VSRS Sodba IV Ips 41/2017

Jedro

Vozniki vozil s prednostjo, vozil za in v spremstvu so vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec institut skrajne sile "sui generis" predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZPrCP, ki določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Ker storilec na nujni vožnji ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo, v konkretnem primeru določbe četrtega odstavka 101. člena ZPrCP ni mogoče uporabiti.

Dejstvo, da storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, pa ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. Ž.

V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi poškodbe pacientke, ki je nastala ob padcu dveh metrov v globino, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje, kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacientke, ki jo je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientkino zdravje, telo oziroma v primeru zapleta tudi življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacientke tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana), pacientko moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek o prekršku zoper M. V. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Dobrepolje, Loški Potok, Ribnica, Sodražica in Velike Lašče je s plačilnim nalogom z dne 26. 5. 2015 storilca M. V. spoznal za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v znesku 500,00 evrov in pet kazenskih točk. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo z dne 3. 9. 2015 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse. Vrhovni državni tožilec je zoper sodbo z dne 3. 9. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je s sodbo IV Ips 3/2016 z dne 16. 2. 2016 zaradi kršitve storilčeve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Okrajno sodišče v Kočevju je v ponovnem sojenju s sodbo z dne 10. 10. 2016 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku in sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo z dne 10. 10. 2016 vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve materialnih določb zakona po 2. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s kršitvijo načela enakega varstva pravic (22. člen URS) in bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je okrajno sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo določbe o skrajni sili. Okrajno sodišče je ugotovilo, da pacientka v reševalnem vozilu ni bila življenjsko ogrožena in nato napačno zaključilo, da ni bila podana nevarnost kot predpostavka skrajne sile. Navaja, da institut skrajne sile ne varuje zgolj situacij, v katerih je ogroženo življenje, temveč tudi situacije, v katerih so ogrožene druge pravno zavarovane dobrine. Okrajno sodišče se je osredotočilo zgolj na dejstvo, da ni bila podana nevarnost za življenje pacientke, ni pa presojalo morebitnih drugih nevarnosti oziroma posegov v druge pravno zavarovane dobrine, ki jih obsega institut skrajne sile. S tem je okrajno sodišče postavilo višje kriterije, kot jih za uporabo instituta skrajne sile predvideva zakon, s čemer je kršilo storilčevo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Nevarnost kot predpostavka skrajne sile je podana v situaciji, ko lahko do poškodbe katerekoli (kazensko)pravno zavarovane dobrine pride v naslednjem trenutku oziroma, ko je začetek poškodbe že tu, a je še mogoče preprečiti hujše posledice. Vrhovni državni tožilec v nadaljevanju zahteve uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter navaja, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva in da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče je obrazložilo, da v konkretnem primeru ni bilo podane zadostne stopnje nevarnosti (kot predpostavke skrajne sile), nato pa v nadaljevanju obrazložitve priznalo obstoj (določene) nevarnosti, pri čemer je ocenilo, da bi bilo nevarnost mogoče odvrniti drugače. Iz obrazložitve sodbe tako ni razvidno, katero predpostavko skrajne sile sodišče šteje za neobstoječo, navedeni razlogi sodišča pa predstavljajo oksimoron. Sodišče na eni strani zaključi, da prehitra vožnja storilca ni bila upravičena (ker pacientka ni bila življenjsko ogrožena), po drugi strani pa pojasni, da je bil storilec na vožnji z nalogo, da pacientka v čim krajšem času pride do ustrezne oskrbe oziroma zdravljenja. Ker "čim krajši čas, v katerem je potrebno priti do zdravljenja", predpostavlja vožnjo, ki je hitrejša od dovoljene, je takšna obrazložitev sodbe nelogična in sama s seboj v nasprotju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani plačilni nalog razveljavi in postopek o prekršku ustavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim sodnikom Okrajnega sodišča v Kočevju.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se v izjavi z dne 8. 5. 2017 pridružuje navedbam zahteve.

B.

4. Okrajno sodišče v Kočevju je (skladno z napotki Vrhovnega sodišča) v ponovnem sojenju dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da:

- je storilec dne 18. 5. 2015 ob 11.38 uri z vozilom z registrsko oznako LJ XX, v naselju Grič, Cesta I, HŠ 17, v občini Ribnica, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, vozil najmanj 72 km/h;

- je storilec vozil reševalno vozilo;

- vozilo ni imelo vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov;

- je bilo vozilo na nujni vožnji in

- da življenje pacientke, katere prevoz je opravljal storilec, ni bilo neposredno ogroženo, obstajala pa je nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje.

