VSRS Sodba II Ips 188/2017

Jedro

Ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, sodišče za potrebe lastninjenja kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, ne pa na podlagi ZDen in njimi povezanih podzakonskih predpisov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.272,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na več nepremičninah, pri katerih je toženka vpisana kot lastnica. Sklicevala se je na lastninjenje po določbah drugega odstavka Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in trdila, da jih toženka ni pridobila odplačno.

2. V zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo. S sklepom II Ips 250/2012 z dne 5. 2. 2015 je toženkini reviziji ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da je izračun, na podlagi katerega sta presojali odplačnost, zmoten.

3. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem sojenju z delno sodbo in sklepom popravilo pomoto v svoji odločbi z dne 20. 1. 2011 in glede nepremičnin s parc. št. 195/2, 230 in 259, vse k. o. ..., ponovno odprlo glavno obravnavo. Ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 297/27 do 183/23405 in nepremičnine s parc. št. 298/3 do 178/628, obe k. o. ..., glede preostalih nepremičnin pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da jih je toženka pridobila odplačno, upoštevajoč, da je v zameno zanje plačala odškodnino ali dala nepremičnino v vrednosti, ki je presegla 30 % njihove tedanje vrednosti.

4. Delno zavrnitev tožbenega zahtevka je tožnica izpodbijala s pritožbo. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je načinu izračuna odločilne vrednosti spornih nepremičnin.

O revizijskem postopku

5. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Izpodbijano odločitev ovrednoti s 129.820,00 EUR. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Opozarja na v postopku že izdano odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 250/2012, pa tudi na v drugem postopku izdano odločbo II Ips 149/2013, s katerima je Vrhovno sodišče sodišča nižjih stopenj pri presoji odplačnosti pridobitve napotilo na uporabo 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (Ur. list RS, št. 32/1993, v nadaljevanju Navodilo), kar je celoten sistem lastninjenja zadružnega premoženja postavilo na glavo. Že pred uveljavitvijo Navodila je namreč zakonodaja določala, na kakšen način se ugotavlja višina izplačane odškodnine za nacionalizirane nepremičnine. Ta se po njeni oceni nanaša tudi na zadružno premoženje, saj 76. člen ZZad določa enak način valorizacije denarne vrednosti deleža v zadrugi, kar potrjuje tudi odločba Ustavnega sodišča Up-201/95. Po njeni oceni kasneje uveljavljeno Navodilo ne bi smelo določiti drugačne metode vrednotenja. Tudi ne zato, ker trg nepremičnin v spornem obdobju ni deloval po tržnih zakonitostih in tedanje tržne vrednosti nepremičnin ni mogoče ugotoviti. Ugotavljanje prometne vrednosti pa bo vedno pripeljalo do zaključka o odplačnosti, saj je takratni sistem težil k izplačilu primerne odškodnine. Sodišču očita, da tržne vrednosti ni izračunalo, pa tudi ne pojasnilo, zakaj je ugotovilo tedanjo prometno vrednost (ki ni enaka tržni), ter da ni ugotovilo, iz katerih sredstev je toženka dano odmeno pridobila in ali jo je res dala.

6. Toženka in stranski intervenient sta na vročeno revizijo odgovorila. Slednji se pridružuje tožničini reviziji, toženka pa ji nasprotuje. Oba zahtevata povračilo stroškov odgovora.

7. Pravico do odgovora na revizijo ima praviloma le nasprotna, v tem primeru tožena stranka (drugi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP¹). Stranski intervenient pa tedaj, kadar se je pridružil stranki, ki revizije ni vložila. V tem primeru je revizijo vložila tožeča stranka. Stranski intervenient nastopa na njeni strani in nima pravice do odgovora na njeno revizijo.² Revizijsko sodišče zato njegovega odgovora ni upoštevalo. ³

