VSRS Sodba II Ips 331/2015

Jedro

Osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode, je zgolj stanje, ki je prirojeno oziroma ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano in ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve.

Življenjsko in logično izkustveno je, da se zlomi kosti celijo različno hitro, glede na starost oškodovanca, njegovo zdravstveno stanje oziroma že prestane poškodbe. Povsem predvidljivo je tudi, da pride pri zdravljenju iz različnih razlogov do zapletov. V luči tako zasnovane adekvatnosti ne more biti bistveno, ali je stanje, zaradi katerega je zdravljenje trajalo dlje kot običajno, inherentno oškodovancu, ali pa je zgolj posledica njegovega predhodnega ravnanja oziroma ravnanja tretje osebe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek v višini 15.320,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.602,56 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Dne 29. 10. 2010 je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom desne ključnice. Zahteva povračilo škode od toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela povzročiteljica v času prometne nesreče sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku le delno ugodilo, v višini 7.660,00 EUR. Pojasnilo je, da sicer celotna škoda, ki jo je utrpel tožnik, znaša 15.320,00 EUR. Tožnik si je že prej, v prometni nesreči dne 16. 4. 2010, prav tako zlomil desno ključnico. Po zlomu se je formiral most iz nove kostnine, ki je bil šibak. Prvi zlom se je do nesreče dne 29. 10. 2010 zarasel, tako da je prišlo tistega dne do ponovnega zloma. Zdravljenje tožnika po drugi poškodbi je bilo sicer povezano izključno z novim zlomom, vendar je bilo zaradi predhodne poškodbe daljše kot sicer (trajalo je tri leta in tri mesece namesto pet mesecev) in povezano z dodatnimi zapleti zaradi slabših pogojev celjenja in strukturnih sprememb kostnine. Če bi si zlomil popolnoma zdravo ključnico, ne bi potreboval operativnega posega. Njegove telesne in duševne bolečine so bile zaradi predhodne poškodbe dolgotrajnejše in intenzivnejše: hude telesne bolečine so trajale en mesec namesto običajno štiri dni, srednje hude štiri mesece namesto običajno tri tedne ter blage in stalne šest mesecev namesto običajno kak mesec in pol. Na takšno dejansko stanje je prvostopno sodišče 50 % nastale škode pripisalo prvemu škodnemu dogodku z dne 16. 4. 2010. Pri tem se je sklicevalo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Povzelo je argumentacijo iz judikata II Ips 178/2007. Sklicevalo se je na načelo izravnalne pravičnosti v odškodninskem pravu, ki teži k vzpostavitvi ravnotežja v konfliktu interesov med oškodovancem in povzročiteljem škode. Poudarilo je, da pri tožnikovi oslabljeni ključnici ni šlo za stanje, ki bi mu bilo prirojeno in ne bi bilo posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve. Ker tožnikova škoda brez posledic prvega škodnega dogodka zagotovo ne bi bila tako obsežna, bi bilo v primeru toženkine dolžnosti povrnitve celotne škode porušeno vrednostno ravnotežje v konfliktu interesov med oškodovancem in povzročiteljem škode.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 212/2015 z dne 24. 9. 2015 dopustilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje glede pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo škodo.

5. Tožnik je vložil dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je za ugotavljanje obsega škode pri oškodovancu bistveno, ali je škoda posledica več škodnih dogodkov, ali zgolj enega samega. Pred škodnim dogodkom z dne 29. 10. 2010 je bilo zdravljenje prve poškodbe v celoti zaključeno. To pomeni, da je bil pred škodnim dogodkom popolnoma zdrav. Njegovo stanje pa je predstavljalo večjo telesno občutljivost, zaradi katere so ob novem škodnem dogodku nastale večje posledice. Praktično vsa stanja pri človeku so posledica nekega preteklega ravnanja. Ker je bil sprožilni element prometna nesreča z dne 29. 10. 2010, je vzročna zveza med to nesrečo in nastalo škodo podana v celoti. Predhodne osebnostne lastnosti in osebna stanja so pravno relevanten sovzrok samo, če je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave že pred škodnim dogodkom. Sklicuje se na ustaljeno novejšo sodno prakso, ki naj bi podpirala teorijo jajčne lupine.

6. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Iz dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bil tožnik dne 29. 10. 2010 kot voznik kolesa s pomožnim motorjem udeležen v prometni nesreči. Utrpel je zlom desne ključnice, udarnino s podplutbo palca leve noge, udarnino desne goleni in udarnino tretjega do petega prva leve roke. Čeprav si je zlomil isto ključnico kot že v prvi prometni nesreči dne 16. 4. 2010, ni bilo ugotovljeno, da v drugi nesreči do zloma ne bi prišlo, če ne bi bilo prve. Okoliščina, da si je ponovno zlomil isto ključnico, pa je vplivala na podaljšanje zdravljenja in s tem povezane nevšečnosti.

