VSRS Sklep I Kp 36496/2017

Jedro

Sodišče druge stopnje je, po presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na visoko stopnjo nevarnosti ponovitve istega, to je specifičnega kaznivega dejanja, saj je obtoženec sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tudi zaradi premoženjskih nagibov, kaznovan pa je bil do sedaj zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, utemeljeno ocenilo, da je pripor ne glede na preostanek kazni zapora, ki bi jo moral obtoženec še prestati, sorazmeren ukrep, zaradi zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženih A. K. in M. L. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi državne tožilke in zoper obtožena A. K. in M. L. odredilo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obeh obtožencev. Zagovornik obtoženega A. K. navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi tako, da naj se izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obtoženca odpravi ali pa da se razveljavi in zadeva vrne pristojnemu sodišču v novo odločanje. Zagovorniki obtoženega M. L. navajajo, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da pripor zoper obtoženca odpravi ali pa ga nadomesti z enim od milejših ukrepov, ki jih predvideva ZKP.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pri obravnavi obeh pritožb je moralo Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali sta pritožbi zoper sklep pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi okrožne državne tožilke zoper sklep sodišča prve stopnje, dovoljeni. Višje sodišče je odločalo o pritožbi v zvezi z odpravo pripora po določbi 361. člena ZKP po izreku sodbe sodišča prve stopnje ter sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zoper obtoženca odredilo pripor. Predlog državne tožilke, da naj se pripor podaljša, je štelo kot predlog za odreditev pripora. Sklep sodišča prve stopnje je v pritožbenem postopku spremenilo skladno z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP. Pri presoji, ali je v konkretnem primeru, ko je pritožbeno sodišče odločilo, da se pripor zoper oba obtoženca odredi (izpodbijani sklep sicer v obrazložitvi vsebuje predvsem argumente o tem, ali so podani razlogi za podaljšanje pripora ob izreku sodbe po določbi prvega odstavka 361. člena ZKP), dovoljena pritožba, je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je bil s sklepom sodišča prve stopnje pripor odpravljen, da je od odprave do ponovne odločitve o priporu poteklo kar nekaj časa in da Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v določbi drugega odstavka 20. člena določa, da ima zoper odločbo o odreditvi pripora priprti pravico do pritožbe. Vrhovno sodišče se je pri presoji, ali je pritožba dovoljena, oprlo tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-12/15 z dne 28. 9. 2016, v kateri je navedeno (povzetek) da: "v skladu z drugim odstavkom 20. člena Ustave mora biti priporniku pravica do pritožbe proti pisni in obrazloženi odločbi o odreditvi pripora dana v vsakem primeru ne glede na to, v kateri fazi (pred)kazenskega postopka je odrejen pripor". Vrhovno sodišče je zato sprejelo ustavnoskladno razlago, da je v obravnavanem primeru pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje dovoljena.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. K.

5. Zagovornik v pritožbi navaja, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal v postopku priznanja krivde, da se v izpodbijanem sklepu ponovno kriminalizira njegovo ravnanje, da obtoženec svoje ravnanje obžaluje in zagotavlja, da se le-to ne bo ponovilo. Meni, da v točki 6 izpodbijanega sklepa niso obrazloženi razlogi za pripor, ampak le okoliščine storitve kaznivega dejanja. V točki 6 po oceni pritožnika ni konkretizirana nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Poudarja, da je šlo le za enkraten dogodek, da je obtoženec dejanje priznal, ga obžaloval ter bil do njega tudi kritičen in je sprejel predlagano zaporno kazen. Pojem "maščevalnost", ki je naveden tudi v izpodbijanem sklepu je sedaj povsem izvotlen, ko je obtoženec že nekaj časa na prostosti ter ni utemeljen in ni konkretiziran. Obtožencu se ne očita, da je bil neposredni storilec, ampak napeljevalec h kaznivemu dejanju. Obtoženec je bil v priporu od 21. 1. do 27. 9. 2017. Splošno znano je, da je možna tudi komunikacija priprtih oseb z osebami, ki so na prostosti in če bi obtoženec res želel dokončati ali ponoviti kaznivo dejanje, bi to ob možni komunikaciji lahko storil, dejanje bi pa lahko tudi ponovil po odpravi pripora, torej v času odkar je zopet na prostosti. Med obtožencem in oškodovanko res obstajajo spori premoženjske narave, kar pa ne utemeljuje nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, saj obtoženec ne bo posegel po nedovoljenih sredstvih, da bi te spore razrešil, ampak spore rešuje v postopku s pravnimi sredstvi. Dejstvo je, da se bodo postopki med obtožencem in oškodovanko lahko vlekli še nekaj let in bo stanje isto za obtoženca tudi po prestani kazni, kar bistveno vpliva na oceno sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, saj če bi ponovitvena nevarnost res obstajala, par mesecev več ali manj odvzema osebne svobode obtožencu, na odpravo pripora ne bi mogla vplivati. Meni tudi, da sklep nima razlogov o neogibni potrebnosti pripora v primerjavi z drugimi milejšimi nadomestnimi ukrepi za pripor, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pripor ni potreben in da konkretna in realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja ni več podana.

