VSRS Sklep X Ips 319/2016

Jedro

Očitek tako imenovane protispisnosti je v upravnem sporu upoštevna na podlagi določbe tretjega odstavka 75. člena ZUS-1.

Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 62/2015-9 z dne 12. 7. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo tožničini tožbi, vloženi zoper sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-65363/2013-2 z dne 24. 4. 2013 o dovolitvi davčne izvršbe za izterjavo komunalnega prispevka, in sklep odpravilo glede zamudnih obresti (v zneskih 132.107,17 EUR, 151,79 EUR in nadaljnjih zamudnih obresti od zneska 307.266,00 EUR od 25. 4. 2013 dalje do plačila) ter v tem delu zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V preostalem delu (glede izterjave komunalnega prispevka v višini 307.266,00 EUR, ki je bil tožnici odmerjen z odločbo z dne 20. 2. 2009) pa je tožbo zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje je v sodbi zavzelo stališče, da je s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova.¹ Zavrnilo pa je tožbeno navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu (odločbi Mestne občine P. o odmeri komunalnega prispevka) prenehala z enostranskim pobotom, saj izjave o pobotu z dne 1. 4. 2010 mestni občini ni dala tožnica (takrat še AA, d. o. o.), ampak druga pravna oseba (BB, d.o.o.). Glede trditve, da naj bi dolg prenehal na podlagi sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev med tožnico in Mestno občino P., pa je sodišče poudarilo, da je tožnica to izrecno navedla šele v upravnem sporu, v nadaljevanju pa, da dokazi kažejo le na tožničina prizadevanja za sklenitev ustreznega sporazuma, ne pa tudi njegove sklenitve. Sodišče je kot podlago za odločanje na seji navedlo določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper zavrnilni del sodbe vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostjo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na revizijo po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)² je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ker je bila s sklepom, izpodbijanim v tem upravnem sporu in na katerega se nanaša zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, dovoljena izvršba za izterjavo revidentkine denarne obveznosti (komunalnega prispevka v višini 307.266,00 EUR), ki presega omenjeni znesek, je pogoj za dovoljenost revizije izpolnjen.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka iste določbe 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Revidentka navaja, da je vložila predlog za ustavitev davčne izvršbe in pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, ker je bil komunalni prispevek plačan oziroma je ugasnil na drug način, to je na podlagi izjave o pobotu. Vendar ta izjava za prenehanje njenega dolga niti ni bistvena, saj je bil znesek 307.266,00 EUR pobotan že na podlagi predhodnega dogovora med A. P., takratnim direktorjem AA, d.o.o., in županom Mestne občine P. Ker je to navedla v pritožbi zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje napačno štelo, da se je začela sklicevati na dogovor šele v upravnem sporu. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

9. Revidentka z navedenim uveljavlja očitek tako imenovane protispisnosti, to je kršitve, ki je v upravnem sporu upoštevna na podlagi določbe tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če gre za kakšen razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena 14. točka je ob začetku veljavnosti ZUS-1 (1. 1. 2007) vsebovala tudi del, ki je bil s spremembo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) izločen v novo 15. točko. V skladu z njo je bistvena kršitev postopka vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z omenjenimi navedbami ni izkazala zatrjevane postopkovne kršitve, ki pomeni napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, ta napaka pa se nanaša na dejstva, ki jih je sodišče štelo za odločilna pri svoji presoji. Napačna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je revidentka šele v tožbi izrecno navedla, da je njena obveznost plačila komunalnega prispevka prenehala na podlagi sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev, saj iz pritožbe zoper sklep o izvršbi izhaja drugače.³ Vendar ta nepravilna ugotovitev za odločitev o tožbi ni bila bistvena, saj sodišče ni zavrnilo obravnave teh tožbenih navedb kot prepoznih (nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1).⁴ Nasprotno, do njih se je opredelilo preko ocene predloženih dokazov, ki da kažejo le na tožničina (revidentkina) prizadevanja za sklenitev ustreznega sporazuma, ne pa tudi njegove sklenitve. To pomeni, da revidentka s sklicevanjem na procesno kršitev po vsebini izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, zaradi katere revizije ni mogoče vložiti (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

11. Upoštevaje stališče sodišča prve stopnje, da je v pritožbi zoper sklep o izvršbi mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova, pa je utemeljen nadaljnji revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora, ker za ugotovitev, ali je prišlo do dogovora o prenehanju vzajemnih obveznosti, ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in priče Mojce Prošek.

