VSRS Sklep VIII R 29/2017

Jedro

Dejstvo, da je bila tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavržena, ne spreminja podlage, na kateri tožnik vtožuje denarni zahtevek, zato ne spreminja stvarne pristojnosti sodišča. Gre za spor med delavcem in delodajalcem o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja.

Delovno sodišče se je izreklo za stvarno nepristojno tudi glede tistega dela tožbe, ki se nanaša na zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter prijavo v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, česar že pojmovno ni mogoče opredeliti drugače kot spor o pravici iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določbe točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno sodišče v Celju.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo vloženo na Delovnem sodišču v Celju zahteval, da se za čas od 1. 4. 2016 do 8. 11. 2016 ugotovi obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki. Zahteval je tudi, da se toženi stranki naloži, da mu za navedeno obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter zanj mesečno obračuna in plača davke in prispevke od bruto zneska 2.553,61 EUR, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska, to je od 18. v mesecu za prejšnji mesec, mu obračuna regres za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 813,00 EUR in tožniku plača neto znesek 682,92 EUR ter mu plača dnevnice v skupnem znesku 8.400,00 EUR.

2. Delovno sodišče v Celju je s sklepom Pd 257/2017 dne 18. 8. 2017 zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2016 do 8. 11. 2016. Glede preostalega tožbenega zahtevka, to je zahtevka za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in prijavo v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 4. 2016 do 8. 11. 2016 za obračun plač za navedeno obdobje ter izplačilo neto zneskov plač za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 ter za plačilo dnevnic, pa se je izreklo za nepristojno in sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa tožbo v tem delu odstopilo Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

3. Okrožno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo in je 14. 10. 2017 predlagalo, da Vrhovno sodišče odloči o sporu o pristojnosti. Navaja, da iz tožbe jasno izhaja, da tožnik denarni zahtevek utemeljuje izključno s sklenjenim delovnim razmerjem, saj ni navedel druge pravne ali dejanske podlage za takšen zahtevek. Dejstvo, da je bila tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavržena, ne spreminja podlage, na kateri tožnik vtožuje denarni zahtevek, zato ne spreminja stvarne pristojnosti sodišča. Gre za spor med delavcem in delodajalcem o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja.

4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno sodišče v Celju.

5. Delovno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje le v tistih sporih, za katere je tako izrecno določeno z zakonom. V skladu z točko b 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004) je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Zahtevek za obračun in izplačilo plač, regresa za letni dopust in plačilo dnevnic temelji na trditvi tožnika, da je med strankama dejansko obstajalo delovno razmerje, čeprav formalno ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kljub temu, da sta se stranki o tem dogovarjali. Pravna podlaga reparacijskega zahtevka je tako dejanski obstoj delovnega razmerja, zato gre tudi pri denarnem delu tožbenega zahtevka za spor o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Zgolj zato, ker je sodišče del tožbe, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrglo zaradi tega, ker tožba ni bila vložena v roku, ki ga določa zakon, ni prišlo do spremembe pravne narave reparacijskega dela tožbenega zahtevka.

6. Delovno sodišče se je izreklo za stvarno nepristojno tudi glede tistega dela tožbe, ki se nanaša na zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter prijavo v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, česar že pojmovno ni mogoče opredeliti drugače kot spor o pravici iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v smislu določbe točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 325. člena ZPP odločilo, da je za nadaljnje odločanje v tej zadevi, tudi glede preostalega dela tožbe, ki ni bil zavržen, pristojno Delovno sodišče v Celju.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sklep R 96/2009
• Sklep VIII R 16/2004
• Sklep VIII R 20/2004