsebuje številne druge primesi ter te druge primesi celo prevladujejo. Ko torej vera v večno ljubezen, ki je zaslepila darovalca, sploh ni v ospredju. Najbolj tipičen primer bi bil, ko bi stranki (zakonca) formo darilne pogodbe preprosto uporabili kot najbolj priročno za to, da pravno priznata nekaj, kar velja le ekonomsko (npr. zaradi striktnosti sodobnega prava, ki izključuje prelivanje premoženjskih kategorij na področju stvarnega prava in podobno). Ko torej ravnata (ne več čustveno zaslepljeno), marveč izrazito racionalno ter skušata svoj pravno inominatni položaj rešiti prek ene izmed obstoječih nominatnih oblik.¹³

27. Ker pa je, kot je bilo pojasnjeno, razlog za preklic soroden zmoti kot razlogu za izpodbojnost pogodb, pri presoji najbrž ne morejo biti povsem nepomembne niti okoliščine, ki so povzročile naknadno izjalovitev kavze že izčrpane pogodbe. Na ta način se institut iz 84. lena ZZZDR razlagalno ukroji še z dvema drugima sistematizacijsko bližnjima institutoma: preklicu darila zaradi velike nehvaležnosti ter obveznosti plačevanja preživnine bivšemu zakoncu. Pri slednjem v skladu s tretjim odstavkom 81.a člena ZZZDR velja, da lahko sodišče zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca. Preklic iz 84. člena ZZZDR naj torej rešuje položaje, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo. Ravno izmuzljivost moralnih prvin v obravnavanem institutu terja zadržan, ne pa ekstenziven pristop.

28. Očitno torej je, da je nekatere lastninskopravne prenose med zakoncema mogoče preklicati, drugih pač ne. Pri odgovoru na vprašanje, ali konkreten (obravnavan) razpolagalni prenos spada v kategorijo preklicljivih ali nepreklicljivih prenosov je treba torej odgovoriti na več vprašanj, ki se med seboj tesno prepletajo ter vsebinsko oplajajo. Stična točka vseh teh vprašanj pa je tisto, na kar s svojim bistvom opozarja revidentka: kakšna je konkretna kavza konkretne pogodbe? Kajti od tega je v tej pravdi odvisno prav vse. To je bistvenega pomena prav zato, ker v pravilu iz 84. člena ZZZDR ravno kavza ločuje preklicljive prenose od nepreklicljivih. Zato je treba najprej dognati, kakšna je ta abstraktna kavza - ločnica, v nadaljnjem koraku pa ugotoviti in presoditi, kakšna je konkretna kavza konkretne pogodbe.

29. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nižji sodišči pravkar opisane naloge zaradi pomanjkljivega (s tem pa napačnega) materialnopravnega pristopa nista opravili. To je tudi razveljavitveni razlog tega sklepa (drugi odstavek 380. člena ZPP).

30. Sodišče prve stopnje je preklicljivost prenosa lastninske pravice med pravdnima strankama utemeljilo s stališči, ki so delno protislovna, delno logično napačna, delno pa pomanjkljiva (in s tem znova, napačna).

31. Očitek o protislovnosti se nanaša na presojo, ali je bilo sporno premoženje v času sklenitve pogodbe, skupno premoženje ali ne. Ta okoliščina je, kot je bilo predhodno že pojasnjeno, odločilnega pomena. Kajti če je nekaj bilo skupno premoženje, potem ne more iti za darilo med zakoncema, kjer bi stvar iz posebnega premoženja enega zakonca prešla v posebno premoženje drugega zakonca. Protislovnost presoje sodišča prve stopnje je tu zgoščena v naslednjih razlogih (8. točka obrazložitve na 5. strani sodbe): "Res je v prvi točki pogodbe navedeno, da predstavlja nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank, vendar je po oceni sodišča to posledica takratnega z.k. stanja, po katerem sta bili pravdni stranki solastnici nepremičnine." Sodišče prve stopnje je nato v nadaljevanju razlogovalo, da sta imeli stranki v času sklenitve pogodbe skupno premoženje verjetno (!) že razdeljeno. Tudi če bi bilo to dejstvo, katerega ugotovitev je izrazito pogojna, skoraj na ravni sklepanja - ugibanja (to izhaja iz celotne obrazložitve v 8. točki sodbe), resnično, to seveda ne bi utemeljevalo uvodne pogodbene ugotovitve, da je predmet pogodbe skupno premoženje pravdnih strank.

32. Očitek o logični napačnosti se nanaša na utemeljevanje sodišča prve stopnje, da sporna pogodba ne predstavlja pogodbe o razdelitvi skupnega premoženja zato, ker nima klavzule o neposredni izvršljivosti, ki jo predvideva 64. člen ZZZDR. Pravno in logično napačnost tega argumenta je revidentka razgalila s protiargumentom, da za klavzulo o neposredni izvršljivosti tu ni bilo nobenega razloga, ko pa je bila pogodba z vsebovano zemljiškoknjižno izjavo že realizirana. Manjko pravno nepotrebne klavzule torej v ničemer ne more utemeljevati pravne presoje konkretne pogodbe.

