VSRS Sodba II Ips 2/2016

Jedro

Načelo pravičnosti terja ugotovitev, da je tožnica sama prevzela tveganje negativne posledice s samovoljnim parkiranjem. Gledano objektivno (brez vrednostne presoje ravnanj) je škodni dogodek sicer vedno posledica skupnega in simetričnega delovanja vseh udeležencev. Vendar pa je temu treba dodati tudi vrednostni zorni kot (gre za potrebno moralno etično sfero presoje). Tožničino samovoljno ravnanje ima v spornem primeru tako močno konotacijo, da izključuje protipravnost zatrjevane opustitve tožene stranke, ki ni nadzorovala stanja drevesa na svojem zemljišču tako, da bi lahko preprečila nastanek škodne posledice tudi obiskovalcem, ki so na njenem zemljišču parkirali svoja vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 3.150,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje; tožbeni zahtevek v obrestnem delu za čas od 13. 8. 2011 do 17. 11. 2011 pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je še naložilo, da povrne toženi stranki stroške v znesku 454,45 EUR prvostopnega postopka in pritožbene stroške v znesku 509,63 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 203/2015 z dne 24. 9. 2015 v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne presoje o porazdelitvi odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni, tožeči stranki pa naj se prizna stroške, nastale v postopku za dopustitev revizije in revizije. Poudarja, da so za odgovornost tožene stranke podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka vedela, da na njenem zemljišču dnevno parkira več vozil, katerim parkiranja ni prepovedala. Na zemljišču ni postavila opozorilnih tabel, znakov, ki bi parkiranje prepovedovali ter ga na kakršenkoli način fizično onemogočali. Vedela je, da so na njenem zemljišču nahaja večje število zelenja, kakor tudi drevo, s katerega se je odlomila veja in poškodovala njen avtomobil. Opustila je nadzorstvo nad svojim zemljiščem. Odgovornosti bi se lahko izognila, če parkiranja ne bi dopuščala in bi zemljišče z vsemi pritiklinami ustrezno vzdrževala. Drevo bi morala ustrezno obrezati oziroma podreti, saj bi že z enostavnim pregledom zemljišča in rastlinja ter dreves, predvsem v času, ko na drevesu ni listja, ugotovila, da je drevo bolno in zato trhlo ter obstaja možnost, da se podre ali pa odlomi njegov del, kar se je tudi zgodilo. Samo tako bi dovolj skrbno ravnala in preprečila nastanek škode. Parkiranje na mestu, ki za to ni predvideno, ni primerljivo z dolžnostjo lastnika zemljišča, da zavaruje mimoidoče, oziroma voznike, ki so na zemljišču parkirali pred padajočimi predmeti. Zato tudi ne držijo trditve tožene stranke, da je tožeča stranka s tem, da je parkirala na mesto, ki ni namenjeno parkiranju, prevzela odgovornost za nastanek škode in zanjo tožena stranka ne odgovarja. Ne vzdrži njena trditev, da stanju drevesa ni bilo potrebno posvečati posebne pozornosti, saj je služilo kot zelenilo na mestu, ki ni bilo namenjeno javni uporabi. Da je parkirišče bilo uporabljeno za parkiranje in sicer dnevno več različnim avtomobilom, je tožena stranka vedela in ne more trditi, da dreves ni bila dolžna opazovati in vzdrževati ter se s tem razbremeniti svoje odgovornosti za škodo. Samo sreči gre pripisati, da odlomljena veja ni padla na kakšnega mimoidočega pešca, saj je bilo tudi ugotovljeno, da se v neposredni bližini nahaja tudi pločnik, po katerem mimo hodijo ljudje. Da se ne more razbremeniti odgovornosti, potrjuje tudi sodna praksa (odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 156/2009 z dne 22. 10. 2009). Dolžnost tožene stranke je bila zagotoviti ustrezne varovalne ukrepe (npr. postavitev ustrezne zaščitne ograje ali kakšne druge zaščite in bariere), ki bi zagotovili neuporabo njenega zemljišča in s tem preprečila tako pristop oziroma parkiranje kot morebiten nastanek kakršnekoli škode, kot izhaja iz splošnega civilno pravnega načela 10. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi z 131. členom zakona, ki generalno prepoveduje kakršnakoli aktivna in pasivna ravnanja, s katerimi se utegne povzročiti škoda (neminem laedere). Zapoveduje torej ne le dolžnost vzdrževati se ravnanj, s katerimi bi se utegnila drugemu povzročiti škoda, ampak tudi dolžnost vsakogar sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se nastanek škode preprečil (sodba I Cp 1226/2008 z dne 19. 11. 2008). Sodišče prve stopnje si je pridobilo tudi izvedensko mnenje cenilca za gozdarstvo, ki je moral ugotoviti vzrok nastale škode na vozilu tožeče stranke. Ugotovil je, da je škodo povzročila odlomljena veja, ki je padla z drevesa, ki je raslo na zemljišču v lasti tožene stranke, da je na drevesu rasla lesna goba, ki raste več let. Sama goba se na drevesu s semeni trosi, ki prodirajo v les skozi razpoke in trosi razvijejo micilje, ki se širijo v les ter razjedajo in slabijo strukturo lesnih celic. Zato les izgublja trdnost in elastičnost ter postaja trhel. Tako lesna goba popolnoma uniči les in je zaradi njegovega uničenja prišlo do trhlosti na mestu, kjer se je veja tudi odlomila. Nadalje je izvedenec navedel, da je prisotnost lesne gobe zunanji znak, da je drevo trhlo, kar pomeni, da če bi tožena stranka svoje zemljišče skupaj z rastlinami in drevjem, ki je na njem raslo ob dejstvu, da lesna goba raste več let, redno vzdrževala, lesno gobo opazila in drevo ustrezno obrezala ali pa podrla in tako preprečila nevarnost njenega loma. Ni mogoče ugotoviti, da je drevo v notranjosti trhlo, zunanji znaki pa bi lahko kazali, da je drevo bolno in trhlo, ter da se to lahko ugotovi le ob pozornem ogledu drevesa. Na izvedensko mnenje je tožeča stranka podala pripombe in sicer, da bi izvedenec po fotografijah velikosti lesne gobe moral ugotoviti, da je ta rasla več let, kar pomeni, da je bila močno načeta trdota lesa, da le to postaja trhlo in propada. Izvedenec je prihajal v nasprotje in je sicer najprej navedel, da drevo, na katerem raste lesna goba, postaja trhlo in les propada, v drugem odgovoru pa je zatrjeval, da bi to lahko ugotovil le strokovnjak, ob natančnem pregledu omenjenega drevesa. Izvedenec mnenja ni podal jasno in nedvoumno, zato je tožeča stranka predlagala, da svoje mnenje dopolni in ugotovi, kako dolgo je lesna goba rasla. Tožena stranka, če bi drevo opazovala in ga vzdrževala, bi gobo tudi opazila in drevo ustrezno obrezala oziroma po potrebi podrla, ter s tem preprečila nastanek škode. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, da je do škode na avtomobilu prišlo zaradi odlomljene veje, ki se je z drevesa odlomila, ker je le to bilo že dalj časa bolno in trhlo, na kar je nakazovala tudi na drevesu izrasla lesna goba. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni dovolj dobro poskrbela za varnost svojega zemljišča in na njem nahajajočega drevesa in sicer ni pravočasno odstranila obolele veje drevesa oziroma celotnega drevesa ter je zato prišlo do odloma veje. Odločitev sodišča je pravilna, saj se stanje drevesa da jasno ugotoviti tudi brez izvedenskega mnenja, glede na to, da se je tudi izvedenec v mnenju skliceval na podatke, pridobljene s svetovnega spleta (Wikipedije). Sodišče druge stopnje glede na pripombe ne bi smelo opreti odločitve na izpodbijano mnenje (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 206/2012). Sodišče druge stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je pred tem uporabilo tudi sodišče prve stopnje in sicer, da po zunanjih znakih na drevesu ni bilo mogoče ugotoviti stopnje obolelosti navedenega drevesa in s tem njegove trhlosti ter možnosti odloma veje. Zato je sprejelo zaključek, da ravnanje tožene stranke v ničemer ni bilo protipravno. Ko sodišče druge stopnje poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bi morala obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, kadar pa v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, pa mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki pa na revizijo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je revizijo presojalo le v okviru dopuščenega vprašanja (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Torišče problematike - v okviru dopuščenega vprašanja materialnopravne narave - pa je v dilemi ali obstaja pravno relevantna vzročna zveza med opustitvijo tožene stranke in tožnici nastalo škodno posledico in ali sploh gre za protipravno ravnanje tožene stranke.

