VSRS Sklep II DoR 197/2017

Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo od toženca, ki je posegel v njeno čast, dobro ime ter pravico do zasebnosti s 13 izjavami, objavljenimi v različnih medijih (internet, TV, tisk), in sicer: da je bila tožnica v času njene zaposlitve v poslanski skupini A. v Državnem zboru (DZ) tajna policijska sodelavka, ki je policiji poročala o dogajanju v stranki in poslanski skupini, izdelovala profile poslancev ter članov Državne volilne komisije, da je povezana z namestitvijo prisluškovalnih naprav v DZ, da je v intimnih odnosih z B. B. ter da je "lopov" in "šrot".

2. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 8.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 dalje. V presežku (za znesek 11.900,00 EUR in za zakonske zamudne obresti za čas od 13. 3. 2010 do 11. 3. 2013) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo 81,46 EUR pravdnih stroškov toženca.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

4. Zoper navedeno sodbo je toženec vložil predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali sta sodišči pravilno uporabili 14. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)? 2. Ali sta sodišči pravilno uporabili 160. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)? 3. Ali je žaljivost trditev kvalifikatorni znak kaznivega dejanja po 160. členu KZ-1? 4. Ali je ugotovitev obstoja kaznivega dejanja v kazenski sodbi, izdani v konkretnem primeru, podlaga za ugotovitev protipravnosti v civilni sodbi? 5. Ali sta sodišči pravilno uporabili 131., 132. in 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)? 6. Ali je toženec s spornimi izjavami posegel v osebnostne pravice tožnice, njeno čast in dobro ime (iz 34. in 35. člena Ustave RS)? 7. Ali je toženec s podajo spornih izjav le izvrševal svobodo izražanja (39. člen Ustave RS)? 8. Ali je bilo ravnanje toženca s podajo izjav protipravno? 9. Ali so izjave objektivno žaljive? 10. Ali so okoliščine primera opravičevale podajo izjav s strani toženca? Ali so bile izjave dane pri uresničevanju politične in družbene dejavnosti? 11. Ali je bila tožnica v času podaje izjav relativna javna oseba? 12. Ali so tožbene trditve dovolj konkretne o tem, katere izjave naj bi posegle v osebnostne pravice tožnice in katere naj bi ji povzročile škodo? 13. Ali je bil namen odškodnine dosežen že z izrekom kazenske sodbe? 14. in 15. Ali sta sodišči pri odmeri višine pravilno uporabili načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine? Ali je prisojena višina odškodnine pretirana, v nasprotju z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine (179. člen OZ) ter v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih? Kot bistveno navaja, da žaljivost izjav ni kvalifikatorni element kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Sporne izjave po mnenju predlagatelja niso bile objektivno žaljive, temveč naj bi z njimi le izvrševal svojo pravico do svobode izražanja pri izvajanju politične dejavnosti. V ospredju izjav naj bi bil predmet javne razprave in ne osebna žalitev tožnice. Njegov odgovor na novinarjevo vprašanje naj bi predstavljal le kritiko zakonodajnega sistema. Tudi izjava, da je tožnica v intimnih odnosih z B. B. ni žaljiva, niti neresnična. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča RS glede odmere višine odškodnine, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 149/2018, II DoR 153/2018
• VSL sodba in sklep II Cp 4312/2010
• VSM Sodba I Cp 973/2019