VSRS Sodba X Ips 19/2015

Jedro

Pri presoji pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka v primeru formalnih pomanjkljivosti računov je treba presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo zavezanec predloži, in šele na tej podlagi napraviti zaključek o izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV.

Ker glede na zadosti obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, revidentkini računi ne vsebujejo zahtevanih elementov vrste in količine zaračunanih storitev, identifikacija poslovnega dogodka pa tudi na podlagi drugih predloženih dokazi,l ni mogoča, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da revidentka po spornih računihne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor št. DT 0610-102/2009-17-09-2600-01 z dne 22. 1. 2014, s katero je navedeni organ revidentki (v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora) odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 8. 2007 od osnove 404.000,00 EUR po stopnji 20 % v znesku 80.800,00 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 9.272,70 EUR in ugotovil, da je revidentka na podlagi prvotne odločbe št. DT 0610-102/2009-9-0905-09, z dne 10. 7. 2009 obročno plačala znesek 90.072,63 EUR ter ugotovil plačilo obveznosti po odločbi iz prvotnega postopka, kot plačilo obveznosti po tej odločbi. Ministrstvo za finance je revidentkino pritožbo zoper upravno odločbo prve stopnje z odločbo št. DT-499-16-67/2014-3 z dne 11. 6. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje najprej povzelo dotedanji postopek, in sicer da gre v obravnavani zadevi za ponovni postopek, saj je s sodbo I U 1142/2012 z dne 15. 10. 2013 tožbi ugodilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje z napotilom, da ugotovi ali so bile storitve po spornih računih opravljene, da organ konkretno presodi vsak posamezen račun, v zvezi s katerim je revidentka uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV. Presodi naj zlasti ali vsak sporni račun vsebuje vse zakonsko predpisane sestavine, med drugim tudi podatke o obsegu in vrsti opravljenih storitev, do česar se mora davčni organ določno opredeliti, in šele v primeru izpolnjevanja tega formalnega kriterija preveri ostale pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka. Ker je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da pogoj v zvezi z računi ni bil izpolnjen, saj računi niso bili popolni iz razlogov, ki jih navajata oba upravna organa in se je na njune razloge sodišče prve stopnje sklicevalo, upravnemu organu prve stopnje ni bilo treba ugotavljati in ocenjevati drugih pogojev, med drugim ali so v zadevi podane relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v dokazovale, ali je revidentka vedela oziroma bi morala vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, saj bi morali biti izpolnjeni vsi pogoji kumulativno.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost smiselno utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ter uveljavlja vse revizijske razloge iz 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da odpravi izpodbijani upravni akt, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov upravnega spora. Sodišču prve stopnje in upravnim organom očita, da so zmotno in nepravilno presodili račune in posledično zmotno obravnavali poslovne dogodke. Iz vsebine pogodb in računov se popolnoma jasno da identificirati vsebino, vrsto, količino in obseg storitev. Gre za popolnoma običajne poslovne dogodke in storitve, ki so bile revidentki zaračunane v enostavno merljivih vrednostih. Za opredelitev kaj pomeni račun kot knjigovodska listina sodišče prve stopnje in upravna organa nista uporabila Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS), tj. SRS 21 (2006). Sodišče prve stopnje in upravna organa so kršili 5., 73. in 76. člen ZDavP-2, ker niso izvedli ugotovitvenega postopka za presojo spornih računov in sprejeli odločitev brez dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je sodbo izdalo prekmalu, zato revidentka ni imela dovolj časa za pripravo odgovora na odgovor tožene stranke na tožbo.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v upravni odločbi druge stopnje in v izpodbijani sodbi. Pri tem ponovno pojasnjuje zakaj sporni računi niso popolni in zakaj vsebine zaračunanih storitev ni mogoče razbrati tudi iz ostalih revidentkinih dokumentov.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka se glede dovoljenosti revizije sicer izrecno ne sklicuje na nobenega od pogojev iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1,¹ navaja pa vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo je (tudi ob vložitvi tožbe) določila na 90.072,62 EUR in torej po vsebini uveljavlja njeno dovoljenost po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Na tej podlagi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Revizija je dovoljena, saj je z upravno odločbo prve stopnje revidentki odmerjen DDV v znesku 80.800,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revidentka v obdobju od januarja do avgusta 2007 prejela 3 račune družbe B., d. o. o. in 10 računov družbe N., d. o. o., v zvezi s katerimi je uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV. Iz vsebine vseh računov ter vsakega posameznega računa in pogodbe, na katere se računi sklicujejo, izhajajo pomanjkljivosti. Za vse sporne račune se ugotavlja, da nimajo vseh zakonsko predpisanih obveznih sestavin (natančne navedbe obsega in vrste opravljenih storitev - 6. točka prvega odstavka 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1²). Na podlagi tako pomanjkljivo sestavljenih računov je upravni organ prve stopnje revidentki zavrnil pravico do odbitka vstopnega DDV (63. člen do 67. člen ZDDV-1).

9. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje ZDDV-1 (prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena, 81. člen in 82. člen). Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi. Če katerikoli od teh pogojev ni izpolnjen, se ostalih pogojev ne preverja in se pravica do odbitka vstopnega DDV lahko zavrne.

10. V revizijskem postopku je med strankama še vedno sporno ali revidentka izpolnjuje pogoje za odbitek vstopnega DDV glede obstoja izkazanosti poslovnih dogodkov ob pomanjkljivostih predloženih računov.

11. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora imeti davčni zavezanec račun (prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1). Račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (82. člen ZDDV-1 oziroma 226 člen Direktive 2006/112³) in temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku (opravljeni storitvi oziroma dobavi blaga), je verodostojna knjigovodska listina ter, če so izpolnjeni ostali predpisani pogoji, podlaga za plačilo obveznosti oziroma uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Namen navedb, ki jih mora obvezno vsebovati račun, je omogočiti davčnim organom nadzor nad tem ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, nadzor nad pravico do odbitka DDV.⁴ Vendar pa je pravico do odbitka DDV mogoče uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti, saj skladno s prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU),⁵ davčni organ ne more zanikati pravice do odbitka DDV le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 226, točki 6 in 7 direktive, če ima davčni organ sicer vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico.⁶ Davčni organ mora tedaj upoštevati dodatne podatke, ki jih je predložil davčni zavezanec, zato da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za pravico do odbitka DDV.⁷ Davčni zavezanec, ki zahteva odbitek DDV, nosi dokazno breme, da izpolnjuje pogoje za upravičenost do tega odbitka. Davčni organi od davčnega zavezanca lahko tedaj zahtevajo dodatne dokaze, za katere menijo, da so nujni za presojo, ali je treba zahtevo za odbitek odobriti.⁸

12. Skladno z navedenim drži revidentkino materialnopravno stališče, da je pri presoji pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka v primeru formalnih pomanjkljivosti računov treba presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo zavezanec predloži, in šele na tej podlagi napraviti zaključek o izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV. Ne drži pa njena revizijska navedba, da to v obravnavanem primeru ni bilo storjeno ter da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo ustreznega ugotovitvenega postopka.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je revidentka v izpodbojni tožbi postavila na stališče, da je upravičena do odbitka vstopnega DDV, ker je izpolnjen četrti od zgoraj navedenih pogojev, navedb o izpolnjevanju drugih zgoraj navedenih pogojev, pa v tožbi (niti v upravnem postopku) ni podala. Pri tem je spregledala, da je sodišče prve stopnje že v prvotnem postopku upravnemu organu podalo napotilo, da preveri popolnost računov (drugi pogoj), in dejanske ugotovitve upravnega organa prve stopnje v ponovnem postopku o neizpolnjevanju drugega pogoja. V zvezi s tem pa v tožbi revidentka ni podala nobenih navedb (ampak šele v reviziji). Tožnik s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog. To pomeni, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Tako mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 v tožbi predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Po uradni dolžnosti sodišče pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).⁹ Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo sodišče prve stopnje pri presoji izpodbijanega akta tako, glede na tožbene navedbe, omejeno in je lahko štelo, da relevantno dejansko stanje v zvezi z (ne)ustreznostjo računov ni sporno. Tako niso utemeljene revizijske navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze (ki v zvezi z relevantno materialno podlago v tožbi sploh niso bili niti predlagani), če je glede na tako omejen obseg presoje presodilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit.

