VSRS Sklep II DoR 159/2017

Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženčev predlog zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 18. 5. 2013 (I. točka izreka). Mladoletne hčere K., V., H. in N. je zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici (II. točka izreka), tožencu pa naložilo, da za K. plačuje mesečno preživnino v znesku 230,00 EUR, za V. 195,00 EUR, za H. in N. pa po 145,00 EUR, torej skupaj 715,00 EUR mesečno, in sicer na tožničin račun (III. točka izreka). Odločilo je, da stiki med tožencem in mladoletnimi hčerkami potekajo vsak cel drugi teden, tako da hčerke izmenjaje preživljajo en teden pri očetu in en teden pri mami, starša pa si tudi delita vsak po polovico počitnic (IV. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih:

- Ali je odvzem starševskega upravičenja do varstva in vzgoje oziroma dodelitev otrok v varstvo in vzgojo ekskluzivno enemu od staršev po razvezi poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja, kot jo varuje 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP)?

- Ali je določba tretjega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v skladu z 8. členom EKČP oziroma ali je na zakonski podlagi sploh mogoče doseči tako odločitev sodišča, da sodba sodišča nadomesti nestrinjanje obeh (disenz) staršev o skupnem varstvu in vzgojo po razvezi?

- V kolikor gre za poseg v pravico do družinskega življenja, ali je tak poseg legitimen, če temelji zgolj na zakonski določbi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR, ki ne dopušča skupnega varstva in vzgoje, v kolikor se z njim izrecno ne strinjata oba starša v smislu garancij 8. člena EKČP?

- Ali je pravni standard varovanja največje koristi otrok, ki ga sodišča razlagajo tako, da skupno izvajanje varstva in vzgoje mladoletnih otrok obeh staršev po razvezi ni mogoče, če se z njim ne strinja eden od staršev in posledično dogovor staršev o tem vprašanju ni mogoč, v skladu z 8. členom EKČP?

- V kolikor se odvzem varstva in vzgoje šteje za poseg v družinsko življenje po 8. členu EKČP, ali je zadevni poseg sorazmeren v smislu istega člena, kadar je nesporno ugotovljeno, da sta oba starša primerna za izvajanje starševske vzgoje?

- Ali je poseg odvzema varstva in vzgoje sorazmeren v smislu določbe 8. člena EKČP, če se zahteva izpolnjevanje pravnega standarda, da je skupno starševstvo oziroma varstvo in vzgoja po razvezi mogoče zgolj takrat, ko se starša dogovorita o vseh zadevah v zvezi s starševstvom?

- Ali je poseg odvzema varstva in vzgoje sorazmeren v smislu določbe 8. člena EKČP, če sodišče in Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) sploh ne ugotavljata, kateri od staršev je odgovoren za nezmožnost medstarševskega sodelovanja oziroma dogovarjanja oziroma se zaradi diskriminacije sodišč in CSD-jev, ki temelji na spolu starša, materam splača nestrinjati s skupnim varstvom in vzgojo po razvezi, ker nestrinjanje ženskam prinaša očitne, med drugim tudi finančne, prednosti?

- Ali je poseg odvzema varstva in vzgoje sorazmeren v smislu določbe 8. člena EKČP, če je utemeljen le na argumentu, da je eden od staršev prevzel vlogo koordinatorja življenja otrok (sploh takrat, ko preživljajo čas v okviru stikov pri drugem staršu in naj bi določitev (postrazveznih razmerij staršev do otrok preprečevala ravno tovrstne posege v zasebnost drugega starša) in ali je to sploh dopustno glede na kavtele 8. člena EKČP, ki varuje zasebnost predlagatelja?

- V kolikor je odvzem varstva in vzgoje staršu poseg v pravico do družinskega življenja, ali je potem takem lahko trditveno in dokazno breme v pravdi o starševski primernosti res na staršu, ki ga je CSD označil za inferiornega starša v konkretnem primeru? Še posebej ob dejstvu, da je CSD od tega starša izrecno zahteval, da se svetovalnega razgovora, v katerem je izgubil starševske pravice, udeleži brez odvetnika in ali je tako stališče sodišč v skladu s procesnimi kavtelami 8. člena EKČP oziroma 6. členom EKČP?

- V kolikor odvzem varstva in vzgoje oziroma dodelitev otrok v varstvo in vzgojo ni poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja, varovane po 8. členu EKČP, in je v svetovalnem razgovoru na CSD nesporno ugotovljeno, da sta oba starša sposobna izvajati varstvo in vzgojo, ali je sploh mogoče in dopustno v demokratični družbi brez nedopustnega posega v psihično integriteto in zasebnost posameznika, kot to varuje 8. člen EKČP, izvajati dokaz z izvedencem klinične psihologije, glede na to, da je država dolžna tolerirati širok spekter starševskih pristopov ter imeti do njih vrednostno nevtralen odnos in kaj naj bi izvedenec (ki je emanacija države) sploh ugotavljal in kako oziroma ali je tak dokaz sploh mogoč in dopusten v demokratični družbi v smislu varovanja človekovega dostojanstva po 8. členu EKČP in 21., 31. ter 35. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS)?