Presoja revizijskega sodišča

8. Revizija ni utemeljena.

O dejanskem stanju in zatrjevanih procesnih kršitvah

9. Obravnavani spor sega v čas preoblikovanja sistema družbene lastnine v sistem klasičnih lastninskih razmerij. Za odločitev je bistveno vprašanje, kdo je na nepremičninah, ki so bile poprej v družbeni lastnini, pridobil lastninsko pravico (lastninjenje nepremičnin). Sodišči nižjih stopenj sta svojo odločitev, da jo je v revizijsko spornem delu pridobila toženka, oprli na ugotovljeno dejansko stanje, v katerega revizijski preizkus ne sme poseči (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- toženka je sporna kmetijska oziroma gozdna zemljišča (v nadaljevanju kmetijska zemljišča) v uporabo dobila v postopku arondacije;

- v zameno zanje je prejšnjim lastnikom dala druga zemljišča, delno pa izplačala odškodnino;

- nadomestilo oziroma vrednost nadomestnih zemljišč sta presegla 30 % tedanje prometne vrednosti arondiranih nepremičnin.

10. Tožnica sodišču očita, da ni ugotovilo, na kakšen način je toženka pred tem pridobila zemljišča in denarna sredstva, ki jih je dala v zameno, torej ugotovilo izvora danih sredstev, na podlagi katerih je nato naredilo zaključek o toženkini odplačni pridobitvi spornih nepremičnin, in tudi ne, ali je toženka odmeno res dala. Tovrstne očitke je podala že v pritožbi, nanje je pritožbeno sodišče tudi odgovorilo. Ocenilo je, da je tožnica priznala, da je toženka za nepremičnine dala nadomestilo, in da ni podala ustreznih nasprotnih ugovornih navedb glede izvora sredstev. Revidentkin očitek je usmerjen le v ravnanje sodišča prve stopnje, ki pa mu ni namenjen revizijski, pač pa pritožbeni preizkus. Za svoj revizijski uspeh bi morala revidentka izpodbiti pravilnost razlogov sodišča druge stopnje, česar ni niti poskusila.⁴

11. Vztraja tudi pri razlikovanju med prometno in tržno vrednostjo ter s po njeni oceni pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane sodbe v zvezi z njima. Za njeno obrazloženost zadošča sklicevanje na pravna pravila, ki narekujejo ugotavljanje nekdanje prometne (in ne tržne) vrednosti, kot ji je pojasnilo sodišče druge stopnje. Tudi na tem mestu pa velja zgoraj povedano.

O pravilni uporabi materialnega prava

12. Določbi prvega in drugega odstavka 74. člena ZZad⁵ sta pri prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninskopravna razmerja kot kriterij pridobitve lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih določili odplačnost pridobitve. Kmetijska zemljišča v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad prešla v zadružno premoženje, če so bila pridobljena odplačno. V nasprotnem primeru so postala last Republike Slovenije in se prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad).

13. Vprašanje odplačnosti ZZad pušča odprto. Prenos kmetijskih zemljišč, na katerih je lastninsko pravico dobila država, je zakonodajalec uredil z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Vezal ga je na podzakonski predpis - Navodilo (sedmi odstavek 16. člena ZSKZ).⁶ Ta določa tudi kriterij za razmejitev med odplačnostjo in neodplačnostjo, ki jo pri nepremičninah, za katere je bilo dano nadomestilo, postavi pri 30 % njihove takratne vrednosti.⁷

14. Kriteriju tridesetodstotne vrednosti tožnica ne ugovarja, sporno zanjo pa je, ali se ta pravilno presoja glede na tedanjo vrednost nepremičnin ali bi se moral glede na njihovo sedanjo vrednost (to je vrednost nepremičnin v času lastninjenja). V prid slednji gre po njeni oceni primerjava z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in z njim povezanimi podzakonskimi predpisi. Ti ločnico odplačnosti vežejo na temeljno pravilo za določanje vrednosti podržavljenega premoženja iz prvega odstavka 44. člena ZDen, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.⁸ Navodilo pa na drugi strani pravilo, po katerem sodišče preveri, ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, postavi na razmerje izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti (drugi odstavek 5. člena Navodila). Ker podzakonska ureditev v tem delu nasprotuje temeljnemu zakonskemu pravilu, bi moralo sodišče po tožničini oceni uporabiti exceptio illegalis in ji odreči uporabo.

