VSRS Sodba I Ips 784/2015

Jedro

Tedanji zagovornik je svojo dolžnost opravljal na podlagi obsojenčevega pooblastila. Navedeno pomeni, da je bilo morebitno nezadovoljstvo obsojenca z izvajanjem njegove obrambe stvar njunega medsebojnega mandatnega razmerja. Kolikor je obsojenec menil, da zagovornik ne izvaja kakovostne in učinkovite obrambe oziroma, da po njegovi oceni kaže znake duševne bolezni, je potemtakem imel kadarkoli možnost preklicati pooblastilo in si izbrati drugega zagovornika, česar pa ni storil. Ne prvostopenjsko, ne drugostopenjsko sodišče, nista imeli prav nobenega razloga, da bi kakorkoli vplivali na obstoj mandatnega razmerja med obsojencem in zagovornikom, saj bi na ta način posegali v zaupen odnos med navedenima. Zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom je namreč eden izmed pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom, zato sodišče vanj ne more posegati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 21. 12. 2015 obsojenega J. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen sedmih mesecev zapora, ki se je na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 izvršila tako, da je obsojenec med prestajanjem kazni delal in prebival doma, razen v prostih dneh, ko je moral biti v zavodu za prestajanje kazni. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in mu po prvem odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse v višini 100,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik mag. Zlatko Herceg, ki v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da je imel obsojenčev takratni zagovornik v postopku do pravnomočnosti sodbe določena bolezenska stanja, ki so se kazala v poslabšanju njegovih "kognitivnih zmožnosti". Posledično obsojencu ni bila zagotovljena učinkovita obramba tekom kazenskega postopka, kar je privedlo do "bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP" ter do kršitve 29. člena Ustave RS. Zagovornik smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi izpovedal o posledicah sindroma odtegnitve od alkohola pri oškodovanki. Zatrjuje obstoj kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so v sodbi sodišča prve stopnje razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Nasprotje je podano, ker se je sodišče prve stopnje sklicevalo na obvestilo CSD Gornja Radgona, ki omenja anonimno prijavo sosedov o nasilju v družini, medtem ko sosedje, zaslišani kot priče niso izpovedali, da bi opazili nasilje nad oškodovanko. Prvostopenjski sodbi očita tudi kršitev določb kazenskega postopka, ker bi sodišče v ravnanjih oškodovanke moralo prepoznati zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini, ki ga je storila na škodo obsojenca. V povezavi s tem uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker sodišče pri odmeri kazni obsojencu te okoliščine ni upoštevalo kot olajševalne. Dodaja še, da so razlogi sodbe o obteževalnih okoliščinah sami s seboj v nasprotju, prav tako pa sodišče nekaterih ugotovljenih okoliščin sodišče ne bi smelo šteti kot obteževalnih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi ter spremeni pravnomočno sodbo in obsojenca oprosti, podrejeno pa, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru z dne 12. 12. 2016, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so očitki o kršitvi pravice do obrambe zaradi domnevne bolezni tedanjega zagovornika, dokazno nepodprti ter, da zgolj neuspeha pritožbe še ni mogoče pripisati pešanju kognitivnih sposobnosti, še zlasti, ker je obsojenčev tedanji zagovornik, še vedno vpisan v imenik odvetnikov. Glede kršitve kazenskega zakona, ker pri odmeri kazni sodišče ni upoštevalo določenih olajševalnih okoliščin ter hkrati nepravilno upoštevalo nekatere obteževalne, pa dodaja, da gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik je v izjavi v bistvenem vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z dejanskimi vprašanji se v tem postopku razen v obsegu, določenem v 427. členu ZKP, Vrhovno sodišče ne ukvarja. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To se pravi, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in se pri tem sklicuje na domnevno duševno bolezen ter na "kognitivne motnje" takratnega obsojenčevega zagovornika, vendar ostajajo njegove navedbe na ravni namigovanj in sklicevanj na neformalne informacije. Zagovornik pri tem ne navaja konkretne duševne bolezni, njenih simptomov in njenega trajanja, ampak zgolj sklepa, da je "takšno stanje" obstajalo v postopku na prvi stopnji ter "morebiti tudi že v preiskovalni fazi". Hkrati tudi priznava, da so njegove trditve dokazno nepodprte, saj bolezensko stanje takratnega zagovornika sploh še ni bilo diagnosticirano. Zgolj na podlagi namigovanj ter pavšalnih navedb o duševni bolezni, ne da bi bila ta sploh opedeljena, hkrati z njenimi simptomi in trajanjem, ni mogoče presoditi ali in kako bi takšna bolezen sploh lahko vplivala na opravljanje zagovornikovih dolžnosti ter na izvajanje obsojenčeve obrambe. Slednje velja še v bistveno večji meri, glede na dejstvo, da je tedanji zagovornik ves čas trajanja kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe izpolnjeval vse potrebne pogoje za odvetnika in proti njemu ni bil začet formalni postopek za odvzem poslovne sposobnosti. Poleg tega vložnik, razen prepoznega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca, ki ga sploh ni podal tedanji zagovornik, ampak ga je podal obsojenec sam in nekonkretiziranega očitka, da pritožbene navedbe niso predstavljale učinkovite obrambe, izrecno ne navaja nobenih ravnanj, ki so bila posledica zagovornike domnevne bolezni in bi vodila v obsojenčevo slabšo obrambo na prvi stopnji.

