VSRS Sklep VIII Ips 61/2017

Jedro

S tem, ko sta stranki v pogodbo zapisali, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki "vse stroške, ki so nastali v zvezi z izobraževanjem", med te stroške pa brez vsakega dvoma sodi tudi nadomestilo plače za dneve, ko tožena stranka ni bila na delu, je bilo zahtevi iz Kolektivne pogodbe delavcev zdravstvenega zavarovanja Slovenije zadoščeno.

Strošek tožeče stranke, ki je toženi stranki za čas njene odsotnosti izplačala neto nadomestilo plače ter odvedla zanjo davke in prispevke, predstavlja bruto znesek izplačanega nadomestila, in sicer za vse ure odsotnosti z dela zaradi izobraževanja.

V času, ko je tožena stranka koristila pravico do odsotnosti, ni delala in tožeča stranka nanjo ni mogla računati. Stališče sodišč nižje stopnje, da tožena stranka nadomestila plače ni dolžna vrniti, ker je vse delo kljub odsotnosti opravila, je napačno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu II. točke in v III. točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v delu II. točke in v III. točki izreka (glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za povračilo bruto nadomestila plače, izplačanega za dneve odsotnosti zaradi izobraževanja in glede stroškov postopka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo 1.183,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 8.652,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka tako, da je "tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 475,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 dalje do plačila". Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje¹.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 95/2016 z dne15. 11. 2016 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali določba pogodbe o izobraževanju, sklenjene med strankama v sporu, ki glasi "vsi stroški v zvezi z izobraževanjem" vključuje tudi nadomestilo plače, izplačane za dneve odsotnosti delavca na izobraževanju (v bruto znesku).

4. V reviziji tožeča stranka navaja, da je pojem "vsi stroški, nastali v zvezi z izobraževanjem" v kontekstu pogodbe jasen in zajema vse stroške, ki so v vzročni zvezi z izobraževanjem. Torej vključuje tudi stroške nadomestila plač za dneve, ko je bila tožena stranka odsotna z dela zaradi izobraževanja. Sodišču očita zmotno uporabo 102. člena Kolektivne pogodbe delavcev zdravstvenega zavarovanja Slovenije (v nadaljevanju: KP) in 106. člena KP, ki je podlaga za vračilo stroškov. Pogodba o izobraževanju se v uvodu izrecno sklicuje na 106. člen KP, zato izostanek izrecnega dogovora o vračilu stroškov nadomestila plače v pogodbi o izobraževanju ne more pomeniti, da tožena stranka ni dolžna tega vrniti neposredno na podlagi pogodbe. Vračilo nadomestila plače se nanaša na bruto zneske, ker gre za stroške tožeče stranke kot delodajalca, ki jih je ta imel zaradi odsotnosti z dela tožene stranke.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato revizijsko sodišče ni presojalo v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, ker revizija v zvezi z njimi ni bila dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Stranki sta dne 3. 7. 2006 sklenili pogodbo o izobraževanju tožene stranke na Višjem sodišču v Celju (v nadaljevanju: pogodba), program pravniški državni izpit (v nadaljevanju: PDI). Tožena stranka je opravila pripravništvo na sodišču, ni pa opravila PDI, kar je bila njena obveznost po pogodbi.

9. Ker tožena stranka v pogodbeno dogovorjenem roku (ki je bil večkrat podaljšan z aneksi k pogodbi) PDI ni opravila, tožeča stranka zahteva vračilo vseh stroškov izobraževanja. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo vračilo stroškov prevoza zaradi izobraževanja (za pot od doma do sodišča in nazaj), ne pa tudi stroškov bruto nadomestila plače in stroškov prehrane za čas, ko je tožena stranka opravljala pripravništvo na sodišču. Obrazložilo je, da stroškov bruto nadomestila plače ni dolžna vrniti, ker to v pogodbi o izobraževanju ni bilo izrecno dogovorjeno, poleg tega pa je tožena stranka vse delo tudi opravila; za stroške prehrane je odločilo, da jih ni dolžna vrniti, ker je opravljala delo v prostorih tožeče stranke ali na domu tudi v dneh, ko je bila na sodišču. Takšno presojo² je v glavnem potrdilo tudi sodišče druge stopnje, pri čemer je poseglo le v zavrnilni del odločitve o stroških prevoza in stroških prehrane ter iz teh naslovov tožeči stranki prisodilo dodatno še 475,87 EUR.

10. Med strankama je sporno, ali določba šeste alineje 3. člena Pogodbe o izobraževanju, "da se delavka obvezuje v primeru neizpolnitve pogodbe o izobraževanju po svoji želji ali krivdi ali prenehanju šolanja, ne da bi šolanje dokončala, povrniti Zavodu vse nastale stroške v zvezi z izobraževanjem oziroma sorazmerni del stroškov, kadar predčasno prekine delovno razmerje po svoji želji ali krivdi" vključuje tudi vrnitev nadomestila plače za dneve odsotnosti z dela zaradi izobraževanja.

11. Materialno pravo glede odločitve, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna vrniti izplačanega nadomestila plače za dneve odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, je zmotno uporabljeno.