15. Po oceni revizijskega sodišča primerjava s pravilom iz 44. člena ZDen in podzakonskimi predpisi, sprejetimi na njegovi podlagi, ni na mestu. O tem se je že izreklo, ne zgolj v odločbi, ki jo je predhodno izdalo v tem postopku, temveč tudi v drugih odločbah (npr. II Ips 245/2014, II Ips 112/2013, II Ips 233/2015,...). Pa tudi že v odločbi II Ips 166/2006, ki seže v leto 2008, v kateri je svojo odločitev o zavrnitvi revizije utemeljilo na ugotovljenem dejanskem stanju, da plačana odškodnina za nobeno od nepremičnin ni dosegla 30 % takratne vrednosti.⁹ Zato nikakor ni mogoče pritrditi revidentki, da je s predhodno in nekaterimi drugimi odločitvami v zadnjem času sistem lastninjenja zadružnega premoženja, ki se bliža koncu, nepričakovano "postavilo na glavo". Tudi sklicevanje Vrhovnega sodišča na denacionalizacijske predpise v tej in v ostalih odločbah je treba razumeti v kontekstu, v katerega je bilo postavljeno. Vrhovno sodišče je primerjavo s citiranimi in drugimi denacionalizacijskimi pravili¹⁰ podalo kot odgovor na (praviloma zadružne) pomisleke, ali je kriterij odplačnosti mogoče določiti pri višini 30 % in s podzakonskimi predpisi. Ne pa kot odgovor na vprašanje, katero vrednost je treba uporabiti kot izhodišče za presojo odplačnosti. Ker so v do sedaj obravnavanih primerih sodišča nižjih stopenj odplačnost po večini ugotavljala s pomočjo denacionalizacijskih pravil, nasprotnih ugovorov revidenti tudi niso postavljali.

16. Praviloma se odplačnost pogodbe presoja glede na vrednost, ki jo ima stvar v času sklepanja pogodbe, in ne glede na tisto, ki bi nastopila pozneje.¹¹ Ta realne zveze z vrednostjo ob prenosu lahko tudi nima. Za odstop od tega izhodiščnega pravila mora obstajati razumen razlog. Ta je nedvomno podan v primeru, ko se vrača prej odvzeto premoženje. V 44. členu ZDen je pravilo, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, postavljeno za primer denacionalizacije.¹² Dobljena vrednost je primarno določena kot osnova za izračun višine odškodnine, ki pripada upravičencu tedaj, ko se mu premoženje vrača v obliki odškodnine,¹³ torej tedaj, ko vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni mogoča. S tem je zakonodajalec izenačil pravni položaj upravičencev, ki so podržavljeno premoženje dobili vrnjeno v naravi, in tistih, ki so ga dobili v obliki odškodnine. Če bi slednji podržavljeno premoženje dobili v naravi, k čemur stremi denacionalizacijski postopek (vrnitev v obliki odškodnine pa je izjema), bi to prejeli v njegovi sedanji vrednosti (upoštevajoč povečanje ali zmanjšanje vrednosti premoženja po 25. in 26. členu ZDen). Z merilom sedanje vrednoti nepremičnine je zakonodajalec zagotovil, da je njihov položaj vrednostno ostal enak ne glede na to, da so dobili odškodnino in ne samega premoženja.¹⁴