33. Očitek o delni pomanjkljivosti (in napačnosti) pa se, naposled, nanaša na razloge v 9. točki na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje, češ da "nagib daritve pri razvezi zakonske zveze in zahtevku na vrnitev darila ni odločilne narave:" S tem odgovorom je sodišče odreklo ugotavljanje konkretne kavze konkretne pogodbe, kar korenini v, kot je bilo pojasnjeno v predhodnih razlogih tega sklepa, materialnopravno napačni razlagi 84. člena ZZZDR. Sodišče se je pri tem sklicevalo na odločbo VS RS II Ips 259/1996 z dne 22. 10. 1997. Gre za stavek, ki je prepisan iz evidenčnega stavka, ne pa iz same obrazložitve. Kontekst obrazložitve, kjer je govor o tem, zakaj sodišče ni bilo dolžno ugotavljati nagiba daritve, pa je oprt (tudi) na nosilni razlog, da je toženec v 7. točki tamkajšnje pogodbe "vzel na znanje, da bo darilo moral vrniti, če bo prišlo do razveze pogodbe." Gre torej za bistveno drugačen življenjski primer od obravnavanega.

34. Pritožnica si je že v pritožbi zoper takšno sodbo prizadevala za to, da bi sodišče ugotavljalo nagib za sklenitev pogodbe ter konkretne okoliščine primera, a je pritožbeno sodišče njene pritožbene navedbe zavrnilo.

35. Pristop nižjih sodišč k obravnavanem institutu je bil po presoji Vrhovnega sodišča preveč pavšalen in zato iz navedenih razlogov materialnopravno pomanjkljiv. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotavljati, kakšna je bila konkretna kavza sporne pogodbe, od česar bo nazadnje odvisna tudi pravna presoja te pogodbe in s tem tudi odgovor na osrednje vprašanje, ali gre za pravnoposlovni prenos lastninske pravice, ki je preklicljiv na podlagi 84. člena ZZZDR ali ne. Pri tej razlagi bo odločilnega pomena sama volja pogodbenih strank (in s tem nagib), dalje vprašanje, ali je šlo za skupno premoženje, ali pa za posebno premoženje tožnika, pomembne pa so nadalje tudi vse okoliščine, ki vplivajo na modaliteto sporne pogodbe - v oči bije dejstvo, da je bila nepremičnina obremenjena s hipoteko.

-------------------------------
¹ Gre za prakso, ki temelji na Pravnem mnenju Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. decembra 1987 (Poročilo VSS 2/87, str. 12). To mnenje se glasi:"Okoliščine, ki so nastopile po tem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, za veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, kot da je bila ta sklenjena v zmoti, ker zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR). Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odstavek 51. člena ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (4. odstavek 210. člena ZOR). Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker je ta prenehala veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila."
² Zrcalna slika svobode pri sklepanju zakonske zveze je tudi svoboda pri razvezi zakonske zveze.
³ Ta je nastala z Zakonom o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pre 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. list FLRJ št. 86/46).
⁴ Paragraf 1232: "Darilo, ki ga obljubi mož svoji ženi prvo jutro, se imenuje jutrnja. Ako je bila obljubljena, se v dvomu domneva, da je bila izročena že v prvih treh letih zakona."
⁵ Glej J. M. Rainer, The origin of the ABGB, v: A. Polajnar Pavčnik (ur.), Izročilo občnega državljanskega zakonika, GV založba, Ljubljana, 2013.
⁶ Povzeto po: J. Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 883.
⁷ Damjan Možina, So diamanti res večni?, darilna pogodba, družinska razmerja in spremenjene okoliščine, Podjetje in delo, št. 5/2014. v navedenem delu zato prepričljivo kritizira sodno prakso, ki je sledila Pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. decembra 1987 (Poročilo VSS 2/87, str. 12) ter je institut utemeljevala z ničnostjo zaradi odpadle kavze.
⁸ Glej tudi: L. Varanelli, Problem odpada in pomanjkanja pravne podlage pri neodplačnih pogodbah, Pravna praksa št. 35 (2017), str. 6-9.
⁹ D. Možina v nav. delu duhovito, a vsebinsko utemeljeno, govori o običajnih in neobičajnih darilih.
¹⁰ D. Možina v nav. delu našteva takšne modalitete darila, npr. remuneracijsko darilo, mešano darilo, darilo z nalogom itd.
¹¹ Ž. Đorđevič v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 152.
¹² Prav tam.
¹³ Ko sta npr. na nepremičnini, ki je bila posebno premoženje enega zakonca, nato skupaj zgradila hišo. Takšna nepremičnina je po Stvarnopravnem zakoniku še vedno v izključni lastnini zakonca, katerega posebno premoženje je bilo prazno zemljišče. V skladu s pogodbeno avtonomijo pa ni nobene ovire, da bi ta zakonec solastninske pravice ne prenesel na drugega zakonca. Očitno je, da bi bila kavza tovrstne darilne pogodbe bistveno drugačna, kot pa tista, ki se rojeva iz vere v dosmrtno skupno življenje.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 569/2015
• Sklep II Ips 22/2006
• Sodba II Ips 4/2006