VSRS Sklep II Ips 259/2017

Jedro

Ni vsak odstop od sodne prakse nedopusten. Nižje sodišče lahko od sodne prakse višjega sodišča odstopi zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pa zaradi pretehtanja (outweighing). A tisto, kar je ključno, je, da mora v obeh primerih za to navesti utemeljene razloge.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (to je glede zavrnitve toženčeve pritožbe zoper odločitev o višini preživninske obveznosti) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter vse tri mladoletne hčerke dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Uredilo je stike med očetom in hčerami ter določilo višino toženčeve preživninske obveznosti, ki za vsako hčerko znaša 300,00 EUR mesečno.

2. Pritožbeno sodišče je med drugim odločalo tudi o toženčevi pritožbi zoper odločitev o višini preživnine ter njegovi pritožbi delno ugodilo in preživnino za A. in B. znižalo na 280,00 EUR oziroma 270,00 EUR mesečno. V ostalem delu je pritožbo toženca zoper odločitev o višini preživnine zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 322/2016 z dne 8. 12. 2016 toženčevo revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se pri ugotavljanju materialnih zmožnosti tožnice ne upošteva denarni prispevek (okrog 1.500,00 EUR mesečno in plačilo vseh večjih stroškov), ki ga mesečno prejema tožnica od svojega očeta za preživljanje nje in otrok.

Bistvo vlog obeh strank v revizijskem postopku

4. Toženec na podlagi tega sklepa vlaga revizijo. Trdi, da stališče v izpodbijani sodbi višjega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Gre za del obrazložitve, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in sicer z obrazložitvijo, da 1.500,00 EUR, ki jih tožnica prejema od svojega očeta, ni njegova zakonska dolžnost, zato se ta znesek ne upošteva pri izračunu materialnih zmožnosti tožeče stranke. Revident opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 100/2016 z dne 20. 6. 2016. V njej je Vrhovno sodišče odločilo, da so materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto zavezančevo premoženje, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otroka. Te lastnosti nima samo plača zavezanca, marveč tudi vsi ostali dejanski prejemki, med drugim tudi darilo, ki ga prejme ali prejema. Stališče sodišča druge stopnje torej odstopa od predhodne odločbe Vrhovnega sodišča in krši 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Presoja Vrhovnega sodišča

6. Revizija je utemeljena.

7. Institut dopuščene revizije je namenjen zagotovitvi precedenčne vloge Vrhovnega sodišča. Ta namen je jasno razviden iz besedila 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). To nalogo Vrhovno sodišče opravlja na tri načine: a) z razvijanjem prava prek sodne prakse; b) s poenotenjem neenotne sodne prakse ter c) s preprečevanjem ustavnopravno nedovoljenih odstopov od precedensov, oblikovanih na prej opisan način. V obravnavani zadevi je bila revizija dopuščena in vložena prav zaradi zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (1. alineja prvega odstavka 367.a člena ZPP).

8. Zatrjevan odstop se nanaša na enega izmed razlogov v izpodbijani sodbi, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene navedbe, podane na 11. strani pritožbe ter se nanašajo na odločitev o razporeditvi preživninskega bremena. Ali še bolj določno: na vprašanje tožničinih preživninskih zmožnosti. Bistvo teh navedb je, da je tožnica tista, ki razpolaga z večjim dohodkom od prikazanega, saj naj bi bilo iz izpisov razvidno, da ji oče nakazuje denar, denar pa ji daje tudi v gotovini. Pritožnik je tam še pojasnjeval, da se je tožnica na račun očeta odpovedala premoženju večje vrednosti v sklopu dedovanja po materi, oče pa ji v zameno očitno daje denar.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče te dejanske trditve zavrnilo kot pravno nepomembne za odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena, torej nerelevantne z vidika materialnopravne določbe 129. člena ZZZDR. Pritožbeno sodišče je namreč v 12. točki obrazložitve navedlo: "Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da ji njen oče mesečno posoja za preživljanje do 1.500,00 EUR, kar pa nedvomno ni očetova zakonska dolžnost."

10. Vrhovno sodišče mora torej presoditi, ali takšen odgovor na pritožbene navedbe, temelji na pravnem stališču, ki ustavnopravno neutemeljeno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. To sodno prakso predstavlja predhodna zadeva Vrhovnega sodišča, II Ips 100/2016 z dne 20. 6. 2016. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče kot o edinem vprašanju odločalo o tem, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se pri odmeri višine preživnine upošteva denarna pomoč tožnikovih staršev. Presodilo je, da je dejanski prejemek, ki ga zavezanec lahko po dejanski naravi namenja za zagotavljanje otrokovih potreb, tudi darilo, ki ga prejme ali prejema. Ker darilo dejansko ni izvzeto iz zavezančevega premoženja in ker tudi ni nobenega stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo prejeto darilo pravno izvzeto iz sredstev, s katerimi razpolaga zavezanec, ga je treba upoštevati kot del njegovih materialnih zmožnosti.

11. Iz povedanega je očitno, da stališče v izpodbijani sodbi, ki lahko odločilno vpliva na samo odločitev o toženčevi pritožbi, odstopa od predhodne zadeve Vrhovnega sodišča. Nosilno bistvo spornega stališča je, da mesečno nakazovanje denarja tožnici, ni zakonska dolžnost tožničinega očeta ter je zato v okviru razporejanja preživninskega bremena takšno dejstvo že a priori neupoštevno.

12. Ni vsak odstop od sodne prakse nedopusten. Nižje sodišče lahko od sodne prakse višjega sodišča odstopi zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pa zaradi pretehtanja (outweighing). A tisto, kar je ključno, je, da mora v obeh primerih zato navesti utemeljene razloge. Da mora biti odstop od sodne prakse obrazložen izhaja tudi iz utrjene prakse Ustavnega sodišča¹. Tej zahtevi izpodbijana sodba ni zadostila. Vrhovno sodišče pa samo prav tako ne vidi utemeljenih razlogov, da bi odstopilo od stališča v svoji predhodni odločbi, kar bi namreč lahko storilo s tako imenovanim ovrženjem (overruling).²

13. Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da izpodbijana sodba neobrazloženo odstopa od predhodne odločbe Vrhovnega sodišča, II Ips 100/2016 z dne 20. 6. 2016 in sicer glede vprašanja, ali je treba darila (denarno pomoč staršev) upoštevati kot del preživninskih zmožnosti starša v luči pravila iz 129. člena ZZZDR. Ker je tako, je bilo treba izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče, upoštevaje nosilne razloge tega sklepa, ponovno odgovoriti na izpostavljeno pritožbeno navedbo (katerih srž je, da gre za nakazovanje denarja s strani tožničinega očeta, in ne da gre za posojilo, kot je potem nepojasnjeno navedeno v sodbi pritožbenega sodišča) ter zato tudi znova odločiti o toženčevi pritožbi.

-------------------------------
¹ Glej npr. zadevo Up-797/04 z dne 25. 5. 2006: "Iz te ustavne določbe (22. člena Ustave; opomba Vrhovnega sodišča) namreč izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. Vendar Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna).".
² O odstopanju od predhodnih sodnih odločb glej podrobneje v: Tilen Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, GV, Založba, Ljubljana 2012, str. 176-198.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 322/2016
• Sodba II Ips 645/2004
• VSRS sklep II DoR 282/2015