VSRS Sodba II Ips 32/2017

Jedro

Razlog odgovornosti toženk so pomanjkljivosti v tistem nadzoru krvodajalcev po odvzemu krvi na obravnavani krvodajalski akciji, ki bi ga moral biti deležen vsak izmed njih v zvezi s tveganji, ki niso neobičajna. Da bi bilo tožničino tveganje večje od običajnega, ni bilo ugotovljeno.

Pojavnost kolapsa po odvzemu krvi je pogosta in splošno znana, zato da o njej ni potrebno poučiti niti laičnega darovalca krvi. Ko je tako, bi morali toliko bolj toženki, oziroma vsaj izvajalka kot strokovnjak s področja transfuziologije, pričakovati, da lahko katerikoli krvodajalec kolabira in krvodajalsko akcijo z vidika zagotovitve ustreznega nadzora nad krvodajalci organizirati skladno s tem objektivnim pričakovanjem, pa tega nista storili, saj med prostorom za odvzem krvi in jedilnico ni bilo ne možnosti počitka ne nadzora. Ker sta opustili skrbnost za varnost pri običajnih tveganjih odvzema krvi, kakršno se je uresničilo tudi pri tožnici, ne moreta dela odgovornosti prevaliti na tožnico, ker o prejšnjem neuspešnem dokončanju odvzema krvi ni poročala.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožnice ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se odloči, da je zahtevek po temelju v celoti utemeljen.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je s tožbo zahtevala, da ji morata toženi stranki, ki sta 10. 10. 2003 v Osnovni šoli A. organizirali in izvedli krvodajalsko akcijo, povrniti škodo, ki jo je utrpela kot krvodajalka, ker je morala takoj po odvzemu krvi prostor, kjer se je odvzem opravil, zapustiti, izven tega prostora pa ni bilo možnosti za počitek in je, ker jo je obšla slabost, na katero ni bila vnaprej opozorjena, padla in se hudo telesno poškodovala.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v obsegu 40 %.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni za plačilo denarne terjatve do višine 60 % zahtevka.

4. Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 228/2016 z dne 6.10.2016 dopustilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje glede pravnega vprašanja materialnopravne pravilnosti odločitve o tožničinem prispevku k nastanku škode. Tožnica je revizijo vložila, uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženima strankama in stranski intervenientki na strani prve tožene stranke. Nobena ni odgovorila nanjo.

Dejanske ugotovitve

6. Sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na naslednjih dejstvih:

- Tožnica se je 10. 10. 2003 kot krvodajalka udeležila terenske krvodajalske akcije, ki je potekala na Osnovni šoli A., kjer je bila tožnica zaposlena kot učiteljica.

- Med odvzemom krvi, ki zajema pripravo punkcijskega mesta, venepunkcijo, zbiranje krvi in zaključek odvzema, in neposredno po njegovem zaključku tožnica ni poročala o nobenih neželenih učinkih odvzema.

- Pred odvzemom jo je pregledal zdravnik, ki je ni poučil o načinu in morebitnih začasnih ali trajnih posledicah (tveganjih, nevarnostih, zapletih) odvzema krvi, trditve, da naj bi prejela pisno informacijsko gradivo, iz katerega bi se lahko poučila o vsem navedenem, pa toženi stranki nista dokazali, čeprav je s podpisom Izjave o poučenosti in privolitvi v odvzem krvi sama potrdila nasprotno.

- Tožnica je nameravala pred tu obravnavanim dnem darovati kri že dvakrat, vendar je bil enkrat odvzem prekinjen zaradi slabosti, drugič pa je bil zavrnjen zaradi jemanja zdravil, pri čemer nobeden od teh dveh dogodkov ni bil zabeležen v njenem krvodajalskem kartonu, sama pa osebja o tem pred spornim odvzemom ni obvestila.

- Tipično tveganje pri odvzemu krvi je kolaps, na kar tožnica ni bila opozorjena.

- Zaradi pogostosti kolapsa je v stroki sprejetih več preventivnih ukrepov, kot so obvezno počivanje krvodajalca po odvzemu krvi na odvzemni mizi ali stolu, nadzor oziroma opazovanje krvodajalca določen vsaj 15 do 20 minut po odvzemu krvi, pri čemer je v ta čas vštet tudi čas za krvodajalsko malico, zaradi česar se mora prostor za malico nahajati v območju izvajanja krvodajalske akcije in drugo.

- Neposredno po zaključku odvzema, obravnavanega v tej pravdi, je izvajalec odvzema tožnico povprašal, ali lahko vstane z odvzemne mize; to je lahko storila ter se je napotila proti prostoru za malico, oddaljenem približno 30 metrov z vmesnimi stopnicami, a je prej zavila v stranišče, na poti tja pa je je onesvestila, padla na tla in utrpela zlom lobanje. V takem stanju jo je našla sodelavka.

