VSRS Sodba in sklep III Ips 12/2017

Jedro

V primerih, ko se zmota nanaša na okoliščine, ki so jih stranke imele za negotove ali sporne že takrat, ko so sklepale poravnavo, zmote v smislu ničnosti po 1058. členu OZ ni mogoče uveljavljati.

Izrek

I. Revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 6.063,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovnem postopku) tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 775.111,18 EUR s pripadajočimi obrestmi od 3. 10. 2005 dalje zavrnilo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da mora tožnica toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na sodišče prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Delno zavrženje revizije

5. Tožeča stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča,¹ zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- V proizvodnih prostorih toženke je prišlo do požara, v katerem je bil poškodovan delovni stroj Mecof Dynamil 3000/L.

- Za ta stroj je imela toženka pri tožnici sklenjeno premoženjsko zavarovanje po polici št. 1, Splošnih pogojih za požarno varnost PG-poz/99-6 ter Posebnih pogojih za požarno zavarovanje na novo vrednost PO-poz-nv/97.

- Med strankama ni bila sporna nobena okoliščina škodnega dogodka. Tožnica je brez sodelovanja toženke začela ugotavljati višino škode in angažirala Univerzo v Mariboru, Fakulteto za strojništvo, da poda mnenje o poškodbah na stroju. V strokovnem mnenju z dne 2. 9. 2005, ki sta ga podala doc. dr. I. P., univ. dipl. inž. stroj., in prof. dr. J. B., univ. dipl. inž. stroj., je opisan obdelovalni center in njegove delovne lastnosti, razloženo je njegovo delovanje in vpliv gasilnega prahu na stroj. Iz mnenja izhaja, da so bili v požaru 21. 3. 2005 poškodovani najbolj vitalni in natančni deli obdelovalnega centra. Škodo so povzročili delci pepela izgorelih filtrov in zrnca gasilnega prahu, pri čemer je ventilator, ki vpihava zrak v zaščitne mehove, le ta vpihaval v najvitalnejše in natančne dele obdelovalnega centra, s tem da je povišana temperatura prav gotovo vplivala na mazalni sistem. Obdelovalni center sicer po čiščenju obratuje, vendar ne v zahtevnem razredu natančnosti. V mnenju je zaključek, da je bil obdelovalni stroj Dynamill 3000/L v požaru poškodovan do take mere, da ne omogoča več obdelav velike merske natančnosti položajnih toleranc in je tako izgubil svoj namen, to je visoko natančno obdelavo v orodjarski proizvodnji.

- Na podlagi tega mnenja je tožnica s toženko dne 16. 9. 2005 sklenila zaključni sporazum, iz katerega izhaja, da zavarovanec (toženka) soglaša, da znaša zavarovalnina iz zavarovalnega razmerja po zavarovalni polici št. 1 in v skladu s pogoji iz obravnavanega zavarovalnega primera 944.596,53 EUR. Tožnica je toženki ta znesek izplačala.

- Tožnica je ugotovila, da se poškodovani stroj še nadalje uporablja in je zato pridobila novo strokovno mnenje, iz katerega izhaja, da bi bilo popravilo po požaru ekonomsko upravičeno in da je na stroju mogoče vzpostaviti stanje kot pred škodnim dogodkom. Stroški popravila naj bi znašali 169.485,35 EUR.

- Tožnica se je začela sklicevati na ničnost sporazuma, saj naj bi tožena brez pravne podlage prejela 775.111,18 EUR.

Odločitev sodišč nižjih stopenj in revizijske navedbe

7. Tekom postopka je bilo sporno, ali je zaključni sporazum z dne 16. 9. 2005 po 1058. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ničen oziroma ali obstajajo drugi razlogi za vračilo vtoževanega zneska.

