VSRS Sodba VIII Ips 39/2016

Jedro

Pri presoji ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, kršitev zahteve, da takšna pogodba vsebuje razlog za sklenitev, ne more imeti enake teže, kot če pogodba o zaposlitvi nima katere od preostalih bistvenih sestavin iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1, kot je na primer istočasno uzakonjena zahteva, da mora pogodbo o zaposlitvi za določen čas vsebovati tudi določilo o načinu izrabe letnega dopusta. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je dopustna le v izjemnih primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Glede na takšen značaj pogodbe o zaposlitvi za določen čas je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi o zaposlitvi. Opustitev navedbe takšnega razloga v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar ga ni mogoče ugotoviti že iz same pogodbe, posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 25. 9. 2013, ni prenehala veljati 25. 10. 2013 in še vedno velja. Šteje se, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko v roku osmih dni nazaj na delo.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 26. 10. 2013 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati mesečno plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke, ter tožeči stranki izplačati mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku osmih dni.

Tožena stranka mora v osmih dneh, od vročitve te sodbe, tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 819,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila."

II. Tožena stranka mora v osmih dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko 25. 9. 2013, ni prenehala veljati 25. 10. 2013 in da še vedno traja, ter da se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Postavilo se je na stališče, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita zgolj zato, ker v njej ni naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe, temveč se v sodnem postopku ugotavlja, ali je bil tak razlog podan. Ugotovilo je, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas enega meseca sklenjena zaradi vpeljave sistema e-Prvak in ocenilo, da navedeno predstavlja razlog iz dvanajste alineje prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije in drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. Obenem je navedeno predstavljalo tudi povečan obseg dela, to je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi tretje alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Če štejemo vpeljavo sistema za projekt, pa je bil podan tudi razlog iz enajste alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas očitno sklenjena v nasprotju z zakonom, saj ni vsebovala razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, čeprav peta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1 določa, da takšna pogodba to mora vsebovati. Kadar je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da se lahko šteje, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas le v primerih iz drugega odstavka 12. člena ZDR-1, torej če trajanje ni pisno določeno, ali če pogodba ni sklenjena v pisni obliki. Sodišče ni upoštevalo, da je določba 56. člena ZDR-1 specialnejša od določbe drugega odstavka 12. člena in da obeh določb ne gre enačiti. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje glede neupoštevanja posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi, kot so določene v prvem odstavku 31. člena ZDR-1. V skladu s splošnimi pravili civilnega prava mora sodišče za vsako določbo ugotoviti, kaj pomeni kršitev obličnosti oziroma kakšne so pravne posledice. Sprememba v peti alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1, glede navedbe razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je izjemno pomembna za varstvo delavca kot šibkejše stranke, zato bi tudi sodna praksa morala ob upoštevanju zakonske spremembe zavzeti stališče, da se šteje, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas, če pogodba o zaposlitvi za določen čas ne vsebuje razloga za sklenitev takšne pogodbe.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat s sodbo I Pd 3060/2013 z dne 19. 6. 2014 ugodilo tožničinemu zahtevku. Postavilo se je na stališče, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonita, ker ne vsebuje razloga za sklenitev takšne pogodbe, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje je takšno sodbo razveljavilo s sklepom Pdp 984/2014 z dne 14. 1. 2015. V novem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s sodbo, zoper katero je vložena ta revizija, pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

7. Posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas so določene v 56. členu ZDR-1. Ta določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega sklene pogodbo o zaposlitvi.

8. Navedena določba pomeni konkretizacijo možnosti, ki jo je predvidela Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. 6. 1999, o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP. Ta med ukrepi za preprečevanje zlorab določa, da države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja štejejo za pogodbe ali razmerja za nedoločen čas.

9. V tej zadevi je sporno, ali okoliščina, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo stranki sklenili 25. 9. 2013, torej po uveljavitvi ZDR-1, ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomeni, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom. Peta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1 namreč določa, da pogodba o zaposlitvi mora vsebovati tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Gre za novo določbo, ki je prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ni vseboval. V obrazložitvi k predlogu ZDR-1 je bilo pojasnjeno, da zakon to obveznost, ki je že bila uveljavljena tudi v sodni praksi, na novo določa v cilju zmanjševanja segmentacije na trgu dela, preprečevanja nezakonitega zaposlovanja za določen čas brez utemeljenega razloga in zaradi jasnejših možnosti izvajanja inšpekcijskega nadzora pri zaposlovanju za določen čas.