12. Pogodba v 2. členu določa pravice tožene stranke v času izobraževanja, med drugim tudi pravico do 25 delovnih dni dopusta za prvo opravljanje PDI in pravico do odsotnosti z dela v času volonterskega opravljanja PDI po programu, ob prisotnosti na delu v celoti vsaj dva dni v tednu (prva in druga alineja 2. člena pogodbe). Po tretjem odstavku 173. člena v zvezi s 172. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l, RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec, ki se izobražuje v interesu delodajalca, pravico do plačane odsotnosti z dela ob dnevih, ko prvič opravlja izpite, če s kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi ali posebno pogodbo o izobraževanju ta pravica ni podrobneje določena. Tudi KP v točki a) 96. člena, drugem odstavku 101. člena in 107. členu predvideva pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom plače za čas izobraževanja oziroma izpopolnjevanja. Pravica do koriščenja študijskega dopusta in odsotnosti z dela zaradi izobraževanja na sodišču torej vključuje tudi pravico do bruto nadomestila plače za ta čas; izplačano bruto nadomestilo plače predstavlja strošek, ki delodajalcu nastane s tem, ko delavcu omogoči izobraževanje in mu prizna pravice, ki iz tega izhajajo. Zato med "stroške" iz šeste alineje 3. člena pogodbe ne spadajo le stroški prevoza in stroški prehrane, ki so toženi stranki pripadali po tretji in četrti alineji 2. člena pogodbe, ampak tudi stroški, ki so tožeči stranki nastali s tem, ko je toženi stranki omogočila pravice iz prve in druge alineje 2. člena pogodbe.

13. Iz 106. člena KP³, na katerega se pogodba v uvodu izrecno sklicuje, res izhaja, da mora biti v pogodbi o izobraževanju dogovorjeno povračilo materialnih ugodnosti, med temi tudi nadomestila plače, ki jo je delavec prejel za čas odsotnosti z dela. Na kakšen način naj se to zapiše v pogodbi oziroma kako naj se glasi zapis določbe o vračilu, pa KP ne predpisuje. S tem, ko sta stranki v pogodbo zapisali, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki "vse stroške, ki so nastali v zvezi z izobraževanjem", med te stroške pa brez vsakega dvoma sodi tudi nadomestilo plače za dneve, ko tožena stranka ni bila na delu, je bilo zahtevi iz KP zadoščeno.

14. Strošek tožeče stranke, ki je toženi stranki za čas njene odsotnosti izplačala neto nadomestilo plače ter odvedla zanjo davke in prispevke, predstavlja bruto znesek izplačanega nadomestila, in sicer za vse ure odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, da bi ugotovilo, ali je tožena stranka kljub odsotnosti opravila vse svoje delo, vendar po nepotrebnem. V času, ko je tožena stranka koristila pravico do odsotnosti, ni delala in tožeča stranka nanjo ni mogla računati. Stališče sodišč nižje stopnje, da tožena stranka nadomestila plače ni dolžna vrniti, ker je vse delo kljub odsotnosti opravila, je napačno. Po prvem odstavku 142. člena ZDR-1 je delovni čas razdeljen na efektivni delovni čas in čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Po drugem odstavku 142. člena ZDR-1 je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 142. člena ZDR-1 je efektivni delovni čas osnova za izračun produktivnosti dela. Za čas prisotnosti na delu (efektivni delovni čas) je delavec upravičen do plače. Za čas, ko ni na razpolago delodajalcu, torej za čas, ko ne dela, pa je upravičen do nadomestila plače. Ob razlagi, ki jo ponujata sodišči nižjih stopenj, bi delavec z zatrjevanjem, da je vse delo opravil, lahko prenehal prihajati na delo, kar pa je nesprejemljivo. V skladu z organizacijo dela je delodajalec upravičen pričakovati, da bo delavec svoje delo po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom opravljal na delovnem mestu (razen, če se z delavcem izrecno dogovori drugače) v času, ki je za to predviden (lahko polni ali krajši delovni čas). Toženi stranki je bila odobrena odsotnost z dela zaradi izobraževanja. Za čas te odsotnosti, torej za čas, ko ni delala, je prejela nadomestilo plače (drugi odstavek 137. člena ZDR). Ob dejstvu, da je nadomestilo plače prejela za čas, ko ni delala zaradi odobrenega izobraževanja, je prejeto nadomestilo dolžna vrniti, saj obveznosti iz pogodbe o izobraževanju ni izpolnila.

15. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče ni ugotavljalo dejstev, odločilnih za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev bruto nadomestila plače. To pomeni, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu glede povračila bruto nadomestila plače, izplačanega za dneve odsotnosti zaradi izobraževanja in glede odločitve o stroških postopka, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku, upoštevaje gornja izhodišča, ugotoviti, koliko je bila tožnica dejansko odsotna zaradi izobraževanja oziroma, v kakšnem obsegu je izkoristila pravico do študijskega dopusta in odsotnosti z dela zaradi izobraževanja (prva in druga alineja 2. člena pogodbe). Na tej podlagi bo moralo ugotoviti višino bruto nadomestila plače, ki je predstavljal strošek tožeče stranke zaradi izobraževanja.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Takšna sprememba formalno ni ustrezna, saj spremenjena sodba nima jasnega zavrnilnega dela.
² Gre za materialno pravno presojo in ne za eno od "odločilnih dejstev", kot to zmotno pojasnjuje sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve.
³ "Pogodba o izobraževanju mora določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil deležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku."

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 809/2006
• VDSS Sodba Pdp 270/2019
• VDSS Sklep Pdp 341/2020