14. Revidentka očita sodišču prve stopnje in upravnemu organu, da nista nikjer dokazano pojasnila zakaj menita, da so storitve pavšalno opisane in da vsebine storitev ni mogoče ugotoviti. Te navedbe so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje obrazloženo navedlo (točke 9 do 14 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) zakaj pritrjuje dokazni oceni upravnih organov, da vsi sporni računi ne vsebujejo podatkov o vrsti in količini zaračunanih storitev in da so na računih navedene pogodbe po vsebini tako splošne, da iz njih vsebine poslovnega dogodka ni mogoče ugotoviti, računi pa so brez specifikacij, ob tem, da tudi drugače ni bilo priloženih drugih listin, ki bi izkazovale, da so bile storitve res opravljene.

15. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do v upravnem postopku narejene dokazne ocene in presodilo, da je upravni organ prve stopnje pravilno in celovito presodil vsak posamezen račun posebej, kakor tudi pogodbe, na katere se računi nanašajo, ter da je v izpodbijani odločbi pravilno in povsem konkretno obrazložil, katerih zakonsko predpisanih sestavin posamezen račun ne vsebuje in navedel tudi razloge, zaradi katerih niso izpolnjeni pogoji za priznavanje odbitka vstopnega DDV. Po pravilni materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, je vrsta in količina zaračunanih storitev, v skladu z določbo 82. člena ZDDV-1, obvezna sestavina računa in eden od pomembnih elementov za identifikacijo poslovnega dogodka. Ker glede na zadosti obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, revidentkini računi ne vsebujejo zahtevanih elementov vrste in količine zaračunanih storitev, identifikacija poslovnega dogodka pa tudi na podlagi drugih predloženih dokazil ni mogoča, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da revidentka po spornih računih družb B., d. o. o. in N., d. o. o., ne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV.

16. Po vsebini pa iz revidentkinih navedb izhaja nestrinjanje z dokazno oceno upravnih organov in sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z dokazno oceno, ki je bila narejena na podlagi vsega zbranega procesnega gradiva, pa pomeni ugovor zmotnega oziroma nepopolnega dejanskega stanja, ki ni predmet revizije (prvi odstavek 85. člena ZUS-1) in ne kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Dejansko stanje ni predmet revizijske presoje Vrhovnega sodišča, saj po izrecni določbi zakona revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Enako velja za obsežne revizijske navedbe dejanskih okoliščin zadevnih poslov v pojasnilo spornim računom, saj s temi navedbami revidentka poskuša doseči drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa kot navedeno ne more biti predmet revizijske presoje.

17. V reviziji očitana kršitev načela proste presoje dokazov in s tem povezane dolžne skrbnosti davčnih organov (tožene stranke) pri izvedbi davčnega postopka skladno s 73. členom ZDavP-2 ter druge revizijske navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost upravnega postopka izdaje upravnega akta pred organi tožene stranke, je lahko predmet revizijske presoje Vrhovnega sodišča le v povezavi z vprašanjem pravilnosti postopka v upravnem sporu, v konkretnem primeru glede ustreznosti in popolnosti obrazložitve izpodbijane sodbe, saj kršitve pravil upravnega postopka niso predmet revizijske presoje. O teh vprašanjih se je Vrhovno sodišče izreklo na podlagi upoštevnih revizijskih ugovorov revidentke. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 73. člena ZDavP-2 pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta člen ZDavP-2¹⁰ ureja postopkovna pravila ugotovitvenega postopka pred upravnim organom, določbe ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa ugotovitvenega postopka pred sodiščem prve stopnje, zato sodišče prve stopnje per se navedene postopkovne določbe ne more kršiti.