17. Odstopov od izhodiščnih pravil ne gre široko razlagati. Nasprotno, sodišče mora skrbno preveriti, ali je izjemen pristop na mestu tudi v obravnavanem primeru. V njem ne gre za vprašanje denacionalizacije in odprave krivičnega odvzema, torej vprašanje, ali in v kakšni obliki gre upravičencu pravica do vračila podržavljenega premoženja, pač pa za vprašanje lastninjenja in s tem iskanja naslovnika, ki naj mu ob prehodu iz sistema družbene lastnine pripadejo upravičenja iz lastninske pravice. Ustavno sodišče je predpise s tega področja že večkrat presojalo, tudi drugi odstavek 74. člena ZZad. A presoja je šla v obratni smeri, ali je ustavno sprejemljivo, da ob izpolnjevanju zakonskih pogojev nepremičnine preidejo na državo. Odgovorilo je pritrdilno.¹⁵ To še ne narekuje neustavnosti nasprotne ureditve, da v določenih primerih nepremičnine ne pripadejo državi. Kmetijska zemljišča sicer po drugem odstavku 71. člena Ustave uživajo posebno varstvo. To ne seže tako daleč, da bi država morala imeti lastninsko pravico na vseh kmetijskih zemljiščih. Pa tudi ne pomeni, da bi bila razumna ureditev le tista, ki bi nekdanjim imetnikom pravice uporabe na nepremičninah njihovo lastninsko pravico priznavala le, če bi zanje dali določeno odmeno, ocenjeno po vrednosti nepremičnin v času lastninjenja. Nepremičnine z lastninjenjem kvečjemu prehajajo iz njihove sfere (v tem primeru na državo oziroma Sklad, zato njune obstoječe pravice ne morejo biti prizadete) in ne vstopajo vanjo. Prav v tem se lastninjenje bistveno razlikuje od vračanja premoženja (denacionalizacije).¹⁶ Za izvzem sredstev iz sfere dosedanjega imetnika pravice uporabe pa mora imeti zakonodajalec razumno podlago in zagotoviti ustrezno varstvo.¹⁷ Zato ni nič narobe s končnim rezultatom, kot ga podaja tožnica: da bo ob presoji odplačnosti na temelju tedanje prometne vrednosti odgovor praviloma pritrdilen. V sporu namreč ne gre za razmerje med tistim, ki je odškodnino dal, in tistim, ki jo je dobil. Okoliščina, da je pravico uporabe spornih nepremičnin, ki so bile tedaj v družbeni lastnini, toženka pridobila na podlagi Temeljnega zakona o koriščenju kmetijskih zemljišč iz leta 1959 (v nadaljevanju TZIKZ), torej v času nasprotnega preoblikovanja prej klasičnega sistema lastninske pravice v sistem družbene lastnine, ko za prenos nepremičnin niso v celoti veljala splošna pravila obligacijskega prava in pogodbena svoboda, pa nima takšne teže, kot jo ima v denacionalizacijskih razmerjih.¹⁸

18. Tudi pravilo o načinu valorizacije vplačanih deležev v zadrugo iz drugega odstavka 76. člena ZZad, na katerega se revidentka sklicuje, ni postavljeno za primer lastninjenja zadružnega premoženja. Valorizacija vplačanih deležev se namreč nanaša na popravo krivice, ki je bila prizadejana bivšemu članu zadruge z odvzemom njegovega deleža. Bivšemu članu oziroma njegovemu pravnemu nasledniku pravo priznava pravico do vračila deleža.¹⁹ Pravila o načinu valorizacije ni mogoče raztegniti na vsa vprašanja, povezana z zadružnim premoženjem, nasprotno: uporabiti ga je dopustno le za primere, na katere se nanaša. Kot tudi razloge Ustavnega sodišča v odločbah Up-201/95 in U-I-103/97, ki se prav tako ne nanašata na vprašanje lastninjenja premoženja.²⁰

19. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi bilo treba tudi v primeru, če pravo ne bi določalo pravila za razmejitev odplačnega od neodplačnega, to presojati glede na vrednost nepremičnin v času sklepanja pogodb, torej glede na tedanjo vrednost spornih nepremičnin. Tako sta jo presojali tudi sodišči nižjih stopenj.