8. Sodišči nižjih stopenj sta sprejeli stališče, da sporazum, ki ima naravo poravnave, ni ničen. Dejstva škodnega dogodka (požar in nastanek škode na stroju) med strankama niso bila sporna in sta se stranki poravnali le o višini zavarovalnine. Višina in plačilo zavarovalnine pa je doseg kavze pogodbenega razmerja. Obe stranki sta že pred sklenitvijo poravnave razpolagali z dokumenti, iz katerih ne izhaja, da popravilo stroja ni možno, tako da naknadno pridobljeni strokovni oziroma izvedenski mnenji, iz katerih izhaja, da je popravilo možno, nista v ničemer spremenili vedenja strank glede te okoliščine. Zato zmote strank v smislu 1058. člena OZ ni. Gre za očitek čezmernega prikrajšanja po 1055. členu OZ, zaradi katerega se ne more zahtevati razveljavitve poravnave. Tudi drugi pogoji (predvsem zaradi zatrjevane neupravičene obogatitve in nasprotja z moralnimi načeli) za vračilo vtoževanega zneska niso podani.

9. Tožnica v reviziji navaja, da sta sodišči nižjih stopenj zagrešili bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršili tožničine pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Sodbi naj bi bili neobrazloženi, sodišči pa se naj ne bi opredelili do izvedenskega mnenja S. B. in do ključnih tožničinih navedb. Sodišči naj bi napačno razlagali materialno pravo, predvsem 86., 190., 949., 1055. in 1058. člen OZ. Po tožničino so med strankama sporne okoliščine nastanka škodnega dogodka, in sicer obseg poškodb, možnost njihove odprave in višina nastale škode (ki je po njenem mnenju prav tako navadno dejstvo v smislu 1058. člena OZ). Če bi stranki že prej razpolagali z izvedenskim mnenjem S. B., ne bi sklenili sporazuma z enako vsebino.

O neutemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da sporazum, ki ima naravo poravnave, ni ničen in da tudi ni druge podlage za vračilo vtoževanega zneska.

12. Razlog poravnave² je v odpravi spora oziroma negotovosti. Stranki z vzajemnimi popustitvami spremenita svoje pravice in obveznosti tako, da pravno razmerje med njima ni več sporno oziroma negotovo.³ V obravnavani zadevi je potrebno presoditi, ali je poravnava zaradi zmote strank o navadnih dejstvih neveljavna.

13. Splošna pravila glede izpodbojnosti pravnih poslov zaradi napake volje veljajo tudi za poravnavo. Kadar je poravnava izpodbojna, jo je mogoče izpodbiti s tožbo. Tožnica na izpodbojnost (npr. zaradi oderuštva po 119. členu OZ, prevare po 49. členu OZ ali bistvene zmote po 46. členu OZ) v obravnavani zadevi ni tožila. Pri tem ne more biti utemeljena revizijska pripomba, da izpodbojnosti ni mogla uveljavljati, ker so pretekli roki za uveljavljanje izpodbojnosti, zaradi česar bi bilo tožnici treba priznati pravico do uveljavljanja ničnosti.

14. Presoditi pa je treba, ali je poravnava nična po prvem odstavku 1058. člena OZ, ki določa, da je poravnava nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti. Po drugem odstavku tega člena to velja tudi, če se zmotno prepričanje pogodbenikov nanaša na navadna dejstva. V 1058. členu tako OZ posebej ureja zgolj posledice ene izmed napak volje pri sklepanju poravnave, in sicer zmote o bistveni predpostavki poravnave: obstoju spornega ali negotovega pravnega razmerja. Zmota se lahko nanaša tudi na navadna dejstva.⁴ V tem primeru poravnava ni le izpodbojna, ampak je nična.