5. Okrajno sodišče je zaključilo, da je storilec v času storitve prekrška vozil reševalno vozilo, ki po četrti alineji prvega odstavka 3. člena Pravilnika o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo predstavlja vozilo s prednostjo. Nadaljnji pogoj za vozila s prednostjo je določen v prvem odstavku 101. člena ZPrCP in 1. točki prvega odstavka 2. člena Pravilnika o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo, skladno s katerim so vozila s prednostjo (in vozila za spremstvo) motorna vozila, na katerih se za izvršitev določenih nujnih nalog uporabljajo posebni svetlobni in zvočni znaki. Vozniki vozil s prednostjo, vozil za in v spremstvu so vozniki vozil posebne vrste oziroma kategorije, za katere je zakonodajalec institut skrajne sile "sui generis" predvidel v določbi četrtega odstavka 101. člena ZPrCP, ki določa, da voznikom vozil s prednostjo, vozil za spremstvo in vozil v spremstvu ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, vendar morajo voziti na tak način in s takšno hitrostjo, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja. Ker storilec na nujni vožnji ni imel vklopljenih svetlobnih in zvočnih signalov, ki so namenjeni opozarjanju drugih udeležencev cestnega prometa na nujno vožnjo, v konkretnem primeru določbe četrtega odstavka 101. člena ZPrCP ni mogoče uporabiti.

6. Dejstvo, da storilec v času storitve prekrška ni imel vklopljenih zvočnih in svetlobnih signalov, pa ne vpliva na dejstvo, da je bil storilec v času storitve prekrška na nujni vožnji, ki jo je opravljal na podlagi naloga pristojne osebe, to je zdravnice dr. Ž. V obravnavanem primeru je tako potrebno presoditi, ali je storilec ravnal v skrajni sili (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom Kazenskega zakonika).

7. Po prvem odstavku 32. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (t. i. upravičljiva skrajna sila).

Za obstoj upravičljive skrajne sile morajo biti (kumulativno) podane naslednje predpostavke: 1) podana je istočasna nevarnost, 2) storilec nevarnost odvrača od sebe ali tretje osebe, 3) nevarnosti ni mogoče odvrniti drugače, torej na drug način in 4) povzročeno zlo je manjše od zla, ki je grozilo. Za obstoj nevarnosti v kontekstu skrajne sile zadošča, če nastop poškodbe pravne dobrine ni povsem neverjeten, kar so znatno blažja merila od meril konkretne ogrozitve. Nevarnost lahko grozi katerikoli pravno zavarovani dobrini, ki lahko pripada tistemu, ki nevarnost odvrača ali komu drugemu. Ni treba, da bi bila ogrožena dobrina kazenskopravno zavarovana, zadošča katerakoli pravna zavarovanost. Nevarnost mora biti istočasna z odvračanjem nevarnosti. Skladno z navedeno določbo je skrajna sila podana samo, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, kar pomeni, da ne sme biti ugotovljeno, da bi lahko storilec v danem položaju nevarnost odvrnil brez poškodbe tuje pravne dobrine. Pri odvračanju nevarnosti pa mora biti prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo, pri čemer ne zadošča, da je prizadejano zlo enako tistemu, ki je grozilo¹.

8. V konkretnem primeru je bila nevarnost kot predpostavka upravičljive skrajne sile podana; zaradi poškodbe pacientke, ki je nastala ob padcu dveh metrov v globino, je obstajala nevarnost, da bi prišlo do zapleta, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje, kar pomeni, da je obstajala nevarnost za zdravje, telo in tudi življenje pacientke, ki jo je storilec prevažal. Odvračanje nevarnosti je potekalo istočasno z obstojem nevarnosti, saj je storilec z vožnjo reševalnega vozila do urgentne travmatološke klinike odvračal nevarnost za pacientkino zdravje, telo oziroma v primeru zapleta tudi življenje. Navedene nevarnosti za telo oziroma življenje pacientke tudi ni bilo mogoče odvrniti drugače, saj je storilec na podlagi z nalogom zdravnice odrejene nujne vožnje (za katero storilec kot reševalec niti ni pristojen presojati, ali je v konkretnem primeru podana), pacientko moral peljati na urgentno travmatološko kliniko v Ljubljani. Prizadejano zlo, gre za kršitev cestnoprometnih predpisov, pa je prav tako manjše od zla, ki je grozilo, saj gre za zaplet, ki bi lahko ogrožal pacientkino življenje. Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru podana upravičljiva skrajna sila, zato prekršek oziroma dejanje, ki ga je storil storilec, ni protipravno. Skladno z navedenim je bilo potrebno postopek o prekršku na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustaviti.

C.

9. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo spremenilo tako, da je postopek zoper storilca zaradi prekrška po 4. točki petega v zvezi s 1. točko prvega odstavka 46. člena ZPrCP na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1 ustavilo.

10. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (148. člen v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1).

-------------------------------
¹ Povzeto po Bavcon L. in drugi: Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2014, strani 243-246.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 39/2017
• VSRS Sodba IV Ips 28/2015, enako tudi IV Ips 27/2015, IV Ips 29/2015, IV Ips 30/2015
• Sodba IV Ips 3/2009