6. Vrhovno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da je pritožbeno sodišče v točki 6 izpodbijanega sklepa utemeljilo le okoliščine dejanja, ne pa tudi razlogov za pripor in da ni obrazložilo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. V točki 6 sklepa je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v preveliki meri upoštevalo obtoženčevo priznanje krivde in obžalovanje dejanja. Priznanje krivde in obžalovanje dejanja se je odrazilo pri izreku kazenske sankcije, ki je bila obtožencu odmerjena v okviru predloga državne tožilke. Sodišče druge stopnje ni ponovno kriminaliziralo obtoženčevega ravnanja, ampak je poudarilo objektivne okoliščine dejanja, ki vplivajo na presojo, ali je podana nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, torej priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri presoji, ali je navedeni priporni razlog podan, mora sodišče tehtati tudi težo, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno (tako imenovane objektivne okoliščine). Sodišče druge stopnje je poudarilo, da gre za načrtovano in organizirano obtoženčevo dejavnost. Pravilno je ovrednotilo dejstvo, da je obtoženec napeljevalec h kaznivemu dejanju. Udeležba obtoženca prispeva k presoji, ali je podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom. Zato zagovornik s poudarjanjem, da je obtoženec napeljevalec in da bi, če bi želel kaznivo dejanje ponoviti, to lahko storil tudi, ko je bil v priporu ali nato po izpustitvi na prostost, razlogov o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja v izpodbijanem sklepu ne izpodbija. Možnost obtoženčeve komunikacije iz pripora z zunanjem svetom pomeni le zagovornikovo predvidevanje. Kratkotrajno nahajanje na prostosti od 27. 9. 2017 dalje pa ne more biti okoliščina, ob drugih pravilno ugotovljenih razlogih za sklep o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki bi lahko oceno o pripornem razlogu omajala. Pritožbeno sodišče je presodilo tudi subjektivne okoliščine, ki so pomembne za presojo ali priporni razlog obstaja in le-te utemeljeno videlo v obtoženčevem motivu za storitev kaznivega dejanja, to je tudi v maščevanju oškodovanki, kar je podkrepilo s konkretnimi dejstvi in okoliščinami (navedbe soobtoženih D. L. in M. L. o tem, kaj je razlog za požig - spor med oškodovanko in obtožencem), zato se ni mogoče strinjati z navedbami zagovornika v pritožbi, da maščevalnost ni z ničemer utemeljena in konkretizirana. Pritožbeno sodišče je utemeljeno upoštevalo, da to ni bil edini nasilen dogodek nasproti oškodovanki ampak, da je bila le-ta deležna dalj časa psihičnih in materialnih pritiskov obtoženca in njegovih prijateljev. Nerešeni medsebojni spori so pravilno presojeni v izpodbijanem sklepu, kot pomemben del subjektivnih okoliščin, ki vplivajo na nevarnost ponovitve istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da spor med obtožencem in oškodovanko traja že od konca leta 2015 in da je obtoženec zoper oškodovanko vložil predlog za izvršbo že 26. 1. 2016, kljub temu pa ga reševanje spora po sodni poti ni odvrnilo od storitve obravnavanega kaznivega dejanja (dejanje je bilo storjeno pred 24. aprilom 2016). Čas trajanja teh sporov, kar je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, ne vpliva na priporni razlog. Zato zagovornikovo navajanje, da pritožbeno sodišče tudi v času trajanja teh sporov, še leta po prestani kazni, vidi razloge za utemeljevanje nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ni sprejemljivo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da čas trajanja teh sporov ne more vplivati na presojo ali je priporni razlog podan.