9. Revident se zavzema za uporabo "teorije jajčne lupine". Po njej se vzpostavlja odgovornost povzročitelja škode tudi za nepredvidljive oziroma težko predvidljive posledice njegovega ravnanja, ki nastanejo zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj. Po presoji Vrhovnega sodišča uporaba navedene teorije, ki lahko v skrajni izpeljavi privede do absurdnih položajev, sicer ni utemeljena, a, kar je bistveno, za ugodno rešitev revizije v obravnavani zadevi njena uporaba tudi ni potrebna.

10. Utemeljen pa je revizijski ugovor, da sta nižji sodišči napačno uporabili pravila o vzročnosti. Po v našem pravu sprejeti in največkrat uporabljeni teoriji adekvatne vzročnosti se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do enake posledice.¹ Obseg tožnikove škode po presoji Vrhovnega sodišča ni neka izjemna, vzročno neobičajna posledica, ki jo lahko utrpi kolesar ali motorist, če ga v prometu zbije avtomobilist.

11. Tisto, kar je treba v tovrstnih odškodninskih primerih v okviru adekvatnosti presoditi, je, ali je vrednotno utemeljeno, da nek naravni vzrok prepoznamo kot pravno upošteven vzrok, zaradi katerega lahko odgovorni osebi pripišemo odškodninsko odgovornost za konkreten obseg škode. Pri tem, vrednotnem vprašanju, sta predmet presoje obe krajišči vzročne zveze: deliktno ravnanje in konkretna škoda.

12. Samo po sebi umevno je, da gre pri tem za izsek iz stvarnosti (življenjskega primera). Slednje hkrati pomeni, da iz enovite naravne kavzalne mreže izoliramo opazovano vzročno zvezo, čeprav je jasno, da je vzrokov bistveno več. Takšna selekcija dejstev, ki jim pripisujemo vzročno posledični pomen, seveda ni poljubna (arbitrarna). Najprej jo pogojuje dejstvo, da imamo na eni strani obstoj škode. Drugo dejstvo pa iz življenjskega primera selekcioniramo zato, ker ga izkustveno prepoznavamo kot vzrok. Ravno izkustvo je tisto, zaradi česar temu vzroku, če gre za človeško ravnanje, pripišemo lastnost deliktnega ravnanja.

13. Gledano z drugega časovnega vidika, namreč z zornega kota odgovorne osebe, pa se adekvatnost kaže kot ustrezna stopnja predvidljivosti. To ne pomeni, da bi odgovorna oseba lahko predvidela konkretno vrsto in konkreten obseg škode. To običajno ni mogoče, ker ne pozna vseh ostalih dejavnikov (vzrokov). A adekvatnost vendarle predpostavlja, da odgovorna oseba lahko predvidi vsaj vrsto, tip in možen nabor škodnih posledic oziroma, da ji takšno predvidljivost življenjsko (izkustveno) lahko pripišemo.

14. Načelno pravno mnenje Občne seje VSS z dne 15. 12. 1998² je bilo predmet številnih kritik in tudi odstopanj. A vendar, če ga beremo natančno, pušča odprt prostor glede upoštevanja lastnosti samega oškodovanca in ga ni nujno brati tako, kakor da bi bilo treba vselej upoštevati npr. degenerativne spremembe v luči deljene vzročnosti. Navedeno pravno mnenje glede tega ne zapira prostora. Na to kaže tudi del obrazložitve, ki pravi: "Kadar pride do posledice zaradi posebnih, specifičnih ali nepričakovanih okoliščin, takrat praviloma ni relevantne vzročne zveze."³

15. S tega vidika obravnava teorijo o adekvatni vzročnosti tudi Cigoj.⁴ Tako pravi, da teorija o adekvatni vzročnosti trdi, da je treba kot vzroke, za katere stranka odgovarja, obravnavati samo tiste vzroke, ki niso nenormalni. "Praksa ne jemlje v poštev dogodkov, ki nastanejo iz posebnih, čisto neverjetnih okoliščin, čeprav so te pripeljale do posledic."⁵ In na drugem mestu: "Nekateri pravijo, da niti ni treba, da bi bil dogodek povsem normalen in ustrezal splošnemu človekovemu pričakovanju; zadostuje, da je verjeten oziroma, da ni povsem izreden. Treba je torej adekvatno teorijo uporabiti glede na konkretno situacijo."

16. Takšna, vrednotna napolnitev vzročne zveze med deliktnim ravnanjem in nastalo škodo temelji na načelu izravnalne pravičnosti - ta skuša vzpostaviti vrednotno ravnotežje med odgovorno osebo in oškodovancem, ki je bilo z nedopustnim škodljivim dejstvom porušeno.