20. Pravilnosti opravljenega izračuna revidentka ne more izpodbiti niti z opozorilom, da v tem času promet s kmetijskimi zemljišči ni deloval po tržnih zakonitostih. Že zato ne, ker Navodilo sodišču ni naložilo ugotavljanja tedanje tržne, pač pa prometne vrednosti. Tožnica sicer na splošno postavlja pod vprašaj, ali je to sploh mogoče ugotoviti, ravno nasprotno pa izhaja iz neizpodbojno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišči nižjih stopenj sta tedanjo prometno vrednost spornih nepremičnin ugotovili s pomočjo izvedenca. K morebitni primerjavi z odločbo Ustavnega sodišča Up-201/95 pa revizijsko sodišče še dodaja, da ima Ustavno sodišče očitno v mislih vrednost, ki bi se prosto oblikovala pri prometu z nepremičninami na trgu, če bi zanj veljala pogodbena svoboda.²¹ To pa še ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti tedanje prometne vrednosti, ki ni tržna vrednost v tem smislu, kar poudarja tudi tožnica. Tudi teh razlogov pa, kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, Ustavno sodišče ni podalo za primer lastninjenja, pač pa za primer valorizacije dane odškodnine.

21. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zaključek o odplačnosti je na mestu tedaj, ko dana odmena doseže višino, ki ima občutno, to je nezanemarljivo zvezo s ceno, ki bi jo prodajalec lahko sicer dosegel.²² Zakonodajalec je to mejo (po oceni Vrhovnega sodišča razumno) postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti. Nižjo odškodnino pa šteje kot simbolično. Ker je dana odmena za arondirane nepremičnine presegla 30 % tedanje prometne vrednosti nepremičnine, zaključek, za katerega se zavzema tožnica, da ta pomeni zgolj simbolično nadomestilo za odvzete nepremičnine, v tem primeru ni na mestu. Nasprotno, sporne nepremičnine je toženka pridobila odplačno, kar pa izključuje tožničino lastninsko pravico na njih.

22. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije. To velja tudi za stranskega intervenienta, ki se je v revizijskem postopku pridružil svoji stranki, saj ni podlage, da bi mu bila ta, še manj pa nasprotna, ki revizije ni vložila, dolžna povrniti stroške njegovega odgovora.

