VSRS Sklep VIII DoR 81/2017-6

Jedro

Tožena stranka predlaga dopustitev revizije izključno v zvezi z odločitvijo o obrestih kot stranski terjatvi, zato je v skladu z določbo 39. člena ZPP vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje enaka ničli. Kadar je vrednost spornega predmeta enaka ničli, po ustaljeni sodni praksi revizije glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZPP ni možno dopustiti.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 9. 10. 2014 in 21. 8. 2014, odločilo je, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 547,51 EUR na mesec od 12. 9. 2014 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami, ter toženi stranki naložilo, da tožniku izplača zneske razlik med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in s to sodbo priznanimi zneski starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska razlike od naslednjega dne po izteku roka, ko bi posamezen znesek pokojnine moral biti izplačan. Zakonske zamudne obresti je dosodilo ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) v zvezi z 299. členom OZ. Pri tem se je tudi sklicevalo na prakso pritožbenega sodišča, razvidno iz odločb Psp 167/2016 z dne 25. 8. 2016 in Psp 188/2016 z dne 1. 9. 2016.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da te od razlike starostne pokojnine za september 2014 tečejo od 25. 10. 2014, od zneskov razlik starostne pokojnine za preostale mesece (od oktobra 2014 dalje) pa od prvega naslednjega dne po zapadlosti vsakomesečne razlike pokojnine v plačilo. Zavrnilo je kar je tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahteval več. Navedlo je, da je v Zakonu o pokojninsko in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) podnormirana ureditev zamude pri izplačilih pokojninskih denarnih terjatev, ter posledične upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti. Gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolnjevati z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumenti. Na podlagi sklepanja od podobnega na podobno je specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude pri izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, treba smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna terjatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Upravna odločba je bila v sodnem postopku pravnomočno odpravljena, tožniku pa je bila za nazaj od 12. 9. 2014 priznana višja starostna pokojnina, zato je tožena stranka v zamudi z izplačilom razlike od prvega naslednjega dne po izteku 60 dni od izvršljivosti svoje odločbe, to je od 25. 10. 2014.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da ZPIZ ne ureja zamude in posledično upravičenosti do zamudnih obresti ali odškodnine v višini zamudnih obresti, v primeru, ko je zavod dolžan dajatev plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Vprašanje zamudnih obresti v takšnem primeru je urejeno v 197. členu ZPIZ-2. Ta obveznost nastopi v 60 dneh od izvršljivosti odločbe. V konkretnem primeru to pomeni v 60 dneh od izvršljivosti sodbe sodišča. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodba VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017), neenotna pa je tudi praksa pritožbenega sodišča.

4. Predlog ni dovoljen.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) sodišče ne more dopustiti revizije, če zakon določa, da revizije ni ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR. Ne glede na to določbo Vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v delovnih in socialnih sporih ne presega 2.000,00 EUR.

6. Za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta in s tem tudi vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je treba uporabiti določbe 39. do 45. člena ZPP. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPP se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se obresti, pravdni stroški, pogodbene kazni in druge postranske terjatve ne upoštevajo (pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta), če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

7. Tožena stranka predlaga dopustitev revizije izključno v zvezi z odločitvijo o obrestih kot stranski terjatvi, zato je v skladu z zgoraj citirano določbo 39. člena ZPP vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje enaka ničli. Kadar je vrednost spornega predmeta enaka ničli, po ustaljeni sodni praksi revizije glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZPP ni možno dopustiti.¹

8. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP predlog tožene stranke zavrglo kot nedovoljen.

-------------------------------
¹ Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 69/2017 z dne 20. 9. 2017, II Ips 53/2016 z dne 16. 2. 2017, II Ips 726/2008 z dne 25. 9. 2008 in II Ips 215/2008 z dne 17. 9. 2009.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 69/2017-7
• VSRS Sklep VIII DoR 140/2020-7
• VSRS sklep VIII DoR 3/2015