VSRS Sodba X Ips 317/2015

Jedro

Pri presoji zakonskih pogojev za razlastitev treba razlikovati med presojo javne koristi za razlastitev ter presojo sorazmernosti. To velja tudi za postopke razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B, saj se navedene določbe uporabljajo tudi za postopke razlastitve po tem specialnem predpisu. Pravilnosti in zakonitosti ugotovitve sorazmernosti posega v lastninsko pravico revidenta s strani tožene stranke sodišče prve stopnje ni dolžno presojati po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti sodišče pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške revizijskega postopka v višini 831,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo IV U 167/2014-13 z dne 27. 8. 2015 na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Upravne enote Slovenske Konjice, št. 352-1/2009-242 z dne 28. 3. 2014, s katero je bila določena razlastitev nepremičnin v lasti revidenta. Tožena stranka pa je z odločbo, št. 35020-36/2009-MOP-57 z dne 4. 7. 2014, zavrnila njegovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo.

2. V utemeljitev svoje sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit in se ob tem sklicevalo na razloge iz upravnih odločb prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ob tem pa je poudarilo, da gre za postopek razlastitve, ki je tekel na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), za katerega veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošne zakonske ureditve Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) tako glede rokov kot tudi glede zahteve za začetek postopka razlastitve. Tožbene ugovore revidenta, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja glede poteka prometa po sporni cesti, izločitev uradne osebe ter odmero stroškov upravnega postopka, je zavrnilo kot neutemeljene.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo po dveh pooblaščencih. Revident je vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov, glede dovoljenosti revizije pa se sklicuje na določbi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi tožeče stranke ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z revizijo.

4. Stranki z interesom AA in J. L. sta na revizijo odgovorili in sicer tako, da predlagata, da se revizija zavrne in potrdi izpodbijana sodna odločba. Predlagata tudi, da se revidentu naloži plačilo pravdnih stroškov strank z interesom.

5. Stranka z interesom Z. L. je odgovor na revizijo vložila sama in ne po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, zato ga Vrhovno sodišče pri odločanju ni upoštevalo (drugi odstavek 22. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.2

8. Kot pomembno pravno vprašanje, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo, revident navaja vprašanje, ali je v postopkih razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B poleg presoje javne koristi treba presoditi in opraviti tudi test sorazmernosti med pomenom razlastitvenega namena in posega v lastninsko pravico ter ali mora sodišče prve stopnje navedeno vprašanje presojati ex offo, torej po uradni dolžnosti. Navedeno pravno vprašanje je sicer bilo v sodni praksi že deloma rešeno, vendar pa veliko število vsebinsko sorodnih upravnih in sodnih postopkov izkazuje pomen, ki utemeljuje dovoljenost revizije za odgovor nanj. V tem obsegu je Vrhovno sodišče tudi opravilo revizijsko presojo.

9. Druga pravna vprašanja, zastavljena v reviziji, vloženi po odvetnici L. R., niso pomembna, saj so kot taka bodisi preveč splošna (ali je javno korist treba presojati na abstraktni in/ali konkretni ravni) oziroma nanje odgovor ni potreben revizijskega sodišča, ker je nanje mogoče odgovoriti že samo z branjem zakonov (ali je razlastitev sploh dovoljena, če se nepremičnina nameni samo za "javno pot"; pri tem pa je po zakonu javna pot ena od vrste javnih cest, glej npr. 3. člen Zakona o javnih cestah, 39. člen Zakona o cestah, ki kot taka utemeljuje tudi zakonsko predvideno možnost razlastitve iz 19. člena ZJC-B). Revizija, vložena po Odvetniški družbi BB, pa pomembnih pravnih vprašanj ne izpostavi, tega pa navedbe, s katerimi se utemeljuje sama revizija, po ustaljeni sodni praksi ne morejo nadomestiti.

10. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zgolj splošne navedbe, da gre za poseg v zasebno lastnino, pa tega ne izkazujejo, prav tako pa tudi ne navedbe o vplivu navedene razlastitve na kmetijsko dejavnost revidenta in varnost revidenta, ki niso izkazane, prav tako pa tudi ne izvirajo iz izpodbijanega akta, temveč iz prometa, ki poteka po predmetni cesti, kar pa ne izvira iz izpodbijane odločbe o razlastitvi.

