VSRS Sodba VIII Ips 97/2017

Jedro

Tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev prepovedi škodljivega ravnanja v skladu s 37. členom ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem, ko je tožnik s smetarskim vozičkom hodil od enega lokala do drugega in redno (ob vseh dnevih nadzora) večino delovnega časa namesto na delovnem mestu preživel v gostinskih lokalih, je škodoval ugledu in interesom toženke, posebej ob upoštevanju, da gre za javno podjetje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2015 nezakonita; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vzpostaviti delovno razmerje od vročitve izredne odpovedi, ga prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati in izplačati plače. Ugotovilo je, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je večino delovnega časa preživel v različnih lokalih.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni dovolilo odgovora na vprašanje, ali ga je delodajalec v letu 2014 napotil na preventivni zdravstveni pregled ter ker ni upoštevalo njegove izpovedi, da mu ni bilo treba delati na vročem in mrzlem, kar mu je dovolil direktor. Neutemeljene so navedbe sodišča druge stopnje, da ni zatrjeval, da mu je bilo dovoljeno večino delovnega časa preživeti v gostinskih lokalih. Zaradi zdravstvenega stanja dela po pogodbi o zaposlitvi ni bil sposoben opravljati, niti ni bil sposoben delati v toplih in hladnih delovnih pogojih, večkrat dnevno je potreboval počitek. Nadrejena A. A. in B. B. sta mu dovoljevala, da delo opravlja po svojih zmožnostih in če začuti, da dela ne zmore več, naj si odpočije in nadaljuje s tempom, ki ga zmore. Toženka mu počitka ni časovno omejila in mu ni natančno določila kraja počitka. Sodišči sta neutemeljeno zavrnili njegov dokazni predlog po zaslišanju A. A., ki je bil predlagan v zvezi s tem, da mu ni bila predpisana nobena časovna omejitev glede počitka, ter izvedenca medicinske stroke oziroma varstva pri delu, ki bi potrdil, da je delo opravljal po svojih delovnih zmožnostih. Dokazna ocena sodišč je enostranska, neprepričljiva in kontradiktorna, saj sledi le trditvam in izpovedbam toženke. Sodišče se ni opredelilo do trditev, da je imel dovoljenje za opravljanje dela po svojih zmožnostih, da je bil v ponovnem postopku presoje preostale delazmožnosti, da je bila toženka s tem pravočasno seznanjena, da mu ni postavila omejitev glede kraja in časa počitka, ter da mu ni očitala, da dela ni opravil v celoti. S tem je podana kršitev po prvem odstavku in po 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišči tudi nista upoštevali, da je bila toženka ob zagovoru seznanjena, da mu je bilo odsvetovano delo v neugodnih mikroklimatskih pogojih. Poleg tega je vedela, da se skupaj s sodelavci občasno zadržuje v lokalu, kjer se grejejo in opravljajo najnujnejše higienske potrebe, saj drugih možnosti pri toženki ni bilo. Sodišče je kot nepotrebne zavrnilo fotografije, ki dokazujejo, da se delavci toženke zadržujejo po lokalih ter da toženka delavcev ne obravnava enakopravno, saj je nadzor opravila le nad njim. Zmotno je tudi stališče sodišč, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, ker da kršitve kažejo na ustaljeno prakso, ki je toženka ne more tolerirati. Toženka okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati, v sodnem postopku niti ni navedla, niti v zvezi s tem ni predlagala nobenih dokazov. Zaradi njegovih zdravstvenih težav, kot tudi navodil toženke, da lahko počiva, mu prav tako ni mogoče očitati naklepa, niti hude malomarnosti. Posebnih prepovedi ali navodil v zvezi z zadrževanjem v lokalih ni imel. Če mu časovne omejitve dela niso postavljene, potem jih ne more kršiti.

4. Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Očitani kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje s tem, ker mu zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni dovolilo vprašanja v zvezi s preventivnim zdravstvenim pregledom v letu 2014, in ker iz istega razloga ni upoštevalo njegove izpovedi glede mikroklimatskih omejitev, sta relativni bistveni kršitvi določb postopka. Za uspešno uveljavljanje takšne kršitve mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju, izpostavljena dejstva niso odločilna za ta spor, zato očitani kršitvi nista mogli vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Revizija neutemeljeno uveljavlja tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi dala preizkusiti. Ima razloge o odločilnih dejstvih, ti pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju, prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in zapisnikih o izvedbi dokazov.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu čistilec javnih površin III. Toženka je v času od 28. 1. 2015 do 16. 2. 2015 po detektivski agenciji izvedla nadzor na tožnikovem delovnem mestu in mu na podlagi ugotovitev nadzora 9. 4. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). V izredni odpovedi mu je očitala, da je v celoti zanemaril opravljanje svojega dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi ter da je opustil dolžnost vzdržati se ravnanj, ki glede na naravo dela, materialno in moralno škodujejo interesom delodajalca.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik v času nadzora (28. 1. 2015, 3. 2. 2015, 10. 2. 2015, 12. 2. 2015 in 16. 2. 2015) večino delovnega časa preživel v različnih gostinskih lokalih. Okoli 7.00 ure zjutraj je vzel smetarski voziček, se odpravil v smeri centra Kranja in do 14.00 ure, ko je smetarski voziček pripeljal nazaj na zbirno lokacijo, obiskal več gostinskih lokalov. Tako je npr. dne 28. 1. 2015 od 7 ur delovnega časa v lokalih preživel 5 ur in 37 minut, podobno tudi v preostalih dnevih nadzora. V svojem delovnem času je izpraznil le kakšen koš in v njem zamenjal vrečko, in sicer med tem, ko je šel od enega lokala do drugega.¹

11. Tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev prepovedi škodljivega ravnanja v skladu s 37. členom ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S tem, ko je tožnik s smetarskim vozičkom hodil od enega lokala do drugega in redno (ob vseh dnevih nadzora) večino delovnega časa namesto na delovnem mestu preživel v gostinskih lokalih, je škodoval ugledu in interesom toženke, posebej ob upoštevanju, da gre za javno podjetje. Glede na obseg tožnikove kršitve (to je bilo ugotovljeno za vse dni nadzora) je toženka kršitev utemeljeno opredelila kot hujšo.

12. Ker je že s tem podana hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, ali je tožnik sicer opravil svoje delovne obveznosti oziroma ali je bil te zmožen opraviti, torej ali je utemeljen tudi očitek nevestnega opravljanja dela (34. člen ZDR-1). Posledično niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi v polnem delovnem času oziroma v neugodnih mikroklimatskih pogojih, da je večkrat dnevno potreboval počitek, da mu je toženka zavrnila pregled pri specialistu za medicino dela, ter da je pred invalidsko komisijo tekel nov postopek ugotavljanja invalidnosti. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke oziroma izvedenca za varstvo pri delu, ki naj bi ugotavljala tožnikovo dejansko delovno zmožnost.

13. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da so mu nadrejeni zaradi zdravstvenih težav dovolili, da delo opravlja po svojih zmožnostih, da si vmes odpočije in potem nadaljuje s tempom, ki ga zmore. Dovoljevanje vmesnih počitkov med delom, četudi mu toženka ni natančno določila kraja in obsega počitka, ne pomeni, da lahko tožnik praktično ves delovni čas preživi v gostinskih lokalih. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje nadrejenega A. A., ki naj bi povedal, da tožniku ni bila predpisana nobena časovna omejitev glede počitka.

14. Prav tako so neutemeljene tožnikove trditve, da je toženka vedela, da se skupaj s sodelavci občasno zadržujejo v lokalu, da se pogrejejo in zaradi uporabe toaletnih prostorov, ker da jim toženka primernih prostorov za to ni omogočila. Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da se je tožnik zgolj občasno zadržal v lokalu zato, da bi uporabil toaletne prostore ali se pogrel, ampak da se je v lokalih redno zadrževal večino svojega delovnega časa, kar je povsem nekaj drugega. Iz istega razloga je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neenako obravnavo, ker da so se tudi njegovi sodelavci občasno zadrževali v lokalu, saj ne gre za primerljiva ravnanja. Sploh pa se delavec v primeru, če so ugotovljeni vsi pogoji za izredno odpoved, niti ne more sklicevati na neenako obravnavo. Sodišče je zato kot prepozen in nepotreben pravilno zavrnilo dokaz z vpogledom v fotografije, ki naj bi dokazovale, da se tudi nekateri drugi delavci toženke zadržujejo v lokalih.

15. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da mu ni mogoče očitati naklepa, niti hude malomarnosti, ker ni imel nobenih navodil v zvezi z zadrževanjem v lokalih, in ker ni imel časovne omejitve glede počitka, zato se ni mogel zavedati, da krši navodila toženke. Vsak delavec se oziroma bi se moral zavedati, da je posedanje po gostinskih lokalih v delovnem času, sploh pa večino delovnega časa, nesprejemljivo in predstavlja kršitev delovnih obveznosti, četudi o tem ni izrecno poučen s strani delodajalca. Tožnik je zato vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

16. Pravilno je tudi stališče sodišč, da je zaradi narave, teže in okoliščin kršitev izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, saj tožnikove kršitve kažejo na ustaljeno prakso, ki je toženka ne more tolerirati. Dejstva, ki jih v reviziji izpostavlja tožnik (da je bil pri toženki zaposlen od leta 1979 in da nikoli ni prejel opomina glede svojega dela) glede na naravo oziroma težo kršitve ne morejo pretehtati v korist tožnika. Poleg tega, kot že obrazloženo, tožnik svojega ravnanja ne more opravičevati z ugovori, da zdravstveno ni bil sposoben opravljati svojega dela ter da so se občasno tudi drugi delavci zadrževali v lokalih, kar naj bi potrdil tudi priča C. C. Neutemeljeni so tudi očitki, da toženka v sodnem postopku ni navajala okoliščin, zaradi katerih z njim ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Toženka je tako v izredni odpovedi kot tudi v odgovoru na tožbo zatrjevala, da glede na naravo oziroma težo kršitve (glede na količino časa, v katerem tožnik dejansko ni opravljal dela) delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

-------------------------------
¹ Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijsko sodišče tožnikovih trditev, ki se nanašajo na tako ugotovljeno dejansko stanje, ne more presojati.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 510/2021
• VDSS sodba Pdp 1597/2008
• VDSS sodba Pdp 536/2010