8. Presoja protipravnosti na podlagi teorije predvidljivosti in negativne posledice kot merila protipravnosti in hkrati tudi kot merila skrbnosti (krivde) oziroma prospektivne analize vzročnosti¹ le navidezno dopušča zaključek, za katerega se smiselno zavzema revidentka - o predvidljivi vzročni zvezi med dejanjem in škodnim dogodkom in o objektivni predvidljivosti negativne posledice. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka sicer dopuščala parkiranje na zemljišču oziroma vsaj ni temu nasprotovala, in da ni preprečila škodne posledice, kakršna je nastala. Vendar pa opisano ravnanje oškodovanke izključuje naložitev takšnega bremena toženi stranki. Načelo pravičnosti terja ugotovitev, da je tožnica sama prevzela tveganje negativne posledice s samovoljnim parkiranjem. Gledano objektivno (brez vrednostne presoje ravnanj) je škodni dogodek sicer vedno posledica skupnega in simetričnega delovanja vseh udeležencev. Vendar pa je temu treba dodati tudi vrednostni zorni kot (gre za potrebno moralno etično sfero presoje). Tožničino samovoljno ravnanje ima tudi po presoji revizijskega sodišča v spornem primeru tako močno konotacijo, da izključuje protipravnost zatrjevane opustitve tožene stranke, ki ni nadzorovala stanja drevesa na svojem zemljišču tako, da bi lahko preprečila nastanek škodne posledice tudi obiskovalcem, ki so na njenem zemljišču parkirali svoja vozila.