- Ali je glede na to, da je postopek odločanja o varstvu in vzgoji ter določitvi preživnine glede mladoletnih otrok t. i. inkvizitorni postopek, in tako sodišča niso vezana na postavljene zahtevke strank in predlagane dokaze (drugi in tretji odstavek 408. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), so pa vezana na načelo najmanj invazivnega posega v obstoječa družinska razmerja v posameznem primeru in načela varovanja največje koristi otrok, res procesna dolžnost starša kot pravdne stranke v smislu tako kavtel 8. člena EKČP ter 22. in 23. člena URS, ki zahteva ohranitev enakopravnega starševskega upravičenja do varstva in vzgoje otrok tudi po razvezi, in za katerega je ugotovljeno, da je starševsko primeren, da predlaga izvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki je kot pomočnik sodišča tudi omejen s tretjim odstavkom 105. člena ZZZDR?

- Ali je stališče pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, da bi moral predlagatelj implicitni strošek amortizacije hiše, katere lastnik je in v kateri prebiva in v kateri izvaja stike s svojimi otroki, res zatrjevati in dokazovati v skladu s procesnimi kavtelami 6. in 8. člena EKČP, glede na to, da je strošek impliciten in inherentno nerazdružljivo povezan z lastninsko pravico in uporabo nepremičnine za svoj dom?

- Ali je pravno upravičenje mladoletnih otrok oziroma pozitivna obveznost države varovanja največje koristi upravičenje osebne narave v smislu 8. člena EKČP oziroma 35. člena URS, ki pripada mladoletnim otrokom, ne glede na to, kje se nahajajo?

- Ali so sodišča po uradni dolžnosti dolžna varovati načelo največje koristi mladoletnih otrok in s tem zagotavljati zadostna materialna sredstva tudi pri staršu, ki izvaja le stike v smislu garancij 8. člena EKČP?

- Ali je največja korist otrok, kot jim jo zagotavlja 8. člen EKČP, zavarovana v času, ki ga preživljajo pri staršu s stiki, glede na to, da je ta starš po odmeri preživnine v denarju, ki jo je dolžan mesečno nakazovati materi otrok, ohranil manj dohodka, kot znaša mesečni znesek socialne pomoči za prvo odraslo osebo v gospodinjstvu, dolžan pa je od tega zneska nositi tudi stroške otrok v času, ki ga preživljajo pri njem, vendar za njih javnih sredstev ne more pridobiti, ker jih področna socialna zakonodaja ne šteje za njegove družinske člane (cenzus), predlagatelja pa ne kot upravičenca do javnih sredstev?

- Ali so sodišča pri vprašanju določitve višine in modusa plačevanja preživnine vezana na načelo najmanjšega potrebnega posega v lastninsko pravico zavezanca za plačevanje preživnine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP za dosego legitimnega cilja, ki je to, da so ugotovljeni stroški v zvezi z otroki dejansko plačani oziroma kriti?

- Ali je dopustna razširjajoča razlaga 129. člena ZZZDR, kot jo predlaga pritožbeno sodišče v navedbi, da se uporablja vrednostna metoda izračuna preživnine, glede na to, da 129. člen ZZZDR izrecno določa, da mora preživnina kriti različne stroške otroka, in ali je v skladu s (pozitivnimi) garancijami 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ki varuje lastninsko pravico posameznika, in morebitnim osebnim upravičenjem otroka po 8. členu EKČP, da mora biti njegova največja korist varovana kot osebnostno upravičenje ne glede na to, kje se fizično nahaja, glede na to, da so stroški konkretnih dobrin, ki jih potrebuje otrok, stvar konkretnega trga in je konkretna cena povsem jasna, transparentna in določljiva, zaradi česar tržna vrednost stroškov predstavlja že po svoji naravi omejitev preživnine ter posledično ne omogoča t. i. vrednostne oziroma razširjajoče metode, kot jo aplicira pritožbeno sodišče?

- Ali načelo varovanja največje koristi otroka po 8. členu EKČP pomeni, da je otrokova največja korist varovana le z določitvijo maksimalne preživnine, ki jo dohodek preživninskega zavezanca še prenese, ali predstavlja varovanje največje koristi otroka tudi vrednostna oziroma svetovnonazorska načela starša, ki izrecno nasprotujejo konzumerizmu in zato omejevanju osebne potrošnje in s tem posledično tudi stroškov njegovega preživljanja?

- Ali je v pravdnem postopku, ki se tiče razmerja starš - otroci, in v katerem veljajo garancije 8. člena EKČP, pravdni stranki res potrebno zatrjevati, da nastajajo implicitni stroški amortizacije nepremičnine, v kateri otroci preživljajo čas stikov s staršem in v zvezi s katerimi je sodišče priznalo, da preživninskemu zavezancu nastajajo tudi stroški za otroke, glede na to, da je postopek določitve varstva in vzgoje in odmere preživnine t. i. inkvizitorni postopek, v katerem sodišče ni vezano ne na postavljene zahtevke strank ne na dokaze in zatrjevana dejstva (glej drugi in tretji odstavek 408. člena ZPP), je pa dolžno po uradni dolžnosti varovati največjo korist otrok in je oba starša dolžno procesno obravnavati enakopravno in pravično, kot to zahteva 6. člen EKČP oziroma 22. člen URS ter resnično ugotoviti njune življenjske stroške, pa tudi stroške, ki so dejansko povezani z otroki?