24. Tožnica pa mora stroške odgovora povrniti toženki. Revizijsko sodišče ji je ob revizijsko sporni vrednosti 129.820,00 EUR na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) po prvotno veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003) priznalo 2.250 odvetniških točk za vloženo revizijo ter 1 % materialnih stroškov, na vse še 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.272,55 EUR. Stroške mora povrniti v roku 15 dni, sicer bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče je uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.
² Tretji odstavek 201. člena ZPP se nanaša na obraten položaj, ko stranski intervenient vloži pravno sredstvo. To mora biti vročeno tudi stranki, na katere strani nastopa. Ta ima pravico do odgovora, saj sicer ni mogoče presoditi, ali so intervenientova dejanja v nasprotju z njenimi (četrti odstavek tega člena). Ne velja pa tudi nasprotno.
³ Revizija mu je bila vročena sicer s pozivom na odgovor, enako kot toženi stranki, vendar mu to ne daje pravice do odgovora, ki je po zakonu nima.
⁴ Vrhovno sodišče revizijo preizkusi le v mejah revizijskih razlogov (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP).
⁵ Premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez postane zadružno premoženje.Ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
⁶ To se uporablja tudi za primere, ko je Republika Slovenija kmetijska zemljišča pridobila po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKS in 1. člen Navodila namreč vključujeta tudi pridobitev po 74. členu ZZad).
⁷ Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se po določbah njegovega prvega odstavka 5. člena štejejo tudi nepremičnine (iz 1. do 3. točke tega odstavka), za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti, in druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (4. in 9. točka).
⁸ Primerjaj Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok).
⁹ Primerjaj razloge na koncu predpredzadnjega odstavka obrazložitve: sodišči prve in druge stopnje pa sta ugotovili, ..., ki jih tožnica spregleda.
¹⁰ Primerjaj tudi določbo 4. člena ZDen v zvezi z določbo drugega odstavka 90. člena ZDen.
¹¹ Kljub posebnostim, ki so veljala za sklepanje tovrstnih pogodb, ni mogoče mimo osnovnega izhodišča, da gre za pogodbo, torej soglasje volj po obligacijskem pravu. Zato se zanjo sicer (kolikor ne gre za posebnosti, lastne sistemu, v katerem se je sklepala) uporabljajo splošni obligacijski predpisi.
¹² Denacionalizacijo je zakonodajalec v 2. členu ZDen opredelil kot vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (vrnitev premoženja), če vrnitev premoženja ni možna, pa kot plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina), 44. člen pa je uvrstil v oddelek z naslovom Odškodnina.
¹³ Primerjaj tudi Štucin v Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga, dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 333.
¹⁴ Enako velja za vrednost iz drugega odstavka 90. člena ZDen, ki služi uresničitvi njegovega 4. člena, torej vprašanju, ali ima upravičenec, ki mu je bilo premoženje odvzeto izven v 3. členu taksativno naštetih nacionalizacijskih predpisov, pravico do vračila, če je za nepremičnino dobil odmeno že ob odvzemu. Ima jo tedaj, ko je dobljena odmena dosegla vsaj 30 % vrednosti. Pa tudi za vrednost po prvem odstavku 72. člena ZDen, ki upravičencu, ki je ob odvzemu za odvzeto premoženje prejel več kot simbolično odškodnino (nad 30 % vrednosti), nalaga, da jo v primeru vračila odvzetega premoženja v naravi vrne.
¹⁵ Odločba Ustavnega sodišča U-I-78/93, pa tudi odločba U-I-83/92.
¹⁶ Načelo enakosti (14. člen Ustave), na katerega se sklicuje tožnica, ne zahteva le, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako, če za razlikovanje ni razumnega razloga, pač pa tudi, da je treba bistveno drugačna dejanska stanja obravnavati različno.
¹⁷ Primerjaj razloge Ustavnega sodišča v odločbi U-I-77/93, predvsem točke od 58. do 67.
¹⁸ Zakonodajalec TZIKZ šteje kot predpis, na podlagi katerega je praviloma prihajalo do krivičnih podržavljenj zemljišč, primerjaj 29. točko tretjega odstavka ZDen. Arondacijskim sporazumom, sklenjenim na njegovi podlagi, tudi Ustavno sodišče ne priznava narave pogodbe obligacijskega prava, primerjaj npr. odločbo U-I-II-158/97.
¹⁹ Sedanji oziroma bivši član zadruge ali pravni naslednik bivšega člana, ki je plačal delež, pa mu doslej ni bil vrnjen, ima pravico do vračila deleža, ne more pa na tej podlagi zahtevati sprejem v članstvo.Vplačani deleži se valorizirajo z upoštevanjem paritete tolarja do ZDA dolarja v času vplačila deleža in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan vračunanja oziroma izplačila deleža ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister, pristojen za finance.
²⁰ V zadevi Up 201/95 je Ustavno sodišče presojalo vprašanje, ali in kako se valorizira tisto, kar so podjetja za nepremičnine, ki so bile pozneje prenesene na državo, dala kot odškodnino, in sicer za potrebe pobotavanja zakupnine s plačano vrednostjo (glej tudi odločbo U-I-77/93). V zadevi U-I-103/97 je Ustavno sodišče presojalo vprašanje, kako se valorizira vrednost odškodnin, danih ob odvzemu kmetijskih zemljišč, za potrebe ločnice, ali je bila upravičencu dana več kot simbolična odškodnina (72. člen ZDen).
²¹ Primerjaj 11. točko izpostavljene ustavne odločbe.
²² Tudi sporazumno določena cena v dvostranskih pogodbah prirejenih subjektov po civilnem pravu ni vedno veljavna, saj jih preveva načelo enakovrednosti dajatev, katerega kršitev ima lahko za posledico neveljavnost pogodbe. Primerjaj npr. sedanji 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 273/2017
• VSRS sklep II Ips 112/2013
• VSRS sklep II Ips 250/2012