- Možnosti počitka v sobi za odvzeme ni imela, ker so stole zasedali čakajoči na odvzem krvi.

- Na območju gibanja krvodajalcev med prostorom za odvzeme in jedilnico ni bilo stolov in osebja za nadzor nad dajalci krvi po odvzemu.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta obe toženi stranki delovali skupno, zato sta solidarno odgovorni za 40 % tožničine škode, ker je bila prekršena pojasnilna dolžnost v zvezi z rednim tveganjem kolapsa, pri čemer je upoštevalo, da ni šlo za nujen poseg in bi morala biti zato tožnica deležna natančnega poduka o možnih neželenih posledicah odvzema krvi. V ostalih 60 % je škodne posledice pripisalo nesrečnemu naključju. Pri terenskih odvzemih krvi je treba vedno nekoliko improvizirati in pri organizaciji lahko pride do odstopanj, krvodajalci pa morajo s tem računati. Vendar ta odstopanja, kot sta na primer strežba krvodajalske malice v jedilnici v nadstropju nižje od odvzemne sobe in pomanjkljiv nadzor po zaključku odvzema (ta se izvaja le zaradi pomoči po padcu, do katerega pride hipno in ga je z nadzorom le redko mogoče preprečiti) v konkretnem primeru nista v objektivni zvezi s poškodbo.

8. Stališča pritožbenega sodišča so drugačna. Meni, da pojasnilna dolžnost ni bila kršena. Iz dveh razlogov. Prvega predstavlja okoliščina, da se je tožnica pred škodnim dogodkom udeležila dveh krvodajalskih akcij, tam pridobljena izkušnja (slabost) pa "toliko manj zavezuje toženi stranki (ali eno od njiju) k izrecnemu pojasnjevanju možnosti realizacije takšnega tveganja." Drugi razlog, ki izključuje kršitev pojasnilne dolžnosti, je podan, ker je slabost splošno znana posledica odvzema krvi, informiranje o splošno znanih tveganjih pa ni potrebno. Pač pa je podana vzročna zveza med pomanjkljivostmi v organizaciji in nadzoru po odvzemu krvi in tožničino poškodbo. Ker je kolaps po odvzemu krvi pogosto in splošno znano tveganje, je torej objektivno predvidljiv in ga je treba šteti za posledico opustitve namestitve stolov in nadzora. Le, če ne bi bilo pomanjkljivosti pri organizaciji in nadzoru, bi se toženki lahko ekskulpirali s trditvijo, da je do kolapsa prišlo tako hitro, da padca ni bilo mogoče preprečiti. Je pa presodilo, da je tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka in sicer s tem, ko v fazi zbiranja informacij pred odvzemom krvi oziroma pred sklenitvijo pogodbe ni ravnala skladno niti s Pravilnikom o strokovno medicinskih pogojih za odvzem krvi¹ (v nadaljevanju Pravilnik) niti z načelom vestnosti in poštenja (11. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), saj zdravnika, ki je opravil razgovor z njo, ni opozorila na slabost pri odvzemu krvi na krvodajalski akciji v preteklosti, poleg tega pa je z izpolnitvijo vprašalnika in s podpisom izjave o poučenosti in privolitve v odvzem krvi pomembno vplivala na zdravnikovo odobritev odvzema krvi.

Povzetek revizijskih navedb

9. Revidentka uveljavlja, da je drugostopenjsko sodišče kršilo pravila pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba ne vsebuje ustreznih razlogov glede stališča, da kolaps zanjo ni mogel pomeniti presenečenja in tudi ne razlogov glede višine njenega soprispevka. Trdi, da sodbe zato ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, trdi revidentka, ker po stališču drugostopenjskega sodišča (ki je po njenem prepričanju zmotno) pojasnilna dolžnost ni bila kršena, pač pa podlago odgovornosti toženk predstavlja opustitev nadzora, a kljub temu kot tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka upošteva njeno zamolčanje slabosti pri prejšnjem odvzemu krvi, kar bi lahko bilo kvečjemu v neznatni povezavi s pojasnilno dolžnostjo, ne more pa biti v nikakršni povezavi z nadzorom. Pravilo iz 171. člena OZ o (delni) razbremenitvi odgovornosti odgovorne osebe je bilo torej uporabljeno zmotno, zato predlaga spremembo pravnomočne odločitve o podlagi svojega zahtevka, po kateri bosta toženki v celoti odgovorni za njeno škodo, podredno pa v bistveno večjem obsegu kot po izpodbijani sodbi.