7. Splošen pregled sodnega spisa pokaže, da je zagovornik v postopku aktivno izvajal obrambo obsojenca, saj podal je ugovor zoper obtožnico, na predobravnavnem naroku je v spis vložil določene listine in podal dokazni predlog po zaslišanju priče S. B., ki se je glede na obrazložitev sodišča prve stopnje, izkazala kot relevantna priča. Na narokih je pričam je postavljal vprašanja in pozneje vložil tudi pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, ki je vsebovala vse predpisane sestavine. Navedbe iz pritožbe tedanjega zagovornika je sodišče druge stopnje presojalo in se do njih v točkah od 8 do 13 tudi opredelilo. Hkrati je obsojenec tudi sam vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Zato ni podlage za trditve, da bi bilo z obsojenčevo obrambo karkoli narobe, medtem ko posplošenost očitkov iz zahteve onemogoča konkretnejšo presojo.

8. Vrhovno sodišče kljub nekonkretiziranosti očitane kršitve pravice do obrambe še dodaja, da je obsojenčev tedanji zagovornik svojo dolžnost opravljal na podlagi obsojenčevega pooblastila. Navedeno pomeni, da je bilo morebitno nezadovoljstvo obsojenca z izvajanjem njegove obrambe stvar njunega medsebojnega mandatnega razmerja. Kolikor je obsojenec menil, da zagovornik ne izvaja kakovostne in učinkovite obrambe oziroma, da po njegovi oceni kaže znake duševne bolezni, je potemtakem imel kadarkoli možnost preklicati pooblastilo in si izbrati drugega zagovornika, česar pa ni storil. Ne prvostopenjsko, ne drugostopenjsko sodišče, nista imeli prav nobenega razloga, da bi kakorkoli vplivali na obstoj mandatnega razmerja med obsojencem in zagovornikom, saj bi na ta način posegali v zaupen odnos med navedenima. Zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom je namreč eden izmed pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom,¹ zato sodišče vanj ne more posegati.

9. Vložnik kršitev pravice do obrambe uveljavlja tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil pomen kratice SOA, ki predstavlja odtegnitveni sindrom od alkohola in naj bi bil podan pri oškodovanki. Tak dokazni predlog je obsojenec podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, tik pred razglasitvijo sodbe, ne da bi pri tem utemeljil razloge, zakaj dokaznega predloga ni podal na predobravnavnem naroku oziroma v dotedanjem teku postopka. Prvostopenjsko sodišče je zato dokazni predlog zavrnilo kot prepozen in tudi nepotreben ter pri tem pojasnilo, da si je oceno o oškodovankinem stanju ustvarilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče je takšni argumentaciji v 20. točki pritrdilo in poudarilo, da tudi domnevno oškodovankino uživanje alkohola ne more predstavljati razloga za obsojenčevo ravnanje. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč nižje stopnje, saj je bil predmetni dokazni predlog nedvomno podan prepozno, hkrati pa tudi ni izpolnjeval pogoja iz 4. točke tretjega odstavka 285. a člena ZKP, ker obsojenec ni utemeljil razlogov, zaradi katerih predloga ni podal na predobravnavnem naroku. V preostalem so vložnikove navedbe o oškodovankinih "motnjah spominske funkcije" in "blodnjavi motnji", zaradi česar je njena izpovedba neverodostojna, materialnopravno neizčrpane, hkrati pa z ocenjevanjem verodostojnosti oškodovankine izpovedbe izpodbijajo tudi pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno.

10. Očitki o nasprotju med razlogi o odločilnih dejstvih in nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih, ker se je sodišče oprlo na obvestilo CSD Gornja Radgona z dne 9. 4. 2015, ki se sklicuje na anonimno prijavo sosedov, medtem ko sosedje, zaslišani kot priče o nasilju v družini niso izpovedali; ter zaradi domnevne ugotovitve sodišča, da je pri oškodovanki podan sindrom odtegnitve alkohola, hkrati pa je isto dejstvo štelo za nepomembno, ker odnos oškodovanke do alkohola ne opravičuje nasilja v družini, ne izpolnjujejo materialnega pogoja izčrpanja, hkrati pa je vložnikova trditev, da se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na oškodovankin sindrom odtegnitve od alkohola tudi protispisna. Nenazadnje je materialnopravno neizčrpana tudi uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni podalo prijave zoper oškodovanko, v ravnanjih katere zagovornik prepoznava zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini na škodo obsojenca.

11. Očitek, da so razlogi o obteževalni okoliščini sami s seboj v nasprotju in nejasni, po svoji vsebini ne predstavlja uveljavljane kršitve procesnega zakona, temveč ponuja drugačno interpretacijo obteževalne okoliščine obsojenčevega dolgotrajnega vztrajanja v zakonski zvezi zaradi izvrševanja nasilja in vzdrževanja oškodovanke v ekonomsko podrejenem položaju, s čimer vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi navedbe, s katerimi vložnik izpodbija različne obteževalne okoliščine in poudarja pomen olajševalnih okoliščin, ki bi jih moralo upoštevati prvostopenjsko sodišče, po svoji vsebini pomenijo grajo višine in primernosti kazni, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec J. T. dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR po tarifni številki 7114 v zvezi s tarifno številko 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena, 7. točko prvega odstavka 5. člena ter 16. členom Zakona o sodnih taksah-1 (v nadaljevanju ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 11028/2012
• VSL Sklep II Kp 54922/2013
• VSRS Sodba I Ips 54194/2016