VSRS Sodba VIII Ips 132/2017

Jedro

V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke. Ker ga je Vlada Republike Slovenije razrešila s te funkcije (glede te razrešitve pa je bilo v upravnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je zakonita) posledično ni izpolnjeval več pogojev za opravljanje dela direktorja in mu je tožena stranka zato zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in za ugotovitev, da tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 4. 9. 2015, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto direktorja, ga prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu za čas od 5. 9. 2015 do 4. 11. 2015 obračuna bruto plačo v višini 4.239,78 EUR mesečno, od 5. 11. 2015 do vrnitve na delo pa bruto zneske nadomstila plače v višini 4.239,78 EUR mesečno, od teh zneskov plača ustrezne davke in prispevke in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega šestega v mesecu za znesek prejšnjega meseca. Zahtevke je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj tožnik zaradi predhodne razrešitve s funkcije direktorja tožene stranke ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje del in nalog direktorja, kar predstavlja objektivno utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, ker Vlada Republike Slovenije tožnika ni pravilno in zakonito razrešila z mesta direktorja tožene stranke. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o krivdnih razlogih za njegovo razrešitev, saj mu nadzorni svet predhodno ni predložil pisnih očitkov glede nepravilnosti in mu ni omogočil primernega roka za izjasnitev. Postopek razrešitve tožnika je bil nezakonit tudi zato, ker je o tožnikovi razrešitvi kot član nadzornega sveta tožene stranke odločal A. A., ki bi se zaradi nasprotja interesov moral izločiti, saj je bilo na isti seji predvideno odločanje o razrešitvi njegove sestre B. B. s sekretarskega mesta. Razen tega je bil A. A. v letu 2013 kandidat za direktorja tožene stranke in zato še kako motiviran za tožnikovo razrešitev. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna omogočiti zagovora. V skladu z 8. členom Splošnega akta tožene stranke je odpovedni rok tri mesece in ne 30 dni, kot je določeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča druge stopnje, da se je sodišče prve stopnje glede tega argumentirano opredelilo v 11. točki obrazložitve, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da je zato pritožbo potrebno zavrniti, je arbitraren in brez konkretne obrazložitve. Napačno je stališče sodišča, da ne bo presojalo utemeljenosti razlogov za razrešitev tožnika s funkcije direktorja tožene stranke. Revizija v nadaljevanju povzema tožnikovo opredelitev do vsakega od dvanajstih očitkov iz odločbe o razrešitvi. Tožniku je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), pravica do enakega varstva pravic po 22. členu URS, pravica do sodnega varstva po 23. členu URS in pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Z navedbo o arbitrarnosti in neobrazloženosti zaključka sodišča druge stopnje glede pritožbenih navedb v zvezi z dolžino odpovednega roka revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem delom pritožbe uvodoma ugotavlja, da tožnik v pritožbi zgolj ponavlja, da bi sodišče pri odmeri odpovednega roka moralo upoštevati 8. člen Splošnega akta tožene stranke, konkretnejših razlogov za to pa ne pojasni, nato pa zaključi, da je to pritožbeno navedbo treba zavrniti kot neutemeljeno, ker se je sodišče prve stopnje do tega že argumentirano opredelilo v 11. točki obrazložitve, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. To pomeni, da sodišče glede vprašanja, ali je tožnik upravičen do tridesetdnevnega ali trimesečnega odpovednega roka, v celoti soglaša z argumenti prvostopenjskega sodišča, kot so vsebovani v 11. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je obsežno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka tožniku (kot javnemu uslužbencu), v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno priznala z zakonom določen odpovedni rok in ne odpovedni rok, kakršen je določen v splošnem aktu tožene stranke. Kadar drugostopenjsko sodišče v celoti soglaša s pravnim razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, je njegova obrazložitev lahko krajša, saj tudi takšna obrazložitev še vedno omogoča preizkus pravilnosti odločitve.

6. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti določila tridesetdnevni odpovedni rok, ki je predviden v 94. členu ZDR-1 in ne trimesečni odpovedni rok, kakršen je predviden v 8. členu Splošnega akta tožene stranke. Pri tem se je sodišče pravilno oprlo na določbo 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) o tem, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Priznanje daljšega odpovednega roka, ki ni predviden z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, bi obremenilo javna sredstva, zato je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko tožniku ni priznala odpovednega roka v skladu s splošnim aktom, temveč v skladu z zakonom. Na tej podlagi je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka, ki je bil v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 94. člena ZDR-1 določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Revizijski očitek, da sodišče ne bi smelo zgolj tožniku zavrniti vseh dokaznih predlogov, temveč bi mu moralo zagotoviti enakopravnost v dokaznem postopku, pomeni smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba je zavajajoča. Ni res, da bi sodišče zavrnilo le dokazne predloge tožnika in tudi ni res, da bi zavrnilo vse njegove dokazne predloge. Izvedlo je dokaz z vsemi listinami, ki jih je predložil tožnik, zavrnilo pa je zgolj predlog za zaslišanje tožnika in njegove soproge ter vpogled v spis sodišča prve stopnje I Pd 1984/2014, hkrati pa je zavrnilo tudi dokazne predloge tožene stranke za zaslišanje prič C. C., A. A., D. D. in E. E. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožnika utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, saj so se nanašali na razloge, zaradi katerih je bil tožnik razrešen s funkcij direktorja tožene stranke, kar pa ni predmet tega spora, saj je bilo o zakonitosti razrešitve pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča I U 1063/2015. Za kršitev pravice do dokaza, kar je eden od vidikov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, gre, kadar sodišče zavrne dokaz o bistvenem dejstvu, ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu. Obenem pa ta kršitev ni podana, če sodišče kot nepotreben zavrne dokaz, s katerim stranka želi dokazovati dejstva, ki za ta spor niso odločilna.

8. Po stališču revizije je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki je bila tožniku podana zato, ker zaradi razrešitve s funkcije direktorja tožene stranke ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, nezakonita predvsem zaradi nezakonitosti same razrešitve. Zaradi navedenega tožnik vztraja, da bi se sodišče v tem individualnem delovnem sporu moralo opredeliti do vprašanja zakonitosti odločbe o razrešitvi. Vprašanje zakonitosti razrešitve tožnik tako uveljavlja kot predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa pri tem ne upošteva, da je bilo o zakonitosti odločbe o razrešitvi že pravnomočno odločeno v upravnem sporu s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1063/2015 z dne 16. 2. 2016, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 113/2016 z dne 21. 9. 2016¹. V skladu z 12. členom ZPP lahko nepristojno sodišče (v konkretnem primeru delovno in socialno sodišče) samo odloči o predhodnem vprašanju le v primeru, če o njem pristojno sodišče (v konkretnem primeru upravno sodišče) še ni odločilo. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje utemeljeno ni opredelilo do obsežnih pritožbenih navedb v zvezi z domnevno nezakonitostjo razrešitve tožnika s funkcije direktorja, saj je bilo o tem že pravnomočno razsojeno v upravnem sporu, posledično pa tožnik v reviziji neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena URS zaradi neobrazloženosti sodbe.

9. Tožnik neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni štelo za nezakonito že zato, ker tožena stranka tožniku pred odpovedjo ni omogočila zagovora. Res je sicer, da drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pisno seznaniti z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Vendar pa se sodišče utemeljeno sklicuje na izjemo, ki je predvidena v nadaljevanju citirane določbe, po kateri delodajalec tega ni dolžan storiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Sodišče se pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso, da je v primerih, ko je odpoved iz razloga nesposobnosti posledica predhodne razrešitve s funkcije, zaradi katere delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, od delodajalca neupravičeno pričakovati, da takšnemu delavcu omogoči zagovor. Delavec z zagovorom ne bi mogel vplivati na delodajalčevo odločitev in zagovor tako ničesar ne bi mogel spremeniti².

10. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker tožnik zaradi razrešitve s funkcije direktorja ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke. Ker ga je Vlada Republike Slovenije razrešila s te funkcije (glede te razrešitve pa je bilo v upravnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je zakonita) posledično ni izpolnjeval več pogojev za opravljanje dela direktorja in mu je tožena stranka zato zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

11. Tožnik je v reviziji navrgel trditev, da je bila evidentno kršena njegova pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu URS in pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS, ne da bi to trditev utemeljil. Zato revizije v tem delu niti ni bilo možno preizkusiti.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljana razloga nista podana, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Upravno sodišče je zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Vlade RS z dne 3. 7. 2015 o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja tožene stranke, Vrhovno sodišče pa je zavrglo revizijo tožnika zoper navedeno sodbo.
² Glej sodba VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 989/2016
• VDSS sklep Pdp 86/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 201/2009