VSRS Sodba II Ips 339/2015

Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo sanira razpolagalno nesposobnost, če je pridobitelj (hipoteke) dobroveren, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpodbito. Dobrovernost se domneva, okoliščine, ki izpodbijajo dobro vero pridobitelja (hipoteke), pa je treba presojati v vsakem primeru posebej. V konkretnem primeru ugotovljeno dejstvo, da druga toženka ni opravila celostnega ogleda stanja nepremičnin (ob neizkazanosti dvoma druge toženke v pravilnost zemljiškoknjižnega vpisa), še ne pomeni slabe vere druge toženke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora drugi toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 7.035,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 29/3 k. o. ..., ID znak ... do deleža 1/1 (točka III/1 izreka); da je vknjižba izvedene pravice hipoteke pri navedeni nepremičnini v korist druge toženke z dne 9. 10. 2007 neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vknjižena izvedena pravica hipoteke pri tej nepremičnini v korist druge toženke (točka III/2 izreka); in da je vknjižba izvedene pravice hipoteke pri isti nepremičnini v korist druge toženke z dne 8. 12. 2011 neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vknjižena izvedena pravica hipoteke pri tej nepremičnini v korist druge toženke (točka III/3 izreka). Odločilo je še o stroških postopka (točka IV izreka).

Sodišče druge stopnje je pritožbi druge toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v točki III/2 in točki III/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka, ki se nanašajo na drugo toženko, pritožbo prve toženke zoper odločitev o pravdnih stroških pa je zavrnilo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne praske Vrhovnega sodišča in se ob tem sklicuje na zadevi II Ips 259/2006 in II Ips 440/2008. Graja stališče pritožbenega sodišča, da pri odločanju o pridobitvi zastavne pravice na nepremičnini zadošča za dobrovernost druge toženke zgolj, da se je zanesla na zemljiškoknjižne podatke, čeprav je bilo ugotovljeno, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona, ko vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena. Vztraja, da sta obe toženki vedeli, da je lastnica sporne nepremičnine tožnica, pa sta kljub temu sklenili pogodbo o zastavi nepremičnine in sporazum ter dodatek k sporazumu o zastavi nepremičnine v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Trdi, da sta navedena pogodba in sporazum nična. Poleg tega bi že iz dejstva, da je bila druga toženka neskrbna pritožbeno sodišče moralo zaključiti, da je bila ta slaboverna (ob tem se sklicuje tudi na zadevo VSL I Cp 1112/2015). Zatrjuje še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹ ter 22. in 25. člena Ustave (glede slednjih se sklicuje na odločbi US RS Up-39/95 in Up-28/96). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Revizija je bila vročena obema toženkama. Druga toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je revizijsko sporno, ali je utemeljen tožničin zahtevek za ugotovitev neveljavnosti (in posledično izbris) hipotek na sporni nepremičnini, vpisanih v korist druge toženke, ker je te ustanovila prva toženka, ki ni bila lastnica sporne nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila (v času sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa) kot lastnica sporne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana prva toženka, vendar da je bil pravni prednik prve toženke zagotovo seznanjen z dejansko uporabo sporne nepremičnine in prva toženka tudi, saj je vstopila v vsa razmerja svojih prednikov, ter zaključilo, da je prva toženka vedela, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o zavodih, in izkoristila tožničin nevpis lastninske pravice ter se sama neveljavno vpisala v zemljiško knjigo in z nepremičnino še razpolagala tako, da jo je obremenila s hipoteko. Nadalje je ugotovilo, da druga toženka (pridobiteljica hipotek) ni opravila celostnega ogleda realnega stanja nepremičnin in zato ocenilo, da je bila neskrbna. Zavzelo je stališče, da bi druga toženka ob skrbnem ogledu sporne nepremičnine opazila, da se na njej opravlja zdravstvena in lekarniška dejavnost, kar pa bi jo kot banko moralo spodbuditi k nadaljnjemu raziskovanju stanja sporne nepremičnine ter se ne opreti zgolj na zemljiškoknjižne izpiske, ker je splošno znano, da so nepremičnine, na katerih se opravlja dejavnost javnih zavodov, lastnina ustanovitelja. Zato druga toženka ni bila dobroverna pri sklepanju dogovorov o zastavi.

Pritožbeno sodišče je navedene dejanske ugotovitve sprejelo, vendar se ni strinjalo z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bila druga toženka v slabi veri pri sklepanju dogovorov o zastavi. Zavzelo je stališče, da si druga toženka sporne nepremičnine pred ustanovitvijo hipoteke ni bila dolžna ogledati, pa tudi sicer bi to pomenilo kvečjemu njeno neskrbnost (ne pa slabe vere) in zaključilo, da tožnica slabe vere druge toženke ni dokazala.

Upoštevaje navedeno dejansko podlago² revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da razpolagalna sposobnost ni predpostavka za veljavnost zavezovalnega pravnega posla, zato lahko nelastnik sklene veljaven zavezovalni pravni posel. Ob tem dodaja, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen Stvarnopravnega zakonika) sanira razpolagalno nesposobnost, če je pridobitelj (hipoteke) dobroveren, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpodbito. Dobrovernost se domneva, okoliščine, ki izpodbijajo dobro vero pridobitelja (hipoteke), pa je treba presojati v vsakem posameznem primeru posebej. V konkretnem primeru ugotovljeno dejstvo, da druga toženka ni opravila celostnega ogleda realnega stanja nepremičnin (ob neizkazanosti dvoma druge toženke v pravilnost zemljiškoknjižnega vpisa), namreč tudi po presoji revizijskega sodišča še ne pomeni slabe vere druge toženke. Zato je odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti (in posledično izbris) hipotek na sporni nepremičnini, vpisanih v korist druge toženke, materialnopravno pravilna. Ob tem velja revidentki v zvezi s sklicevanjem na sodbo VSL I Cp 1112/2015 še odgovoriti, da Vrhovno sodišče na stališča, zavzeta v sodbah višjih sodišč, ni vezano, tu sprejeta odločitev pa tudi ne odstopa od zadev VS RS II Ips 259/2006 in II Ips 440/2008, na kateri opozarja v svoji reviziji.

Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbo sodišča druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti (je sicer kratka, vendar vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih), očitana procesna kršitev ni podana. Nadalje tudi zatrjevana kršitev iz 22. člena Ustave ni podana, ker že ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bila druga toženka dobroverna, implicira, da druga toženka ni vedela za nedopusten nagib prve toženke, kateri bi utemeljeval ničnost dogovorov o zastavi. To pa pomeni, da je izpodbijana sodba glede bistvenih razlogov za odločitev zadostno obrazložena (in posledično ni podana tudi zatrjevana kršitev 25. člena Ustave).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspel, mora drugi toženki povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

---------------------

¹ O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.

² Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, čeprav ugotavlja, da manjka dejanska ugotovitev, ali je tudi druga toženka vedela, da je lastnica sporne nepremičnine tožnica, vendar revizija drugostopenjske sodbe v tej smeri ne izpodbija, revizijsko sodišče pa od novele ZPP-D na noben revizijski razlog več ne pazi po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 796/2008
• VSRS sodba II Ips 228/2014
• VSRS Sodba in sklep II Ips 276/2016