VSRS Sodba III Ips 21/2016

Jedro

Glede pravnih vprašanj, ki jih sproži pritožba, zadostuje, če zavzeta stališča pritožbenega sodišča logično nasprotujejo razlogovanju pritožnika, kakor je bilo tudi v tej zadevi, in ni treba, da pritožbeno sodišče še posebej odgovarja na vsak posamezen pravni argument pritožnika.

Po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Določba, ki zadeva tudi odškodninsko odgovornost občine, ni samozadostna. Dopolnjujejo jo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki zadevajo splošno odškodninsko odgovornost. Splošna pravila o odškodninskih obveznostih pa za nastanek odškodninske odgovornosti terjajo poleg protipravnosti ravnanja po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave RS še nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo. Medtem ko mora protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo dokazati oškodovanec (tožnik), pa je trditveno in dokazno breme glede krivde na tožencu, kot je jasno določeno v 131. členu OZ. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Revidentki zato ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi lahko odškodninsko odgovarjala le za tako ravnanje, s katerim bi namerno povzročala škodo tožeči stranki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožbeni zahtevek za povrnitev škode po temelju utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožena stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo in Vrhovnemu sodišču predlagala spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi se tožbeni zahtevek zavrnil, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Dne 24. 10. 2016 je vložila še dopolnilno vlogo, ki pa je Vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po preteku 30 dnevnega roka za vložitev revizije.¹

4. Tožena stranka je na revizijo in dopolnitev revizije odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožeča stranka je lastnica nepremičnin parc. št. ..., vse k. o. ...., na katerih je na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 18. 7. 2007 zgradila dva stanovanjska dvojčka. Do njih je vodila kategorizirana občinska javna pot v dolžini 123 m.

6. Tožena stranka je 11. 12. 2007 sprejela sklep o izločitvi javne poti iz kategorizacije občinskih cest (objavljen v Uradnem listu RS, št. 118/2007). Razlog je bil v tem, da ni imela lastninske pravice na zemljišču, na katerem je potekala javna pot. Tožeča stranka od tedaj dalje nima (več) urejenega nemotenega dostopa do svojih nepremičnin in jih zato po njenih trditvah ne more prodati kupcem.

Revizijske navedbe

7. Revidentka v obširni reviziji poudarja širši pomen zadeve, ki ga vidi v tem, da je Ustavno sodišče v kakšnih 70 zadevah razveljavilo občinske odloke o kategorizaciji občinskih cest oziroma poti, ki so potekale po zemljiščih v lasti drugih oseb. Stališče, da občina ravna protipravno, če sama razveljavi tak odlok, bi po njenem mnenju vodilo do nevzdržne situacije, saj bi bila zaradi vzpostavitve pravnega stanja izpostavljena visokim odškodninskim zahtevkom.

8. Revidentka na začetku graja odločitev pritožbenega sodišča kot arbitrarno, ker naj ne bi bilo odgovorjeno na bistvene pritožbene razloge. Šlo naj bi tudi za sodbo presenečenja, ker naj bi sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo "pogoje za zakonodajno protipravnost."

9. Revidentka nasprotuje stališču, da naj bi ravnala protipravno. Zavzema stališče, da lahko nosilec javnih pooblastil odškodninsko odgovarja le, če namerno zlorablja svoja pooblastila in da noben predpis ne nalaga občini, da bi morala razlastiti lastnike zemljišča, po katerem poteka javna pot. Obširno pojasnjuje režim občinskih javnih cest in javnih poti in poudarja, da sporna prometnica nikoli ni izpolnjevala pogojev niti za javno cesto niti za javno pot, kakor je bila kategorizirana. Njeno ravnanje vsekakor ni bilo namerno, le za tako ravnanje pa bi lahko bila odškodninsko odgovorna.

10. Revidentka tudi uveljavlja, da ni podana vzročna zveza med izvzemom iz kategorizacije in nastankom škode, saj kategorizirana pot ni vodila do spornih nepremičnin, pač pa se je končala pet metrov prej. Izločitev javne poti iz kategorizacije občinskih cest zato ni mogla v ničemer spremeniti pravnega položaja tožeče stranke. Revidentka še pojasnjuje, da gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskih dvojčkov sploh ne bi smelo biti izdano.

Razlogi za zavrnitev revizije

11. Izpodbijana sodba ni arbitrarna in ne drži, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na bistvene pritožbene razloge. Odgovorilo je, čeprav res precej skopo, na vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija sicer omenja (sporna) dejstva, o katerih se pritožbeno sodišče naj ne bi izreklo, a v tej zvezi omenja le pravna vprašanja (npr. zakaj nekatere odločbe Vrhovnega sodišča niso uporabljive v tej zadevi). Glede pravnih vprašanj, ki jih sproži pritožba, zadostuje, če zavzeta stališča pritožbenega sodišča logično nasprotujejo razlogovanju pritožnika, kakor je bilo tudi v tej zadevi, in ni treba, da pritožbeno sodišče še posebej odgovarja na vsak posamezen pravni argument pritožnika. Izpodbijana sodba tudi ne more pomeniti sodbe presenečenja, kot se jo v splošnem razume, kadar umanjka nujno potrebno materialno procesno vodstvo in se zato opira na pravno podlago in z njo povezanimi dejstvi, na katere stranka ni pomislila in se zato ni mogla uspešno pravdati. Pritožbeno sodišče ni oprlo sodbe na novo pravno podlago ali na dejstva, ki jih ne bi ugotovilo že prvostopenjsko sodišče.

12. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je sprejela Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica brez vnaprejšnje ureditve lastništva poti in tudi takrat, ko ni izvedla odkupa poti po postopku razlastitve, pa so bili za to izpolnjeni pogoji. Revidentka se ukvarja le z drugim delom očitane protipravnosti, s sklepom o izločitvi javne poti iz kategorizacije občinskih cest, ne pa tudi s prvim delom, z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica. Glede slednjega sama pove, da ne bi smel biti sprejet in je bil prav to razlog za sprejem sklepa o izločitvi javne poti iz kategorizacije občinskih cest. Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica je tisti, ki je odločilno prispeval k temu, da se je tožeča stranka lotila gradnje stanovanjskih objektov. Zaradi njega se je tožeča stranka lahko upravičeno zanašala, da ima zagotovljen neoviran dostop do svojih zemljišč, na katerih je gradila stanovanjska objekta in tudi zato je sploh lahko pridobila gradbeno dovoljenje za njihovo gradnjo.

13. Revidentka ima sicer prav, ko ponavlja, da izvzetje sporne poti iz kategorizacije občinskih cest samo po sebi ni bilo protipravno. Pomenilo je vzpostavitev pravnega stanja, ker je mogoče kot javno pot kategorizirati le tako pot, ki je v občinski lasti. Vendar pa jedro očitka o protipravnosti njenega ravnanja ni v tem. Potem ko je že ravnala protipravno in je sporno pot z odlokom opredelila kot javno pot, čeprav ni bila njena lastnica, bi lahko vzpostavila zakonito stanje tudi tako, da bi z lastniki zemljišč sklenila pravni posel za pridobitev zemljišč ali pa izpeljala razlastitveni postopek. Na ta način bi sporna prometnica ostala javna pot, tožeči stranki pa ne bi nastala škoda zaradi oteženega dostopa do novozgrajenih stanovanjskih dvojčkov. Tožena stranka je potemtakem imela na voljo dve možnosti vzpostavitve pravnega stanja, (a) izvzem sporne poti iz režima javne poti in (b) pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, po katerih je potekala javna pot. Odločila se je za prvo možnost in ne za drugo. Pojasnjevanje sodišč nižjih stopenj, da bi tožena stranka morala razlastiti lastnike nepremičnin, na katerih je potekala javna pot, je treba razumeti tako, da bi morala tako ravnati, če je hotela preprečiti škodo tožeči stranki in ne tako, kot ga razume revidentka, namreč, da naj bi že same določbe 19. člena ZJC-B terjale razlastitev.

14. Revidentka implicitno zastopa stališče, da se ji pri izbiri med opisanima možnostima ni bilo treba ozirati na položaj tožeče stranke. Tako stališče ni sprejemljivo. Načelo zaupanja v pravo terja, da se pravni položaj pravnih subjektov ne spremeni brez utemeljenega razloga. Poleg tega je treba, kot je že pojasnjeno, sprejem sklepa o izločitvi javne poti iz kategorizacije občinskih cest presojati skupaj z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica. Skupaj tvorita tisto ravnanje tožene stranke, ki je povzročilo tožeči stranki škodo.

15. Po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Določba, ki zadeva tudi odškodninsko odgovornost občine, ni samozadostna.² Dopolnjujejo jo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki zadevajo splošno odškodninsko odgovornost. Splošna pravila o odškodninskih obveznostih pa za nastanek odškodninske odgovornosti terjajo poleg protipravnosti ravnanja po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave RS še nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo. Medtem ko mora protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo dokazati oškodovanec (tožnik), pa je trditveno in dokazno breme glede krivde na tožencu, kot je jasno določeno v 131. členu OZ. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Revidentki zato ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi lahko odškodninsko odgovarjala le za tako ravnanje, s katerim bi namerno povzročala škodo tožeči stranki.³

16. Revidentka ponavlja svojo trditev, postavljeno že v postopku na prvi stopnji, da naj bi se kategorizacija sporne poti končala pet metrov pred nepremičninami tožeče stranke. Tožeča stranka zato tudi po javni poti naj ne bi imela zagotovljenega neoviranega dostopa do novozgrajenih stanovanjskih dvojčkov. Ugotovitev sodišča prve stopnje je drugačna (15. točka obrazložitve). Sporna javna pot se drži parcel tožeče stranke. Take dejanske ugotovitve ni mogoče izpodbijati v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi ne more biti dvoma o vzročni zvezi med toženkinim protipravnim ravnanjem in škodo, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožeči stranki nastaja zaradi neurejenega dostopa do nepremičnin.

17. Po povedanem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka

18. Z vmesno sodbo je bilo odločeno le o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Postopek se bo nadaljeval z ugotavljanjem višine nastale škode. Izrek o stroških revizijskega postopka zato temelji na določbi 164. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Toženi stranki je bil vročen prepis drugostopenjske sodbe dne 4. 5. 2016.
² Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012, III Ips 114/2009 z dne 17. 12. 2012, II Ips 135/2010 z dne 29. 3. 2011, II Ips 231/2011 z dne 7.11.2013, II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012 .
³ Revidentka se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 800/2006 z dne 24. 6. 2009, ki zadeva drugačno dejansko stanje; v bistvenem je šlo v zadevi za uporabo zakonske določbe, za katero je ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da ni skladna z ustavnimi določbami.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 410/2015
• Sklep III Ips 41/2008
• Sodba II Ips 413/93