17. V luči tako zasnovane adekvatnosti sta si obravnavan primer ter primer, ki je bil obravnavan v zadevi II Ips 178/2007, v bistvenem različna. Tam je lažja poškodba (zvin hrbtenice) v drugi prometni nesreči povzročila inkontinenco samo zato, ker je to omogočilo posebej občutljivo tožničino stanje, ki je bilo posledica prve nesreče s težjimi posledicami (zlom 4. ledvenega vretenca). Zaradi prve nesreče je bila tožnica povečano dovzetna za ponoven nastop inkontinence. V drugi nesreči je zato nastala huda, trajna posledica, ki ni bila adekvatna ravnanju povzročitelja škode, ali drugače rečeno: stanje inkontinence ni bila objektivno predvidljiva posledica druge nesreče. Ker druga poškodba brez prve pri tožnici ne bi mogla povzročiti stanja inkontinence, je Vrhovno sodišče utemeljilo, da prve poškodbe ni mogoče izključiti kot pravno relevantnega vzroka.⁶ Iz razloga pravičnosti je v konkretnem primeru zavrnilo uporabo načela, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kot je, rekoč: "Če bi bila odgovornost za tožničino škodo v celoti naložena povzročiteljici kasnejšega škodnega dogodka (oziroma njeni zavarovalnici), bi bilo ob upoštevanju dejstva, da brez posledic prvega škodnega dogodka inkontinenca zagotovo ne bi ponovno nastopila, to vrednostno ravnotežje porušeno."⁷

18. V kontekstu takšnega konkretnega dejanskega stanja je treba presojati in uporabljati pravno stališče iz te sodbe, da je lahko osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode, zgolj stanje, ki je prirojeno oziroma ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano in ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve. Vrhovno sodišče ne posega v navedeno stališče glede primerov, ko predhodna ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb vplivajo na nastanek hujših, trajnih posledic, ki jih v zvezi s konkretnim škodnim dogodkom ni bilo mogoče predvideti. Ob vrednotni presoji konkretnega nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca kot odgovorne osebe (povzročitev prometne nesreče) in posledic tega ravnanja (zlom ključnice in dalj trajajoče zdravljenje poškodbe) pa se izkaže, da to stališče za to zadevo ni uporabljivo. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da četudi se tožnik dne 16. 4. 2010 ne bi poškodoval, bi v nesreči dne 29. 10. 2010 vseeno utrpel zlom ključnice. Če ne bi bilo te druge poškodbe, pa bi njegova desna ključnica, na kateri se je do tedaj zlom iz dne 16. 4. 2010 že zacelil, ostala cela. Tako ni vzročne zveze med prvo nesrečo in škodo, nastalo v drugi prometni nesreči. Tožniku se namreč ob drugi nesreči zaradi posledic prve ni razvila nobena dodatna bolezen ali stanje, ki sicer ne bi nastopilo, samo zdravljenje zloma je bilo daljše in bolj zapleteno.

19. Življenjsko in logično izkustveno je, da se zlomi kosti celijo različno hitro, glede na starost oškodovanca, njegovo zdravstveno stanje oziroma že prestane poškodbe. Povsem predvidljivo je tudi, da pride pri zdravljenju iz različnih razlogov do zapletov. V luči tako zasnovane adekvatnosti tudi ne more več biti bistveno, ali je stanje, zaradi katerega je zdravljenje trajalo dlje kot običajno, inherentno oškodovancu, ali pa je zgolj posledica njegovega predhodnega ravnanja oziroma ravnanja tretje osebe. Vrednotno ravnotežje med oškodovancem in povzročiteljem škode bi bilo porušeno ravno tedaj, če bi oškodovanec v takem primeru, kot je obravnavani, zaradi svojih lastnosti (prirojenih ali pridobljenih) izgubil pravico do popolne odškodnine, določene v 169. členu Obligacijskega zakonika. Toženka je zato dolžna tožniku plačati celotno škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 29. 10. 2010, in ne samo polovice.

20. Ker sta sodišči ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati tožniku ob že prisojenem znesku še nadaljnji znesek 7.660,00 EUR (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP).

21. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker je tožnik po temelju v celoti uspel, po višini pa ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, je toženki upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP naložilo plačilo vseh tožnikovih potrebnih pravdnih stroškov. Te je odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi in sicer stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 2.429,90 EUR (tar. št. 3100, 3102, 6001, 6003 in 6007, ter stroške sodnih izvedencev), pritožbene stroške v višini 521,18 EUR (tar. št. 3210 in 6007) ter stroške revizijskega postopka v višini 651,48 EUR (tar. št. 3300 in 6007). Skupen znesek znaša 3.602,56 EUR.

-------------------------------
¹ Tako tudi A. Božič Penko: O (ne)relevantnosti osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na pripisljivost škode odgovorni osebi v sodni praksi, v: D. Možina (ur.), Razsežnosti zasebnega prava, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2017, str. 104.
² Objavljeno v: Pravna mnenja 2/98, str. 12.
³ Vrhovno sodišče je tudi v judikatu II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009, obr. št. 14, poudarilo, da je to načelno pravno mnenje po svoji vsebini zgolj načelno izhodišče, v skladu s katerim naj sodišče skrbno ovrednoti vse okoliščine, ki so povezane z nastankom škode in nato med več normativno možnimi rešitvami sprejme odločitev, ki ustreza okoliščinam primera.
⁴ S. Cigoj: Teorija in judikatura o kavzalnem neksusu, ZZR Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, XXXIII. letnik, Ljubljana 1968, str. 13-17.
⁵ Nav. delo, str. 13 in 14.
⁶ Glej obr. št. 17-21 judikata II Ips 178/2007.
⁷ Prav tam, obr. št. 24.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 703/2020
• Sodba in sklep II Ips 153/2007
• Sklep II Ips 217/97