VSRS Sklep Cpg 5/2017

Jedro

Nasprotna udeleženka zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejela, ni izkazala okoliščin v smislu 2. točke 34. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, saj iz overjenega prevoda tuje sodne odločbe očitno izhaja, da je bila nasprotna udeleženka o postopku obveščena in da je imela v njem možnost sodelovati. Iz 2. točke 34. člena Uredbe je mogoče sklepati, da morebitna opustitev vročitve sodbe ne more biti razlog za nepriznanje sodne odločbe. Če bi bila s tujo sodbo nasprotna udeleženka morebiti seznanjena šele v postopku njenega priznanja, pa bi morala dokazati vsaj to, da je pred tujim sodiščem ugovarjala navedeno napako (da je na primer zahtevala vročitev sodbe ali dokaz o njeni vročitvi). Na tuji sodbi se nahaja klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti, navedeno pa pomeni, da slovenski organ izhaja iz domneve, da je bila sodba nasprotnemu udeležencu vročena, četudi s fikcijo. Če temu ni bilo tako, mora nasprotni udeleženec doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti pri sodišču, kjer je tekel postopek.

Tuje sodne odločbe v postopku priznanja ni dovoljeno preverjati glede vsebine.

Izrek

Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je 18. 3. 2016 na Okrožno sodišče v Celju vložila predlog za razglasitev izvršljivosti sodbe Trgovinskega sodišča v Zagrebu (Hrvaška) 8 P 1476/2014 z dne 13. 11. 2015. S sodbo je bilo nasprotni udeleženki naloženo plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje ter 4.330,00 kn pravdnih stroškov.

2. Okrožno sodišče v Celju (v nadaljevanju tudi sodišče prve stopnje) je s sklepom g R 174/2016 z dne 9. 9. 2016 sodbo Trgovinskega sodišča v Zagrebu 8 P 1476/2014 z dne 13. 11. 2015 razglasilo za izvršljivo.

3. V skladu z drugim odstavkom 43. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti, priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba)¹ je nasprotna udeleženka zoper ta sklep vložila ugovor iz vseh pritožbenih razlogov po 34. in 35. členu Uredbe. Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom g R 174/2016 z dne 31. 3. 2017 ugovor zavrnilo kot neutemeljenega.

4. Zoper odločitev sodišča prve stopnje je nasprotna udeleženka vložila pravočasno pritožbo. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno uporabilo materialno pravo po 34. in 35. členu Uredbe št. 44/2001, zaradi česar je predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter tuje sodne odločbe ne razglasi za izvršljive.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Eden od načinov, na katerega država izraža svojo suverenost, je njena pravica, da na svojem ozemlju sama izvaja sodno oblast. Sodna odločba tako kot akt državne oblasti neposredno učinkuje samo v državi, v kateri je bila izdana. Ker izven območja svoje teritorialne suverenosti sodišča nimajo jurisdikcijskih pooblastil, ima sodna odločba v drugi državi učinek le, če ji ga ta - druga - država prizna. V Republiki Sloveniji veljajo različna pravila za priznanje sodnih odločb, izdanih v državah članicah Evropske unije in za priznanje sodnih odločb, izdanih v drugih državah.

7. O priznanju sodbe Trgovinskega sodišča v Zagrebu (Hrvaška) 8 P 1476/2014 z dne 13. 11. 2015 je treba odločiti po pravilih Uredbe. Po 45. členu Uredbe lahko sodišče zavrne predlog za razglasitev izvršljivosti na podlagi razlogov iz 34. in 35. člena Uredbe, med katerimi sta tudi razloga, da bi bilo priznanje tuje sodne odločbe v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se priznanje zahteva (1. točka 34. člena Uredbe), ali če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost (2. točka 34. člena Uredbe).

8. Vložnik zahteve za priznanje mora predlogu za priznanje tuje sodne odločbe priložiti tujo sodno odločbo ali njen overjen prepis in predložiti potrdilo pristojnega tujega sodišča oziroma drugega organa o pravnomočnosti te odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana. Sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti ni mogla sodelovati v postopku, vendar pa Uredba kot oviro za priznanje navaja (zgolj) opustitev vročitve pisanja o začetku postopka ali enakovrednega pisanje pravočasno in na način, da bi toženec lahko pripravil obrambo.

9. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da pri presoji, ali je bilo tožencu res onemogočeno sodelovanje v postopku, sodišče v državi, v kateri se zahteva razglasitev izvršljivosti, ni vezano samo na formalna pravila o vročanju.² Sodišče je dolžno glede na okoliščine konkretnega primera oceniti le, ali je toženec bil pravočasno seznanjen z začetkom postopka tako, da je imel možnost pripraviti obrambo, pri tej oceni pa je najpomembnejše iskanje pravičnega ravnotežja med varovanjem pravice obrambe na eni strani ter preprečevanjem slabovernega izogibanja postopku na drugi strani.³ V obravnavani zadevi je iz obrazložitve prevoda tuje sodne odločbe mogoče zanesljivo razbrati, da je bila nasprotna udeleženka o začetku postopka obveščena, saj je vložila (obrazložen) odgovor na tožbo, prav tako pa iz tuje sodbe izhaja tudi, da je bila pravilno vabljena na narok, pa se vabilu ni odzvala. Glede na pojasnjeno zato nasprotna udeleženka zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejela, še ni izkazala okoliščin v smislu 2. točke 34. člena Uredbe, saj iz overjenega prevoda tuje sodne odločbe očitno izhaja, da je bila nasprotna udeleženka o postopku obveščena in da je imela v njem možnost sodelovati; iz 2. točke 34. člena Uredbe pa je mogoče sklepati, da morebitna opustitev vročitve sodbe ne more biti razlog za nepriznanje sodne odločbe.⁴ Če bi bila s tujo sodbo nasprotna udeleženka morebiti seznanjena šele v postopku njenega priznanja, pa bi morala dokazati vsaj to, da je pred tujim sodiščem ugovarjala navedeno napako (da je na primer zahtevala vročitev sodbe ali dokaz o njeni vročitvi).⁵ Predlogu za priznanje tuje sodne odločbe je predlagateljica priložila izvirnik tuje sodne odločbe ter njen overjen prevod. Na sodbi se nahaja klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti, navedeno pa pomeni, da slovenski organ izhaja iz domneve, da je bila sodba nasprotnemu udeležencu vročena, četudi s fikcijo. Če temu ni bilo tako, mora nasprotni udeleženec doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti pri sodišču, kjer je tekel postopek.⁶ V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča⁷ je namreč dokazno breme za ugotovitev dejstev, ki so ovira za priznanje, na strani nasprotne stranke, ki mora dokazati napako v tuji odločbi.

10. Neutemeljen pa je tudi pritožničin ugovor krajevne pristojnosti po CMR konvenciji. Možen razlog za zavrnitev priznanja izvršljivosti tuje sodne odločbe je v zvezi z izključno pristojnostjo skladno s 35. členom Uredbe namreč (le) ta, da pristojnost tujega sodišča nasprotuje določbam Uredbe o izključni pristojnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi takšna kršitev ni bila podana, saj gre pri obravnavi spornega razmerja za pogodbeno obveznost, za katero Uredba ne določa izključne pristojnosti. Če ta ni določena, je pristojnost držav odvisna od njihovih notranjih pravil ter se ne presoja v postopku priznanja izvršljivosti tuje sodne odločbe.

11. Pritožnica ne more uspeti niti z očitki, da tuje sodišče ni (materialno) pravilno odločilo o njenem ugovoru zastaranja, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do poštenega sojenja. Iz prakse Sodišča Evropskih skupnosti izhaja, da kršitev javnega reda ni podana, če tožnik trdi, da je sodna odločba obremenjena s pravno napako, saj "v vsaki državi vzpostavljeni sistem pravnih sredstev daje državljanom zadovoljivo jamstvo".⁸ Ob tem velja poudariti tudi, da skladno z določbo drugega odstavka 45. člena Uredbe tuje sodne odločbe pod nobenimi pogoji ni dovoljeno preverjati glede vsebine, kar pomeni, da vsebinsko nestrinjanje s sprejeto odločitvijo hrvaškega sodišča, ki ni ugodilo toženkinemu ugovoru zastaranja, ne more predstavljati razloga za zavrnitev razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe.⁹

12. Očitno neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da je bilo pritožnici onemogočeno sodelovanje v postopku razglasitve izvršljivosti sodne odločbe, ko po pozivu tujega sodnega organa za popravo očitne pisne pomote na formularnem Potrdilu z dne 22. 8. 2016 slednjega ni prejela, zaradi česar naj ne bi imela možnosti preveriti, ali se izpodbijani sklep nanaša na isto ali na kakšno drugo sodbo.

13. Ker niso podani konkretno uveljavljani pritožbeni razlog in ker nasprotna udeleženka ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko po uradni dolžnosti zaključilo, da so podani razlogi (iz 34. ali 35. člena Uredbe), ki onemogočajo priznanje tujih sodnih odločb, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora proti sklepu o priznanju tuje sodbe potrdilo (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ter v zvezi s 366. in 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

-------------------------------
¹ UL L 012 z dne 16. 1. 2001 in UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42.
² A. Ekart, V. Rijavec, Čezmejna izvršba v EU, GV, Ljubljana 2010, str. 100 in A. Galič, N. Betetto, Evropsko civilno pravo I, GV,Ljubljana 2011, str. 104.
³ K. Kramberger, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, LXV. letnik, 2005, str. 269.
⁴ Glej sklep VS RS Cpg 2/2005 z dne 17. 10. 2006.
⁵ Glej sklep VS RS Cpg 2/2006 z dne 20. 2. 2007.
⁶ Glej sklep VS RS Cp 11/2015 z dne 11. 6. 2015.
⁷ Glej sklepe VS RS Cp 11/2014, Cp 17/2011, Cpg 2/2008, Cp 3/2000 in druge.
⁸ Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi C-38/98, sodba z dne 11.05.2000, Renault proti Maxicar.
⁹ Smiselno enako tudi sklep VS RS Cpg 6/2015 z dne 29. 9. 2015

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep Cp 7/2022
• Sklep Cpg 6/2009
• Sklep Cpg 3/2007