15. V obravnavanem primeru pravno razmerje med strankama po zavarovalni pogodbi ni bilo sporno, prav tako ni bil sporen sam škodni dogodek - požar in nastanek škode. Po mnenju tožnice naj bi bili stranki v smislu 1058. člena OZ v zmoti glede navadnih dejstev, in sicer obsega poškodb, možnosti njihove odprave in višine zavarovalnine. Tožnica je trdila, da je bila višina zavarovalnine določena na podlagi strokovnega mnenja Univerze v Mariboru, iz katerega naj bi izhajalo, da je stroj uničen, kasneje pa se je izkazalo, da stroj deluje. Vendar pa sta sodišči nižjih stopenj v dokazni oceni pojasnili, da iz tega mnenja ne izhaja, da je stroj uničen (kot enega od elementov za zatrjevanje zmote glede obstoja negotovosti v zvezi z višino zavarovalnine), saj o tem ni govora. V njem je le jasno zapisano, da obdelovalni center po čiščenju obratuje, vendar ne v zahtevanem razredu natančnosti, kar je bistvena izguba funkcije stroja. Sodišči sta pojasnili, da sta obe stranki v fazi dogovarjanj za sklenitev poravnave razpolagali z zapisnikom serviserja N. GmbH z dne 21. 3. 2005, iz katerega ne izhaja, da na stroju vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, enako pa je sklepati iz dopisa dobavitelja stroja, T. GmbHSalzburg z dne 31. 3. 2005. Iz dopisa dobavitelja z dne 17. 5. 2005 izhaja še, da bi stroški popravila in stroja dosegli vrednost 2 let starega stroja oziroma bi to vrednost lahko presegli, ne pa da je absolutno izključena vzpostavitev v prejšnje stanje, da pa tega ne priporočajo. Obe stranki sta torej že pred sklenitvijo poravnave razpolagali z dokumenti, iz katerih ne izhaja, da popravilo ni možno. Zato sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da naknadno pridobljeni strokovni oziroma izvedenski mnenji, iz katerih izhaja, da je popravilo možno, nista v ničemer spremenili vedenja strank glede te okoliščine. O okoliščinah obsega poškodb in možnosti njihove odprave torej med strankama v času sklenitve poravnave ni bilo zmote.

16. Med strankama pa je bila na podlagi teh mnenj in dokumentov sporna višina zavarovalnine. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je ravno višina zavarovalnine tista negotova okoliščina, zaradi katere sta stranki sklenili poravnavo. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča pa v primerih, ko se zmota nanaša na okoliščine, ki so jih stranke imele za negotove ali sporne že takrat, ko so sklepale poravnavo, zmote v smislu ničnosti po 1058. člena OZ ni mogoče uveljavljati. Stranki sta hoteli ravno to dvomljivo okoliščino odpraviti in se sporazumeli, da je ne bosta preiskovali, temveč sta poiskali novo rešitev s poravnavo.⁵

17. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča gre v obravnavani zadevi za to, da je tožnica, ki je bila kot strokovnjak na svojem področju po zavarovalni pogodbi dolžna oceniti višino škode, le to (verjetno) pač napačno ocenila, zaradi česar sedaj zatrjuje, da naj bi bila čezmerno prikrajšana. Tudi, če bi do čezmernega prikrajšanja res prišlo, pa OZ v 1055. členu izrecno določa, da se zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati razveljavitve poravnave. Stranka, ki se je zavedala negotovosti ali spornosti medsebojnega pravnega razmerja, je s poravnavo prevzela nase tveganje, da utegne biti glede na resnično stanje dotedanjega razmerja zelo prikrajšana, vendar je poravnavo sklenila prav zaradi tega, da razmerje z drugo stranko ne bi bilo več negotovo. Zato je poravnava veljavna tudi v primeru, če bi se kasneje izkazalo, da je katera od strank prikrajšana, tudi čezmerno. Stranki se s poravnavo namreč zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti (enako npr. sodba VS RS VIII Ips 212/2000 z dne 24. 4. 2001).