11. Iz dejanskega stanja v zadevi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (85. člen ZUS-1), izhaja, da so nepremičnine, glede katerih je bilo odločeno z odločbo o razlastitvi, v solastnini revidenta kot razlastitvenega zavezanca. Javna korist je bila ugotovljena s tem, da je bilo ugotovljeno, da je po predmetnih nepremičninah potekala javna cesta (odsek poimenovan "Režabek"), po kateri je ob vložitvi zahteve potekal cestni promet, kar je bilo ugotovljeno na podlagi štetja prometa v mesecu marcu 2004. Pojasnjeno pa je bilo tudi nesporno dejstvo, da je bila cesta v spornem delu v določenem obdobju zaprta in promet po njej ni potekal, ter sklep, da na ugotovitev dejanskega stanja v zadevi navedena okoliščina ne vpliva.

12. V zvezi z obsežnimi revizijskimi očitki glede nepravilnosti ugotovitve dejstva, da je na navedeni cesti potekal v relevantnem času cestni promet, Vrhovno sodišče poudarja, da v revizijskem postopku po ZUS-1 ni mogoče presojati dejanskega stanja, zato se do navedenih ugovorov ni opredeljevalo.

13. V zvezi z zastavljenim pomembnim pravnim vprašanjem je treba pritrditi revidentu v tem, da je pri presoji zakonskih pogojev za razlastitev treba razlikovati med presojo javne koristi za razlastitev ter presojo sorazmernosti. Navedeno tudi jasno izhaja iz drugega odstavka 92. člena ZUrep-1.5 To velja tudi za postopke razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B, saj se navedene določbe uporabljajo tudi za postopke razlastitve po tem specialnem predpisu. Obstoj javne koristi za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, v postopkih razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B izhaja iz ugotovitve, da ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o javnih cestah, vendar pa je za ugotovitev javnega interesa tudi potrebno, da je bila taka javna cesta opredeljena v ustreznem prostorskem aktu ob upoštevanju za to predpisanih meril, promet po njej pa je dejansko potekal na način, ki je bil skladen taki določitvi javne ceste.6 Vendar pa tudi ugotovljeni obstoj navedenega javnega interesa sam po sebi še ne pomeni, da je razlastitev navedenih nepremičnin dopustna, temveč je treba ob podanem javnem interesu presoditi tudi, ali je za njegovo doseganje zahtevani poseg v lastninsko pravico nujno potreben in da je dosežena javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. To je pogoj, ki ga mora ugotavljati tudi že pristojni upravni organ v okviru postopka izdaje odločbe o razlastitvi po 19. členu ZJC-B. Obseg oziroma intenziteta presoje pa je odvisen od konkretnih okoliščin posamezne zadeve, značilnosti nepremičnine, javnega interesa, alternativnih možnosti določitve poteka ceste itd.

14. V zvezi s tem ne drži revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo ugotavljanje navedenega dejstva in da je zaradi tega kršilo materialno pravo. V konkretnem primeru je tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu z dne 28. 3. 2014 presodila, da ugotovljena javna korist ob upoštevanju načela sorazmernosti v konkretnem primeru odtehta oziroma upraviči poseg v zasebno lastnino (str. 5), na razloge izpodbijanega akta pa se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje kot na razloge svoje sodbe. Navedeno vprašanje je torej v postopku bilo ugotovljeno. Kolikor pa gre za očitek, da sodišče prve stopnje pravilnosti navedene presoje sorazmernosti tožene stranke ni samo preizkusilo, pa Vrhovno sodišče poudarja, da navedene presoje revident (tudi) v tožbi ni uveljavljal, zato se tudi sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba opredeljevati. Revident je imel že v postopku pred upravnimi organi vso možnost, da dodatno utemelji nesorazmernost posega v svojo lastninsko pravico z navedbo dejstev in dokazov, vendar je po podatkih iz spisa izpodbijal (le) ugotovitev javnega interesa v povezavi s prometom po predmetni cesti v spornem obdobju in z določenimi procesnimi kršitvami.