7. Zato zagovornik z navedbami, da obtoženec, ker rešuje spore s pravnimi sredstvi, nima nobenega razloga, motiva ali potrebe, da bi v povezavi z odprtimi spori z oškodovanko posegel po nedovoljenih ali nedopustnih sredstvih, razlogov izpodbijanega sklepa o tako visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom, ne more izpodbiti. Te navedbe prestavljajo predvsem drugačno presojo ugotovljenih dejstev v izpodbijanem sklepu in drugačno presojo in oceno dejstev, ki so bili podlaga za sprejem sklepa o pripornem razlogu po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pripor ni sorazmeren in da pritožbeno sodišče ni presodilo neogibne potrebnosti pripora v primerjavi z uporabo drugih milejših in nadomestnih ukrepov za pripor. Drugostopenjsko sodišče je to presojo opravilo. Ugotovilo je, da je pripor neogibno potreben za odvrnitev realne in konkretne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja (točka 9 sklepa). Vrhovno sodišče ne sprejema zagovornikovih očitkov o kršitvi načela subsidiarnosti in sorazmernosti, ki jih vsebuje določba 192. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v več odločbah (npr. sodba I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999 in številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje tudi presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. To presojo je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti pri obtožencu opravilo. Ocena o neogibnosti pripora za varnost drugih, to je oškodovanke in njenega premoženja pa obsega tudi presojo, zakaj za dosego preprečitve nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni primernejša odreditev milejšega omejevalnega ukrepa. Pripor se po navedenem pokaže kot sorazmeren in zaradi varnosti ljudi neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ter kot najhujši poseg v osebno svobodo v sorazmerju s težo dejanja, ki se obtožencu očita. Razumen čas trajanja pripora ni prekoračen.

K pritožbi zagovornikov obtoženega M. L.

9. Obtoženčevi zagovorniki menijo, da je pritožbeno sodišče nepravilno ocenilo, da naj bi prvostopenjsko sodišče pripor odpravilo zaradi priznanja krivde, obžalovanja, navezanosti na hčerko in da je obtoženec nekaj škode poravnal. Po oceni pritožnikov je bil glavni razlog za odpravo pripora nesorazmernost ukrepa, saj je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je obtoženec s priporom prestal že več kot polovico izrečene kazni zaradi česar pripor več ni sorazmeren. Pritožbeno sodišče sorazmernosti ni presojalo in o tem ni navedlo razlogov. Po oceni zagovornikov je tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj o tem odločilnem dejstvu sklep sodišča druge stopnje razlogov nima. Hkrati pa je pritožbeno sodišče kršilo tudi 22. in 23. člen URS. Zagovorniki menijo, da je nadaljnji pripor očitno nesorazmeren po trajanju, saj je obtoženec v priporu prestal osem mesecev in osem dni. Obtoženec je priznal kaznivo dejanje. Pripor je tako dolgo trajal zato, ker sodišče ni moglo vročiti obtožnice soobtoženemu B. S. in gre za razloge, ki niso na strani obtoženca. Obtoženec bi moral od izrečene kazni enega leta in treh mesecev zapora prestati manj kot sedem mesecev, to je, manj kot pol izrečene kazni. Izpodbijani sklep je po oceni zagovornikov materialnopravno napačen, saj sorazmernosti glede na trajanje pripora ni več. Sklicujejo se na sklep Vrhovnega sodišča I Kp 28904/2015 z dne 2. 6. 2016, v katerem so poudarjena merila o trajanju pripora, ki jih je vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Neumeister proti Avstriji.

10. Vrhovno sodišče ne deli ocene zagovornikov, da sorazmernosti ukrepa pripora več ni in da sodišče sorazmernosti ni presojalo. Sodišče druge stopnje je potem, ko je ocenilo, da so pri obtoženem M. L. podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost ponovitve kaznivega dejanja (teža kaznivega dejanja, njegova zavržnost kot objektivne okoliščine, ter obtoženčeva dosedanja kaznovanost in njegova vztrajno in kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj zoper premoženje zaradi pridobivanja denarnih sredstev kot subjektivne okoliščine in pomenijo visoko stopnjo nevarnosti ponovitve specifičnega kaznivega dejanja, ki jo je mogoče odvrniti le s priporom), presodilo tudi sorazmernost in razumno trajanje pripora v točki 13 sklepa. Ugotovilo je, da ne glede na dosedanje trajanje pripora od 21. 1. do 27. 9. 2017, prav teža storjenega kaznivega dejanja in njegove okoliščine ter motivi izvršitve in ugotovljena visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, utemeljujejo sorazmernost pripora s preostankom izrečene zaporne kazni. Tako se ni mogoče strinjati s pritožniki, da ocena sorazmernosti pripora ni bila opravljena.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je pripor neogiben ukrep za varnost ljudi in njihovega premoženja. Gre za dejanje, ki napada premoženje drugih in s tem tudi ogroža njihovo varnost. Zato ni mogoče odreči utemeljenosti ugotovitvi drugostopenjskega sodišča, da je pripor sorazmeren ukrep. Pri presoji razumnega časa trajanja pripora je potrebno upoštevati posebne okoliščine konkretnega kazenskega postopka, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca ter naravo in značilnost posamezne zadeve. Te okoliščine je pritožbeno sodišče, ko je odločalo o priporu v obravnavni zadevi, upoštevalo. Obtožencu se očita hudo kaznivo dejanje - požig, za katerega je predpisana visoka zaporna kazen. Sodišče ugotavlja obtoženčeve osebne lastnosti ter njegov odnos do družbenih norm, to je njegovo predkaznovanost, ki se kaže v kontinuiranem ponavljanju kaznivih dejanj in dejstvu, da je obtoženec sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil v času, ko sta tekli dve preizkusni dobi po izrečenih pogojnih obsodbah s prejšnjima pravnomočnima sodbama. Sodišče druge stopnje je, po presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na visoko stopnjo nevarnosti ponovitve istega, to je specifičnega kaznivega dejanja, saj je obtoženec sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil tudi zaradi premoženjskih nagibov, kaznovan pa je bil do sedaj zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, utemeljeno ocenilo, da je pripor ne glede na preostanek kazni zapora, ki bi jo moral obtoženec še prestati, sorazmeren ukrep, zaradi zagotovitve varnosti ljudi in njihovega premoženja. Primerjava med dolžino ostanka zaporne kazni in naravo kaznivega dejanja, zaradi katerega je obtoženec v kazenskem postopku, to je dejanja, ki ogroža varnost drugih in napada njihovo premoženje, ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve tudi istovrstnega kaznivega dejanja, tako pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen in da je pripor sorazmeren kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca.