10. Pri presoji ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, kršitev zahteve, da takšna pogodba vsebuje razlog za sklenitev, ne more imeti enake teže, kot če pogodba o zaposlitvi nima katere od preostalih bistvenih sestavin iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1, kot je na primer istočasno uzakonjena zahteva, da mora pogodbo o zaposlitvi za določen čas vsebovati tudi določilo o načinu izrabe letnega dopusta. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je dopustna le v izjemnih primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Glede na takšen značaj pogodbe o zaposlitvi za določen čas je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi o zaposlitvi. Opustitev navedbe takšnega razloga v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar ga ni mogoče ugotoviti že iz same pogodbe, posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.¹

11. Sodišči prve in druge stopnje se neutemeljeno sklicujeta na dosedanjo sodno prakso, saj je ta temeljila na drugačnih določbah zakona. Tako je na primer v sklepu VIII Ips 38/2009 z dne 26. 10. 2010 Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da iz ZDR (enako pa velja tudi za ZDR iz leta 1990) ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi, temveč ga tožena stranka lahko dokaže tudi v sodnem postopku. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu VIII Ips 405/2007 z dne 6. 11. 2008, ki se nanaša na ZDR/90. Vendar pa je že iz teh stališč razvidno, da opustitev navedbe razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni mogla vplivati na zakonitost teh pogodb, ker zakon ni zahteval, da je razlog izrecno naveden v pogodbi o zaposlitvi. Sedaj zakon to izrecno zahteva, zato tudi sodna praksa ne more biti enaka, kot je bila ob drugačnem zakonskem besedilu.

12. Sodišče druge stopnje pravilnost zavrnitve tožbenega zahtevka zmotno opira na določbo 12. člena ZDR-1, saj ta določba ni pravna podlaga za vtoževano transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč je pravna podlaga tožbenega zahtevka določba 56. člena ZDR-1 v povezavi z določbo pete alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1. Drugi odstavek 12. člena ZDR-1 določa domnevo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če ob nastopu dela ni sklenjena v pisni obliki ali če čas trajanja ni pisno določen. Tožnica pa priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas ni zahtevala na tej podlagi, temveč, ker v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe, zaradi česar je potrebno šteti, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, kar povzroči sankcijo iz 56. člena ZDR-1.

13. Ob izrecni zakonski zahtevi, da pogodba o zaposlitvi za določen čas vsebuje navedbo razloga, je potrebno šteti, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, če ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Dopuščanje možnosti, da ob takšni zakonski določbi, stranka tudi kasneje med sodnim sporom navaja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi izničilo namen, zaradi katerega je bila v zakon zapisana obveznost, da se v pogodbi o zaposlitvi ta razlog navede. Namen te zakonske določbe je predvsem preprečevanje zlorabe instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to pa se zagotovi tako, da se zahteva dosledno spoštovanje obveznosti iz pete alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1. Če mora delodajalec razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas opredeliti v pogodbi sami, se s tem zmanjša možnost sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas brez obstoja zakonitega razloga, saj mora v tem primeru delodajalec v sporu dokazovati ta, v pogodbi navedeni razlog, in ne katerega koli (ki bi ga bilo v času spora najlaže dokazovati).²

14. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v nasprotju z zakonom, čeprav ne navaja razloga za sklenitev takšne pogodbe. Glede na povsem jasno določbo pete alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 je potrebno šteti, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, če v njej ni naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe. Sankcija za primer, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, pa je določena v 56. členu ZDR-1. V takšnem primeru se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče tožbenemu zahtevku moralo ugoditi.

15. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

16. Tožnica je z revizijo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka, ki so odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi.

-------------------------------
¹ Takšno stališče je zavzela tudi pravna teorija, glej Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, IUS Software, GV Založba, 2016, dr. Darja Senčur Peček, str. 186, dr. Barbara Kresal, str. 301.
² Ibidem, stran 186.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 445/2006
• Sodba VIII Ips 471/2006
• Sodba VIII Ips 98/2007