9. Analiza drugega elementa odškodninske odgovornosti - pravno relevantne vzročne zveze prav tako izključi odškodninsko odgovornost tožene stranke. Teorija ratio legis vzročnosti ne pripelje do rezultata, za katerega se zavzema revidentka. Namenska prvina zakonske ureditve krivdne odškodninske odgovornosti (glej predvsem 10., 131. in 135. člen OZ) ne dopušča zaključka o pravno relevantni vzročno posledični mreži med očitano opustitvijo in nastalo ji škodo. Lastnik ne odgovarja za posledice dogodkov, ki so posledica protipravnih posegov v njegovo lastnino. Ne odgovarja za škodo, ki je nastala v okoliščinah, ustvarjenih s strani tretjih (oškodovancev), ki so mu s svojim ravnanjem, ki je bilo v njihovo korist, celo lahko povzročili "škodo" (brezplačna uporaba oziroma izkoriščanje njegovega zemljišča). Kot lastnik upravičeno pričakuje, da se vanjo ne bo posegalo na protipraven način. Zato opustitev vzdrževanja v teh primerih ne more predstavljati pravno relevantnega vzroka, na katerega je meril zakonodajalec v navedenih zakonskih določbah.

10. Tudi teorija (objektivne) pripisljivosti vzroka omogoča enak zaključek. Vezana je na primerjavo med konkretnim ravnanjem (opustitvijo) in namenom pravne norme (podteorija povečanja tveganja). Ne temelji predvsem na naravni vzročnosti kot temelju, temveč na normativnosti, ter holistično upošteva najširši nabor okoliščin, ki pridejo v poštev.² V spornem primeru tako škodne posledice oziroma konkretizacije njenega rizika ni mogoče pripisati toženi stranki, predvsem iz naslednjih razlogov: nastanek škode ni v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti; na predmetnem zemljišču ni ustvarila parkirišča, temveč je šlo za tožničino samovoljno uporabo; do zemljišča niti ni bilo dostopne poti, saj je bil vmes pločnik, čez katerega se je moralo zapeljati; ni bila dolžna postaviti kakršnihkoli prepovednih prometnih znakov, oziroma jih tudi ni bila upravičena postavljati; od oškodovankine uporabe zemljišča ni imela nobene koristi, kvečjemu škodo, korist je imela le tožnica; veja je padla na tla na njenem zemljišču, ki sicer ni moglo in tudi ni služilo kakšnim splošnim oziroma javnim potrebam in nenazadnje - tožnica bi lahko tudi sama opazila lesno gobo in tam ne bi parkirala.

11. Ob povedanem je torej puščica obrnjena v smer, ko toženi stranki ni mogoče očitati kakršnekoli odškodninske odgovornosti, kot pravilno pravno zaključi tudi sodišče druge stopnje. Preventivna funkcija odškodninskega prava ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na tujem zemljišču, od njegovega lastnika terjal povrnitev škode, še posebej ne v primerih, ko si je škodo povzročil celo s protipravnim ravnanjem. Toženi stranki, ki je po dejanskih ugotovitvah sodišč sicer vedela, da se parkira na njenem zemljišču, pa temu izrecno ni nasprotovala oziroma tega ni preprečila, torej vendarle ni mogoče očitati niti delne odškodninske odgovornosti. Od nje že na načelni ravni ni mogoče terjati povečane skrbnosti za stanje dreves, pa čeprav bi celo lahko vedela za nevarnost odloma veje, saj se je protipravno posegalo v njeno lastninsko pravico. Kljub temu, da ni ukrepala v smeri zavarovanja svoje lastninske pravice pred protipravnimi posegi (ni zaprla dostopa do zemljišča), je vendarle tožnica tista, ki je vztrajala v očitno "nevarnem razmerju", in z lastnim protipravnim ravnanjem v celoti prevzela nase tveganje škodnih posledic.

12. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj N. Plavšak, Komentar OZ, Prva knjiga, str. 726 in nasl.; tudi D. Možina, Odgovornost države za padajoče kamenje, Pravna praksa 2011, št. 2.
² Glej L. Varanelli:" Vzročna zveza in naključje", Fakulteta za management in pravo, Ljubljana 2016, Literalis d. o. o., Ljubljana, strani 163 do 169.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 203/2015
• VSRS Sodba II Ips 340/2016
• VSRS Sklep II DoR 151/2016