12. Sklicevanje pritožnikov na zadevo I Kp 28904/2015, v kateri je Vrhovno sodišče uporabilo merila iz zadeve Neumeister proti Avstriji, takšnega zaključka ne more omajati. Zadeva I Kp 28909/2015 obravnava drugačno situacijo in ni primerljiva z obravnavano zadevo. V citirani zadevi je bila s sklepom pritožbenega sodišča sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in Vrhovno sodišče je glede na obseg in možno trajanje postopka ter ob upoštevanju tudi pravnih vidikov zadeve torej presoje, ali morda gre za prekrške ne pa za kazniva dejanja, ocenilo, da pripor več ni sorazmeren ukrep.

13. Zagovorniki še trdijo, da pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je mogoče pripor nadomestiti z enim izmed milejših ukrepov v skladu z določbo drugega odstavka 192. člena ZKP torej, da pri izbiri ukrepa sodišče ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Menijo, da sodišče druge stopnje ni opravilo presoje, ali je mogoče isti namen doseči ali s hišnim priporom ali z javljanjem na policijski postaji in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v sklepu niso podani razlogi o odločilnem dejstvu in s tem sta kršeni tudi ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave.

14. Že pri presoji pritožbenih navedb zagovornika obtoženega A. K. je Vrhovno sodišče poudarilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče je presojo neogibnosti pripora opravilo ob presoji tako objektivnih kot subjektivnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pri obtožencu, da jo je mogoče odvrniti le s priporom. Neogibnost pripora za varnost ljudi je torej presojena in zato pritožbenemu sodišču, kar je bilo že poudarjeno v tem sklepu pri obravnavi pritožbe soobtoženega A. K., razlogov, zakaj ni uporabilo katerega milejšega ukrepa kot določa drugi odstavek 192. člena ZKP, ni bilo potrebno posebej utemeljevati. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave, ki jo zatrjujejo pritožniki tako ni bila storjena.

15. Na drugačno presojo tudi ne vplivajo povsem splošne (in neprimerne) navedbe zagovornikov, da je sklep pritožbenega sodišča pavšalen, da je "šimel" in da sodišče pred sabo očitno ni imelo konkretne osebe, da se obtoženca zadržuje v priporu, ker sodišče ni moglo vročiti obtožnice soobtožencu, da gre za neprimerno ravnanje do obtoženčeve družine (pri čemer je v postopku ugotovljeno, da obtoženec s svojo hčerko in partnerko ne živi in da je očitno, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil, kljub okoliščini, da ima družino). Neutemeljene so tudi navedbe pritožnikov, da ni raziskano obtoženčevo premoženjsko stanje oziroma da ni dokazov o zaposlitvi obtoženca. Pritožbeno sodišče je jasno zapisalo (točka 11 sklepa), da ni mogoče prezreti, da je obtoženec nezaposlen, da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje, da nadomestila ne prejema, da nima nobenih dohodkov, je brez premoženja in da ga preživlja oče. Pritožbeno sodišče je tako tudi to subjektivno okoliščino na strani obtoženca, ki utrjuje sklep o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, pravilno in popolno ugotovilo.

16. Po navedenem je Vrhovno sodišče pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kp 40218/2018
• VSC Sklep I Kp 22490/2021
• Sodba I Ips 62/2003