- Ali je fiksacija s pravnomočno in izvršljivo sodbo protiustavnih stroškov iz naslova plačevanje šolnine za osnovnošolski program zasebne šole v skladu s kavtelami 1. člena Protokola št. 1 k EKČP?

- Ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo delež najemnine, ki kot strošek odpade na posamezno mladoletno hčer pri materi in ali sodba pritožbenega sodišča v tem delu zadosti standardu obrazložene sodne odločbe iz 22. člena URS in pravici do pravnega sredstva iz 25. člena URS?

- Ali je bilo s pravnomočno sodbo, na podlagi katere je bil predlagatelju puščen dohodek v nižjem znesku kot znaša mesečni znesek denarne socialne pomoči za prvo odraslo osebo v gospodinjstvu, nedopustno in v nasprotju z 8. členom EKČP oziroma 21., 31. in 35. členom URS poseženo v osebno dostojanstvo predlagatelja in njegovih štirih otrok?

Navaja, da določba tretjega odstavka 105. člena ZZZDR ne dopušča sodne določitve skupnega varstva in vzgoje brez soglasja obeh staršev in tudi ne svetovalnega mnenja CSD, ne da bi se ta opredelil za enega starša. Zato je navedena določba v neskladju z 8. členom EKČP, ki varuje pravico do mirnega uživanja družinskega življenja. Sklicuje se na sodbi Sodišča za človekove pravice v zadevah Zaunegger proti Nemčiji z dne 3. 12. 2009 in Sporer proti Avstriji z dne 3. 2. 2011, po katerih je zgolj neargumentirano oziroma golo nestrinjanje staršev kot razlog za odvzem varstva in vzgoje nesorazmeren ukrep države v poseganju v pravico do spoštovanja družinskega življenja. Predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo skladnosti tretjega odstavka 105. člena ZZZDR z 8. členom EKČP. Načelo varovanja največje koristi otroka ne narekuje samo po sebi ekskluzivne dodelitve varstva in vzgoje enemu od staršev, zgolj zato, ker starša ne soglašata glede nadaljnjega skupnega izvajanja tega upravičenja po razvezi. 15) Glede izračuna višini preživnine navaja, da je tožencu po razvezi ostalo za življenje in pokrivanje lastnih stroškov ter stroškov otrok ob stikih 285,00 EUR mesečno, tožnici pa 2.092,00 EUR mesečno. Torej je tožniku ostalo manj kot je znašal mesečni znesek denarne socialne pomoči za prvo odraslo osebo v gospodinjstvu, in sicer 292,00 EUR. S tem je bilo poseženo v toženčevo osebno dostojanstvo in dostojanstvo njegovih otrok. Sodišče je procesno asimetrično obravnavalo oba starša in priznalo fiktivne stroške glede obleke in obutve, ki v času trajanja življenjske skupnosti sploh niso nastajali. Prav tak je priznalo stroške tožničine najemnine, ni pa priznalo implicitnih stroškov amortizacije in investicijskega vzdrževanja toženčeve lastne nepremičnine. Teh stroškov zaradi implicitne narave ni mogoče zatrjevati in dokazovati. Stroške najemnine sta sodišči upoštevali na način, ki dejansko po naravi stvari ne odpade na otroke, pritožbeno sodišče pa se do te pritožbene navedbe sploh ni opredelilo. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je plačevanje šolnine za zasebno šolo utemeljeno na protiustavnem stanju. Sodišči sta zanemarili, da načelo varovanja največje koristi otrok narekuje, da so materialno varovani pri obeh starših, da sta preživninsko bistveno bolj obremenili toženca kot tožnico in s tem nesorazmerno posegli v njegovo pravico do mirnega uživanja družinskega življenja in uživanja lastninske pravice. Uveljavlja diskriminacijo zaradi toženčevega spola in predsodka, da so moški hranitelji družine, ženske pa negovalke otrok. Če bi starša še naprej izvajala skupno varstvo in vzgojo, bi se tudi otroški dodatek za mladoletne hčere in dodatek za veliko družino enakomerno razdelil v obe gospodinjstvi, največja korist otrok pa bi bila ustrezno in sorazmerno varovana pri obeh starših.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženčevem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Ugotovljene dejanske okoliščine primera ne potrjujejo predlagateljeva stališča o le "golem" nestrinjanju tožnice s skupnim varstvom in vzgojo otrok. Vsa izpostavljena vprašanja, ki izhajajo iz drugačnega dejanskega stanja, kot pa je bilo ugotovljeno v rednem postopku, ne morejo pripeljati do za predlagatelja ugodnejše odločitve. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrnilo (367.c člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 348/2020
• VSRS Sklep II DoR 325/2016
• VSRS Sklep II DoR 232/2018