18. Tožnica v reviziji navaja, da sta sodišči nižjih stopenj odločili tudi v nasprotju s 86. členom OZ, po katerem je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Prvi odstavek 924. člena OZ naj bi strankam zavarovalne pogodbe prepovedoval odmik od določb OZ, pri čemer pa po drugem odstavku 949. člena OZ zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je nastala zavarovancu z zavarovalnim primerom. V nasprotju z moralnimi načeli je po mnenju tožnice, da stranka zaradi opravičljive zmote utrpi tako veliko škodo. Kot pa je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, za zavarovalne pogodbe prav tako velja 3. člen OZ, ki določa da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Da pri poravnavi primeri, ko (če sploh) pride do čezmernega prikrajšanja, niso v nasprotju z moralnimi načeli, izkazuje že 1055. člen OZ, po katerem se (zaradi že pojasnjenega smisla in namena poravnave) iz tega razloga ne more zahtevati razveljavitve poravnave. Ker pravna podlaga za vračilo ni nična in obstaja, tudi ni utemeljen tožničin zahtevek za vračilo na podlagi 190. člena OZ.

19. Po presoji Vrhovnega sodišča so s tem revizijski ugovori zmotne uporabe materialnega prava, in sicer napačne razlage 1055. in 1058. člena ter 86., 190., 924. in 949. člena OZ, neutemeljeni.

20. Neutemeljeni pa so tudi revizijski očitki glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica uveljavlja vrsto kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, predvsem s tem, ko je pri svojih stališčih prepisovalo navedbe toženke, s čimer naj bi kršilo pravico do poštenega sojenja. Vendar pa Vrhovno sodišče v reviziji presoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge (in ne prve) stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ne glede na to pa po stališču Vrhovnega sodišča ni bistven sam način, kako sodišča zapišejo svoja materialnopravna stališča, ampak je bistvena njihova pravilnost.

21. Prav tako niso utemeljeni očitki kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Sodišči nižjih stopenj sta se s sprejetjem materialnopravnih stališč, ki jih je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, v zadostni meri opredelili do tožničinih ugovorov (glede razlage 1055. in 1058. člena OZ, glede obrazložitve prvostopenjske sodbe, prepisovanja vloge, višine zavarovalnine kot negotovostjo ipd.). Vrhovno sodišče je pri tem presojalo razloge, ki jih revizija izrecno uveljavlja in ne zadostuje, da se stranka glede njenih zatrjevanj le sklicuje na ugovore v vseh pripravljalnih vlogah in pritožbi.

22. Tožnica nadalje navaja, da se (tudi) sodišče druge stopnje ni opredelilo do izvedenega dokaza s sodnim izvedencem S.B. Ta revizijski očitek ne drži, saj je sodišče druge stopnje (v 47. točki obrazložitve) pojasnilo, da je res med pravdo pridobljeno mnenje kazalo na to, da bi bilo popravilo stroja možno za znatno nižji znesek, vendar pa iz nobenih strokovnih oziroma izvedenskih mnenj (pridobljenih pred sklenitvijo sporazuma in pridobljenih med pravdo) ne izhaja, da popravilo ne bi bilo možno. Sodišče druge stopnje je tako zaključilo, da bi višina zavarovalnine v vsakem primeru med strankama še vedno ostala sporna in s tem ocenilo, da omenjeni izvedeni dokaz ne vpliva na odločitev v zadevi.

23. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na bistvene revizijske navedbe. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku, ki ga je priglasila tožena stranka - 4.950,00 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj torej 6063,40 EUR stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
¹ Primerjaj Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja 2/98, str. 4.
² V 1050. členu OZ o poravnavi določa: (1) Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.(2) Negotovost je podana tudi, kadar je negotova uveljavitev neke pravice.
³ O tem tudi B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1105.
⁴ O tem tudi B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1120.
⁵ O tem tudi S. Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, IV. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije 1986, stran 2788.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 112/2018
• VSC sodba Cpg 192/2016
• Sodba III Ips 54/93