15. Pravilnosti in zakonitosti ugotovitve sorazmernosti posega v lastninsko pravico revidenta s strani tožene stranke pa sodišče prve stopnje tudi ni dolžno presojati po uradni dolžnosti. Na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 40. člena ZUS-1 sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Tožbene razloge, iz katerih se upravni akt sme izpodbijati, določa ZUS-1 v 27. členu (nepravilna uporaba materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilna, nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in ničnost upravnega akta). To pomeni, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, kot jih opredeljuje ZUS-1 v 27. členu, ne pomeni pa, da sodišče v celoti prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožnik namreč s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog. Tožbeni predlog pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. To pomeni, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Tako mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 v tožbi predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Po uradni dolžnosti sodišče pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).7

16. Kolikor pa naj bi navedeni ugovori vzpostavljali dolžnost Vrhovnega sodišča, da navedeno vprašanje sorazmernosti presodi samo, pa je revidentu treba odgovoriti, da s tem povezane dejanske (in na njih temelječe pravne) navedbe v reviziji, pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja v zadevi, ki ni predmet revizijske presoje, ob tem pa tudi nedovoljene revizijske novote (87. člen ZUS-1).

17. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je torej v tem, da je v postopkih razlastitve po 19. členu ZJC-B treba presojati tako obstoj javne koristi kot tudi sorazmernost posega v lastninsko pravico, kar presoja tudi sodišče v upravnem sporu in sicer v okviru trditvene podlage (dejstev in okoliščin), ki jih v utemeljitev svojih tožbenih navedb navede revident.8

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

19. V obravnavanem primeru gre za spor o zakonitosti posamičnega akta, zato je Vrhovno sodišče o stroških odločalo na podlagi določb ZPP (prvi odstavek 25. člena ZUS-1), ki v prvem odstavku 154. člena v skladu z načelom uspeha določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Stroške postopka je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT).9 Ob vrednosti predmeta 7.380,00 EUR, določene skladno z določbo prvega odstavka 25. člena ZOdvT (v določeni vrednosti je upoštevana skupna površina razlaščenih zemljišč v izmeri 369 m2, ki je pomnožena s ponujeno odkupno ceno 20 EUR/m2) je Vrhovno sodišče strankama z interesom, ki sta v postopku uspeli, za odgovor na revizijo priznalo nagrado za postopek po tarif. št. 3300 v višini 534,00 EUR, skladno s tarif. št. 1200 povečano za znesek 160,20 EUR zaradi zastopanja dveh strank in za znesek 22% DDV-ja v višini 114,48 EUR, ter znesek materialnih stroškov v višini 20,00 EUR (tarif. št. 6002), skupaj 831,68 EUR. Upoštevaje II. točko izreka sklepa X Ips 317/2015 z dne 10. 12. 2015 je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ter zahtevek strank z interesom v zvezi s tem zavrnilo, saj njun odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe k odločitvi o tem ni prispeval. Kar stranki z interesom glede stroškov zahtevata več ali drugače ni utemeljeno. Odmerjene stroške v višini 831,68 EUR je revident dolžan strankama z interesom povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.
2 Primerjaj s sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015.
3 O tem Vrhovno sodišče že v odločitvi o začasni odredbi v predmetni zadevi z dne 10. 12. 2015.
4 O tem že tudi v pravnomočni odločitvi o razlastitvi, ki se je končala s sodbo Upravnega sodišča IV U 118/2010-23.
5 Ta določa: "Razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino."
6 Po izrecni zakonski določbi se tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 pri tem ne upošteva, o obstoju javnega interesa pa se ne odloča s posebno odločbo po 100. členu ZUreP-1 (tretji in peti odstavek 19. člena ZJC-B).
7 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016.
8 Ob spoštovanju omejitev navajanja novih dejstev in dokazov v upravnem sporu (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).
9 Drugi odstavek 20. člena trenutno veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - Zodv-C) - kar velja za konkretni postopek - se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 991/2017-16
• Sodba I Up 1414/2005
• sodba I U 2031/2009