VSRS Sodba II Ips 190/2016

Jedro

povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost zdravnika - psihiater - odgovornost zdravstvene ustanove (bolnišnice) - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena - žaljiva diagnoza - postavitev diagnoze brez pregleda pacienta - pravilnost diagnoze - duševna bolezen

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvotožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 500,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, naj tožnici solidarno plačata 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 20.000,00 EUR) je zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvi toženec (zdravnik psihiater) kot pacienta obravnaval A. A. zaradi težav, ki jih je imel s tožnico (ta naj bi ga intenzivno nadlegovala s telefonskimi klici, SMS-i, MMS-i z grožnjami, izsiljevanjem in erotično vsebino). V mnenju je ocenil, da so pri tožnici podani zanesljivi znaki blodnjave motnje, delno z erotomatsko vsebino in da je zaradi duševne bolezni nevarna za druge osebe, predvsem za lastne otroke, svoje mnenje z izrecnim predlogom za hospitalizacijo pa je posredoval v neposredno izvršitev dežurni ekipi medicinske pomoči in istočasno zaprosil za pomoč in asistenco policije. Takšno ravnanje prvega toženca je sodišče prve stopnje ocenilo kot protipravno, saj tožnice ni pregledal, temveč je mnenje izdelal le na podlagi podatkov, ki jih je zbral od A. A. in drugih oseb. Takšno predlaganje prisilne hospitalizacije (ki sicer ni bila izvedena) ne ustreza postopku, ki ga predpisuje Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Pridobljene informacije je prvi toženec tudi nekorektno in nepopolno povzel, zapisal jih je enostransko, selektivno in celo neresnično. Poleg tega je bila vsebina mnenja žaljiva, seznanitev z njo pa je tožnici porušila duševno ravnovesje.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi (glede stroškov postopka) ugodilo v celoti, pritožbama tožencev pa deloma in prvostopenjsko odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju potrdilo, odločitev o višini odškodnine in stroških postopka pa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je prvi toženec z izdelavo zdravniškega mnenja in njegovim posredovanjem v nasprotju s predpisi, običajnimi normami obnašanja in dobrimi poslovnimi običaji posegel v tožničino čast, duševno integriteto in porušil tožničin občutek vrednosti. Med drugim je pojasnilo, da za protipravnost ravnanja prvega toženca zadošča že napačen postopek diagnosticiranja tožnice (ki je toženec ni pregledal).

3. Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 386/2015 z dne 18. 2. 2016 dopuščena glede pravnega vprašanja relevantnosti preverjanja pravilnosti diagnoze in s tem povezanih očitkov materialnega in procesnega prava.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje prvi toženec vlaga dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je zdravniško mnenje in predlog za prisilno hospitalizacijo tožnice z dne 17. 2. 2011 izdelal v skladu s svojim zdravniškim delom psihiatra in s pravili stroke ter dolgoletnimi psihiatričnimi izkušnjami, tudi na področju psihiatričnega sodnega izvedenstva. Dokazovanje (ne)pravilnosti diagnoze je na strani pacienta, dokazovanje vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja pa je na strani zdravstvene ustanove oziroma zdravnika. Kot navaja, se lahko diagnoza erotomatska blodnjava motnja postavi zgolj na podlagi izjave zalezovane oziroma nadlegovane žrtve, saj pregled s strani psihiatra ne pokaže prave slike oziroma diagnoze, ker bolnik prikriva svoje stanje, ali pa celo prepriča zdravnika v resničnost njegove blodnje. Sodišči nižje stopnje se s pravilnostjo diagnoze sploh nista ukvarjali, saj sta zmotno zaključili, da za protipravnost zadošča že to, da prvi toženec tožnice ni pregledal. Sodišče prve stopnje je samo reševalo strokovno vprašanje o protipravnosti ravnanja prvega toženca, ne da bi glede pravilnosti njegovega ravnanja (pravilnosti diagnoze) postavilo sodnega izvedenca. Vsaka diagnoza je za bolnika psihično neugodna in boleča, zato brez ugotovitve o nepravilnosti diagnoze ni mogoče sklepati o protipravnem ravnanju. Ker sta se sodišči zadovoljili že z odsotnostjo pregleda tožnice, se prav tako nista lotili vprašanja trditvenega in dokaznega bremena glede pravilnosti diagnoze, ki je na tožnici. Predlagatelj meni, da bi bil lahko odškodninsko odgovoren le, če bi se o tožnici izražal žaljivo z namenom zaničevanja oziroma če bi šlo za žaljivo obdolžitev, na kar se je opirala prvostopenjska sodba, pritožbeno sodišče pa je to presojo razširilo s sklicevanjem na določbo 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Protipravnost postopka diagnosticiranja, ker predlagatelj tožnice ni pregledal, ne ustreza pravnemu standardu zaničevalnega namena oziroma pravnim znakom žaljive obdolžitve. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je ključno, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da prvi toženec ni imel nikakršnega razloga, da bi verjel v resničnost hetero-anamnestičnih podatkov, kot tudi, da je prvi toženec v spornem mnenju navajal preverljivo neresnična dejstva, s katerimi je poskušal utemeljiti postavljeno diagnozo. Pomembno pa je predvsem to, da je tožnici uspelo dokazati nepravilnost postavljene diagnoze. Prvi toženec bi moral dokazati, da je imel utemeljen razlog, da verjame A. A., kar pa mu ni uspelo. Predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnica je v obravnavani zadevi zahtevala denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin, povzročenih z razžalitvijo dobrega imena in časti, ter zaradi strahu¹, zato je treba utemeljenost njenega zahtevka presojati na podlagi 179. člena OZ. Prvi toženec v reviziji utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje mimo tožbenih trditev štelo, da je tožnica na splošno uveljavljala odškodnino zaradi posega v osebnostno pravico, kamor, kot je navedlo, spada tudi nedotakljivost duševne celovitosti, človekovega dostojanstva in zasebnosti. Tožnica je v obravnavani zadevi namreč izrecno zahtevala le odškodnino zaradi duševnih bolečin, povzročenih z razžalitvijo dobrega imena in časti, kar je sicer tudi (lahko) poseg v osebnostno pravico. Vendar pa so pri postavitvi zahtevka na podlagi 179. člena OZ trditve o posameznih vrstah nepremoženjske škode bistveni opredelilni element tožbenega zahtevka, saj je za opredeljevanje pomena prizadete dobrine, ki je sestavni del odmere pravične denarne odškodnine, dosledna konkretizacija posamezne oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ nujna.² Za obravnavano zadevo so glede na postavljeni tožbeni zahtevek in tožbene trditve relevantna izhodišča sodne prakse, ki konkretizirajo vsebino pojma razžalitve časti in dobrega imena, kot je vsebino spora pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.

8. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena.³

9. V nekaterih primerih, tako kot v obravnavanem, pa je nemogoče popolnoma ločiti mnenja od dejstev. Sporna diagnoza, da ima tožnica zanesljive znake blodnjave motnje, delno z erotomatsko vsebino in ocena, da je nevarna za druge, zaradi česar jo je treba prisilno hospitalizirati brez privolitve, sicer predstavljata zdravnikovo mnenje, ki pa temelji na dejstvih, zapisanih v mnenju. Za obravnavano zadevo je zato po mnenju Vrhovnega sodišča bistveno predvsem to, ali so dejstva, na podlagi katerih je prvi toženec osnoval svoje mnenje o tožničini duševni motnji, resnična oziroma če niso, ali je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo sodišče druge stopnje, izhaja, da je prvi toženec informacije, ki jih je pridobil od A. A., delavke CSD ... B. B., nekdanjega tožničinega moža C. C., tožničine osebne zdravnice D. D. in tožničine psihoterapevtke H., v svojem mnenju povzel nekorektno in nepopolno in da jih je zapisal enostransko, selektivno in celo neresnično. Na podlagi zaslišanj teh oseb se je sodišče prve stopnje prepričalo, da je prvi toženec delno prikrojil podatke (tožničina psihoterapevtka je povedala, da se ni strinjala s postavljeno diagnozo blodnjave motnje, na kar je prvega toženca opozorila tudi njena osebna zdravnica, tožničin bivši mož pa je izjavil, da po njegovem mnenju tožnica za otroke ni ogrožajoča). Dokazni postopek prav tako ni potrdil, da bi tožnica zanemarjala službo in otroke, oziroma da bi imela tožnica agresivne vzgibe do lastnih otrok in da je zanje nevarna, kot je v mnenju navedel prvi toženec. Nasprotno, dokazni postopek je pokazal, da tožnica za otroke skrbi. Sodišče prve stopnje je zaključilo tudi, da je šlo pri sestavi spornega mnenja za pomoč A. A., ki ga je k prvemu tožencu napotil njegov odvetnik, saj je bil ravno njegov obisk sprožilni element za sestavo mnenja.