Obseg presoje

10. V primeru dopuščene revizije je presoja revizijskega sodišča omejena samo na tisti del izpodbijane sodbe in samo na vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V konkretnem primeru sme torej Vrhovno sodišče preveriti le materialnopravno pravilnost presoje o tožničinem soprispevku k nastanku škodnega dogodka, ne sme pa preizkušati pravilnosti revizijsko grajanega stališča, da pojasnilna dolžnost ni bila prekršena, in utemeljenosti zgoraj iz revizije že povzetih očitkov o kršitvi procesnih pravil.

O utemeljenosti revizije

11. Krvodajalstvo je v Sloveniji izrazito humanitarna dejavnost, ki se z namenom nacionalne oskrbe s krvjo izvaja v skladu z načeli prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti.² Njegova posebnost je, da je mogoče kri, ki je nato predmet donacije, pridobiti le s posegom v telo darovalca, vsak poseg v telo pa s seboj prinaša večja ali manjša tveganja nastanka nezaželenih ali škodljivih posledic.

12. Prvo stališče pravnomočne sodbe je, da je podana odgovornost toženih strank za tožničino škodo. To stališče ni predmet revizijskega preizkusa. Naloga revizijskega sodišča je, glede na dopuščeno vprašanje, presoditi, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o drugem stališču, to je o tožničinem soprispevku k nastanku škodnega dogodka in škode, ker medicinskega osebja pred odvzemom krvi ni obvestila o slabosti pri odvzemu krvi na krvodajalski akciji v preteklosti.

13. Po revizijskem naziranju tožnice bi bila njena neobvestitev toženk o slabosti lahko relevantna le v primeru, če bi kot podlago odškodninske odgovornosti toženk uveljavljala kršitev pojasnilne dolžnosti. In ker je drugostopenjsko sodišče presodilo, da toženki pojasnilne dolžnosti nista kršili, pač pa je kot vzrok škodnega dogodka štelo neustrezen nadzor nad krvodajalci po odvzemu krvi, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot prispevek tožnice upoštevalo zamolčanje slabosti pri prejšnji krvodajalski akciji.

14. Po določbi prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

15. Načeloma ni izključeno, da bi lahko tožničina opustitev obvestitve zdravnika o tem, da je bilo njeno sodelovanje na predhodni krvodajalski akciji prekinjeno zaradi slabosti, pomenila njen prispevek k nastanku škodnega dogodka (padca) tudi v primeru, ko je do škodnega dogodka prišlo zaradi pomanjkljivosti v nadzoru po odvzemu krvi in ne le, kot meni revizija, v primeru, ko se je ta zgodil zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Vendar pa velja tudi nasprotno: nepoznavanje te okoliščine ne more biti v vsakem primeru in že vnaprej izključeno kot razlog za delno razbremenitev odgovornosti toženk, ki temelji na napakah v nadzoru. Ta presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča je za odločitev v konkretnem primeru pomembno, da ni bilo ugotovljeno, da bi bila verjetnost kolapsa pri tožnici večja kot pri drugih krvodajalcih zaradi okoliščine, da je bilo treba odvzem krvi v preteklosti pri njej (enkrat) prekiniti zaradi slabosti ali da bi bil to razlog, zaradi katerega bi jo toženki, če bi za to vedeli, odklonili kot darovalko krvi.³ Da bi pri nadzoru tožnice v relevantnem obdobju po odvzemu krvi opustili še kakšno dodatno, posebno skrbnost, ki bi jo terjala njena predhodna neugodna izkušnja, tožnica ni uveljavljala in toženkama tega tudi sodišče druge stopnje ne očita. Ravno nasprotno: izrecno je poudarilo, da je "... popolnoma jasno, da je bila kršitev odpravljiva s povsem preprostimi ukrepi, kot je zagotovitev zadostnega števila ljudi in /ali namestitev stolov..."⁴. Kot razlog odgovornosti toženk je torej pritožbeno sodišče glede na pravkar povzeto štelo pomanjkljivosti v tistem nadzoru krvodajalcev po odvzemu krvi na tu obravnavani krvodajalski akciji, ki bi ga moral biti deležen vsak izmed njih v zvezi s tveganji, ki niso neobičajna. In da bi bilo tožničino tveganje večje od običajnega, ni bilo ugotovljeno.

17. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je pojavnost kolapsa po odvzemu krvi tako pogosta in splošno znana, da o njej ni potrebno poučiti niti laičnega darovalca krvi. Ko je tako, bi morali toliko bolj toženki, oziroma vsaj izvajalka kot strokovnjak s področja transfuziologije,⁵ pričakovati, da lahko katerikoli krvodajalec kolabira (ne le tisti, ki se mu je to že kdaj primerilo, lahko tudi tisti, ki je kri daroval prvič ali pa brez zapletov že večkrat) in krvodajalsko akcijo z vidika zagotovitve ustreznega nadzora nad krvodajalci organizirati skladno s tem objektivnim pričakovanjem, pa tega nista storili, saj med prostorom za odvzem krvi in jedilnico ni bilo ne možnosti počitka ne nadzora. Ker sta opustili skrbnost za varnost pri običajnih tveganjih odvzema krvi, kakršno se je uresničilo tudi pri tožnici in bi se lahko pri kateremkoli od krvodajalcev (katerih odziv na terenske krvodajalske akcije je številčen), ne moreta dela odgovornosti prevaliti na tožnico, ker o prejšnjem neuspešnem dokončanju odvzema krvi ni poročala.

18. Po mnenju revizijskega sodišča tožničino (ne)ravnanje objektivno ni prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, zato ni podlage za delno razbremenitev odgovornosti toženk (ki po izpodbijani sodbi odgovarjata solidarno) po določbi prvega odstavka 171. člena OZ.

19. Do zaključka, da ni razlogov za delno razbremenitev odgovornosti toženih strank bi sodišče prišlo tudi v primeru presoje, da je tožničino (ne)ravnanje objektivno prispevalo k nastanku škode.

20. Ni nujno, da bi bilo dejanje, ki je podlaga za razbremenitev, protipravno. Razlog za razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe je tudi ravnanje, ki ni v nasprotju z nobenim predpisom, a je nastanek škode njegova predvidljiva posledica.

21. Stališče pritožbenega sodišča, da je tožnica ravnala v nasprotju s Pravilnikom, je zmotno. Določbe Pravilnika, na katere se opira izpodbijana sodba, sicer res krvodajalcu nalagajo obveznost posredovanja informacij o svojem zdravstvenem stanju, vendar je iz navedbe podatkov, ki jih je dolžan posredovati krvodajalec, razvidno, da so namenjene varstvu prejemnika darovane krvi in ne krvodajalca.

22. V literaturi⁶ in v sodni praksi⁷ se povdarja, da vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Pri odraslih oškodovancih je merilo skrbnosti povprečno razumen odrasel človek. Zato je treba presoditi, ali bi tako kot tožnica v okoliščinah konkretnega primera ravnal vsak drug povprečno razumen krvodajalec. Če bi, potem tožnici soodgovornosti ni mogoče naprtiti.

23. Od povprečno razumnega človeka, laika na medicinskem področju, bi bilo prestrogo pričakovati, da bo odvzem krvi zgolj zaradi enkratne časovno oddaljene⁸ pretekle slabe izkušnje, slabosti med odvzemom krvi, percipiral kot potencialno rizičnega.⁹ In če mu tega ni mogoče očitati, mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker o opisani izkušnji ni poročal.

Odločitev o reviziji

24. Zaradi presoje, da je pravnomočna odločitev v z revizijo izpodbijanem delu materialnopravno zmotna, v nasprotju z določbo prvega odstavka 171. člena OZ, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo drugostopenjskega sodišča v tem delu spremenilo tako, da je pritožbi tožnice ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da sta toženi stranki v celoti odgovorni za tožničino škodo.

O stroških postopka

25. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo 164. Člena ZPP, po kateri lahko sodišče v delni ali vmesni sodbi izreče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 75/2003.
² Navedeno izhaja iz Zakona o preskrbi s krvjo, ki je veljal v času škodnega dogodka (Uradni list RS, št. 52/2000).
³ Izvedenec transfuzijske medicine je pojasnil, da se krvodajalca odkloni v primeru slabosti pri dveh zaporednih odvzemih krvi.
⁴ Glej prvi odstavek na 14. strani izpodbijane sodbe.
⁵ Po presoji nižjih sodišč toženki odgovarjata solidarno.
⁶ Glej N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 964.
⁷ Tako na primer sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 221/2014, II Ips 182/2015 in druge.
⁸ Iz Kartona darovalca krvi je razvidno, da je pred škodnim dogodkom tožnica sodelovala na krvodajalski akciji 12.10.2001. Slabost ob odvzemu krvi v kartonu ni zabeležena. Pri naslednjem odvzemu (10.10.2003) je zabeležen kolaps, udarec v glavo, krajša nezavest in izvid CT glave (fraktura baze lobanje, hematom).
⁹ Kot je bilo že pojasnjeno, krvodajalca trajno odklonijo, če mu je slabo ob dveh odvzemih krvi.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 228/2016
• Sklep VIII Ips 55/98
• VSRS sodba II Ips 182/2014