12. Pravica do izvedbe dokazov na glavni obravnavi je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. Tožniku v upravnem sporu zagotavlja, da ni postavljen v vsebinsko slabši položaj kot nasprotna (tožena) stranka. Pravica do kontradiktornega postopka je torej z ustavo zagotovljena človekova pravica. Stranki in vsakemu, ki ima stranki enak položaj, mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je ob izvajanju dokazov navzoča. Ta pravica posamezniku zagotavlja, da ima v sodnem postopku položaj subjekta, in s tem preprečuje, da bi se pretvoril le v objekt državnega odločanja. Ko torej tožnik v upravnem sporu predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.⁵

13. Navedeno pomeni, da sodišče ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na kontradiktorni glavni obravnavi (vnaprejšnja dokazna ocena). Prepoved tovrstnega vnaprejšnjega opredeljevanja, ne da bi se sodišče z dokazom seznanilo (ga izvedlo), izhaja tudi iz 8. člena ZPP, na podlagi katerega sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz tega sledi, da pomeni vnaprejšnja dokazna ocena kršitev načela kontradiktornosti postopka.

14. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dokazov, ki jih je v tožbi predlagala revidentka za ugotovitev prenehanja terjatve na podlagi sporazumnega poplačila mesedbojnih terjatev, ni izvedlo. Navedlo je, da dokazi, ki jih prilaga oziroma predlaga, po presoji sodišča, "ob neizkazani potrditvi obveznosti iz naslova brez pravnega temelja izvedenih del", kažejo le na tožnikova prizadevanja za sklenitev ustreznega sporazuma, ne pa tudi njegove sklenitve. Vrhovno sodišče meni, da sodišče prve stopnje s tem ni zavrnilo izvedbe dokazov zaradi dopustnih formalnih ali vsebinskih razlogov (npr. ker predlagani dokaz ni pravočasen ali ni substanciran, je nepotreben, nerelevanten ali ni primeren za ugotovitev določenega dejstva). Tako sklepanje bi bilo mogoče le na podlagi jasnega sporočila, zakaj se dokazi ne izvedejo, čemur pa obrazložitev v tem delu tudi zaradi nejasnosti zapisanega ne zadosti. Nasprotno, dostavek o tem, kaj kažejo dokazi, daje podlago za sklep, da se je sodišče spustilo v nedopustno ocenjevanje predlaganih dokazov oziroma ovrednotilo njihov uspeh pred izvedbo na kontradiktorni glavni obravnavi (vnaprejšnja dokazna ocena). Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje o tožbi na seji v smislu 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na katero se sklicuje sodišče. Ta določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

15. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.⁶ Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Iz obrazložitve sodbe izhaja tudi, da je carinski organ menil drugače, in sicer da je v primerih kot obravnavani, ko se izvršuje izvršilni naslov, ki ga ni izdal davčni organ, odgovoren le za pravilno vodenje postopka davčne izvršbe in za obračun zamudnih obresti od dneva izdaje predloga, medtem ko je za vprašanja, ki se tičejo same obveznosti, odgovorna predlagateljica izvršbe Mestna občina P. V odgovoru na tožbo je zavzel stališče, da je vezan na predlog za izvršbo, razen če pride do umika, sicer pa vprašanja, ali obveznost tožeče do predlagatelja izvršbe res obstaja, ne more presojati.
² Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
³ Družba AA je 3. 5. 2013 v predlogu za ustavitev davčne izvršbe in v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi navajala, da je bil med njenim direktorjem in Mestno občino P. dosežen dogovor o izvedbi plačila komunalnega prispevka, pri čemer se za sporni znesek v višini 307.266,00 EUR izvede pobot z naštetimi izvedenimi deli (z gradnjo povezovalnega vodovoda, prestavitvijo kolektorja in projektno dokumentacijo v višini dolgovanega zneska komunalnega prispevka).
⁴ Po tej določbi lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
⁵ Tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05-12 z dne 19. 1. 2006 (9. in 10. točka obrazložitve).
⁶ Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih X Ips 295/2016 z dne 8. 3. 2017 in X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2119/2014
• VSL sodba II Cp 1353/2014
• VDSS sklep Pdp 910/2015