11. Ko gre za zavestno nekorektno povzemanje in prirejanje pridobljenih podatkov (v želji, da mnenje dobi večjo težo), je jasno, da je presoja, ali je prvi toženec utemeljeno verjel v resničnost pridobljenih informacij, nepotrebna. Za ostala dejstva, ki jih je prvi toženec izvedel od A. A.-ja (glede nadlegovanja in števila ter vsebine klicev in sporočil, ki naj bi mu jih tožnica pošiljala), pa je treba pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da prvi toženec ni imel prav nobene podlage, da bi brez nadaljnjega preverjanja verjel vsemu, kar mu je povedal A. A. in na podlagi slišanega tožnici celo postavil diagnozo in predlagal njeno prisilno hospitalizacijo. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da bi moral prvi toženec, preden se je lotil sestave takega mnenja z diagnozo, tožnico pregledati in se na podlagi videnega prepričati v resničnost dejstev, ki bi utemeljevala njegove zaključke. Postavitev diagnoze (na podlagi nepreverjenih dejstev), ne da bi med prvim tožencem na kakršen koli način prišlo do (prostovoljne ali prisilne) vzpostavitve odnosa zdravnik - pacient, je že sama po sebi problematična. Tak način postavljanja diagnoze, še zlasti na občutljivem področju duševnega zdravja, je v nasprotju s predpisi, z običajnimi normami obnašanja in dobrimi običaji. Prvi toženec kot zdravnik ni imel nobene podlage, da se je odločil za takšen postopek diagnosticiranja in za izdelavo pisnega mnenja z diagnozo, v katerem je celo predlagal prisilno hospitalizacijo tožnice. Ta se namreč nanj ni obrnila prostovoljno kot pacientka, ki bi želela diagnozo, prav tako pa prvi toženec ni nastopal kot zdravnik psihiater v smislu 40. člena ZDZDr, ki ureja sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, oziroma 53. člena ZDZdr, ki ureja sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih. Prvi toženec se neutemeljeno sklicuje na nujnost takega postopanja zaradi ogrožanja drugih (tožničinih otrok), saj ogrožanje otrok do te mere, da bi bila nujna takojšna prisilna hospitalizacija (celo brez pregleda tožnice) v dokaznem postopku ni bilo izkazano.

12. V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je šlo za zapis dejstev o tožničinem obnašanju, na podlagi katerih je prvi toženec postavil diagnozo, je tako pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da za protipravnost posega v tožničino čast in dobro ime zadošča že ugotovitev, da se prvi toženec o resničnosti dejstev, na podlagi katerih je postavil diagnozo, ni prepričal s pregledom tožnice, oziroma da je diagnozo osnoval tudi na nekaterih nepopolno povzetih in prirejenih dejstvih. Pri tem je nepomembno, ali je diagnoza, ki jo je postavil prvi toženec, pravilna ali ne, za kar se v reviziji zavzema prvi toženec. Za protipravnost njegovega ravnanja namreč zadošča že napačen postopek diagnosticiranja, saj za tako postopanje ni bilo nobene potrebe.

13. Ker za protipravnost ravnanja prvega toženca zadošča že ugotovitev o neresničnosti dejstev, na podlagi katerih je prvi toženec postavil diagnozo in s katerimi je utemeljeval nujnost prisilne hospitalizacije tožnice, oziroma ugotovitev, da mnenje temelji na dejstvih, za katera prvi toženec ni imel nobene podlage, da bi brez nadaljnje preveritve (oziroma brez pregleda tožnice) verjel v njihovo resničnost, je na dopuščeno revizijsko vprašanje glede relevantnosti preverjanja pravilnosti diagnoze treba odgovoriti tako, da je v obravnavani zadevi pravno nepomembno, ali je diagnoza, ki jo je tožnici brez pregleda postavil prvi toženec, (slučajno) pravilna.

14. Ker presoja pravilnosti diagnoze za obravnavano zadevo ni bistvena, tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje storili s tem, ko se v obrazložitvi svojih sodb nista ukvarjali s presojo pravilnosti diagnoze in s tem povezanim trditvenim in dokaznim bremenom. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi revizijski očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko prvemu tožencu ni dovolilo vprašanj v zvezi z tožničinim bolniškim staležem in njenim duševnim zdravjem.

15. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Prvi toženec, ki z revizijo ni uspel, mora tožnici, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški, ki so ob upoštevanju prehodne določbe drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 3300; 390,00 EUR) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

-------------------------------
¹ Tožničin zahtevek zaradi strahu je bil pravnomočno zavrnjen.
² Tako tudi D. Jadek Pensa v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1025.
³ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 195/2010 z dne 26. 9. 2011.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 195/2010
• VSRS sklep II DoR 386/2015
• VSRS sklep II DoR 172/2016