18. Treba je poudariti, da tudi revidentkino sklicevanje na 5. člen ZDavP-2¹¹ in zatrjevanje njegove kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja in ugovori v zvezi s pravilnostjo dokazne ocene pomenijo nedovoljen revizijski razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je izrecno izključen z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1. Revidentka zato v reviziji ne more uspešno izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje z naštevanjem dejstev, ki jih davčni organ in sodišče prve stopnje nista ugotovila, pa bi jih domnevno morala. Revidentka ima sicer prav, da mora davčni organ na podlagi 5. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ugotoviti tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna. Primarno dokazno breme pa je na davčnemu zavezancu glede dokazovanja njegovih trditev, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za odbitek vstopnega DDV.¹² Presoja dokazne ocene upravnega organa se lahko v revizijskem postopku odrazi pri presoji pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje in sicer glede ustreznosti in popolnosti njene obrazložitve. Sodišče prve stopnje se mora do dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi, da ne pride do kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Taka kršitev pa kot navedeno v predmetnem sporu ni podana (14. in 15. točka obrazložitve).

19. Revidentka v okviru postopkovnih kršitev sodišča prve stopnje navaja, da je na odgovor na tožbo želela odgovoriti s prvo pripravljalo vlogo, ki jo je že pripravila, vendar je še pred njeno vložitvijo prejela sodbo, sodišče prve stopnje pa bi na podlagi njenih navedb zagotovo odločilo drugače. Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene revizijske navedbe glede kršitve pravil postopka, ker je sodišče prve stopnje odločilo v roku manj kot mesec dni od vročitve odgovora na tožbo revidentki in tako preden bi ga revidentka seznanila s prvo pripravljalno vlogo. Revidentki je bil odgovor na tožbo vročen (v vednost) in je bila z navedbami tožene stranke v celoti seznanjena, njene procesne pravice so bile tako spoštovane v zakonitem obsegu, saj pravica podati odgovor na odgovor na tožbo ZUS-1 in ZPP ne določata kot oviro za odločitev sodišča.

20. Glede pomislekov revidentke, da je senat sodišča prve stopnje v ponovnem postopku v enaki zasedbi prišel do popolnoma različnih zaključkov, čeprav po njenem mnenju upravni organ prve stopnje svoje odločitve ni drugače obrazložil, se Vrhovno sodišče ni dolžno opredeliti, saj s tem v zvezi revidentka sodišču prve stopnje ne očita nobenih kršitev.

21. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in niso podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

22. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) je bil črtan 83. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.
² "Davčni zavezanec, ki izda račun v skladu z 81. členom tega zakona, mora na računu navesti naslednje podatke: ...6. količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev;".
³ Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1), ki je nadomestila Šesto direktivo, ki jo je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1, v nadaljevanju direktiva.
⁴ ibidem, tč. 27.
⁵ Tako SEU v sodbi z dne 16. september 2016, Barlis 06- Investimentos Imobiliários e Turísticos SA, C-516/14, v 41. tč. in v tam navedeni praksi.
⁶ ibidem, tč. 43.
⁷ ibidem, tč. 44 in 45.
⁸ ibidem, tč. 46.
⁹ Tako Vrhovno sodišče v 6. točki sklepa I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016.
¹⁰ "Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese."
¹¹ "(1) Davčni organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju. (2) Predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, se vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.".
¹² Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 25/2015 z dne 18. 5. 2016 glede razlage 5. člena ZDavP-2 v zadevi obdavčitve na podlagi tedaj veljavnega petega odstavka 68. člena ZDavP-2.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 97/2015
• VSRS Sklep X Ips 197/2015
• VSRS Sodba X Ips 293/2016