VSRS Sodba II Ips 178/2016

Jedro

Vse navedbe prvega toženca so ostale usmerjene v zatrjevanje in dokazovanje njegovega vložka (v obliki nege in oskrbe zapustnice) k ohranitvi premoženja zapustnice, saj bi se ji to v primeru njene namestitve v ustrezen socialnovarstveni zavod ali strokovne pomoči delavcev takega zavoda na domu, zmanjšalo zaradi poplačila terjatev za tovrstne storitve. To pa je obogatitveni zahtevek, katerega pravni temelj je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju starše. Preživninska obveznost polnoletnih otrok, da po svojih zmožnostih preživljajo svoje starše, namreč nastopi, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti ter niso podane okoliščine iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR (124. člen ZZZDR). Materialnopravno zmotno je zato stališče izpodbijane sodbe o neuporabi določb 190. člena in 198. člena OZ.

Petletna vsakodnevna in celodnevna oskrba bolne matere, ki je v vsem odvisna od pomoči drugih, presega običajno nudenje pomoči staršem in tudi presega izpolnjevanje naravne in moralne dolžnosti otrok do svojih staršev.

Izrek

I. Reviziji z dne 19. 9. 2016 se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 4. alineji I. točke izreka spremeni tako, da se znesek 27.000,00 EUR zniža na 18.000,00 EUR, nad tem zneskom prisojeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa zavrne.

II. V ostalem delu se ta revizija in revizija z dne 30. 3. 2016 zavrneta.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi z dopolnilno sodbo in popravnim sklepom zavrnilo tako primarni tožnikov zahtevek za izločitev 1/2 deleža nepremičnine parc. št. 151/2 k. o. ... iz zapuščine po pokojni J. R., in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis takšne tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo, kot tudi podrejeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino nepremičnina v navedenem deležu ne sodi, ker je tožnikova last. Delno pa je ugodilo tožnikovemu nadaljnjemu podrejenemu zahtevku in ugotovilo, da obstoji njegova terjatev do zapuščine v višini 13.733,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 dalje. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek prvega toženca zoper tožnika in drugega toženca za izločitev 1/3 parcel št. 151/20, 150 in 151 k. o. ... iz zapuščine in podrejeni zahtevek, da se ugotovi, da 1/3 navedenih parcel ne sodi v zapuščino, ker so nepremičnine do tega deleža last prvega toženca. Delno pa je ugodilo nadaljnjemu podrejenemu tožbenemu zahtevku prvega toženca in tožniku naložilo, da prvemu tožencu plača 29.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in prvi toženec. Sodišče druge stopnje je razveljavilo odločitev o drugem podrejenem denarnem tožbenem zahtevku in odločitev o pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; spremenilo odločitev o denarnem podrejenem zahtevku prvega toženca tako, da je prisojeni znesek (29.000,00 EUR) znižalo na 27.000,00 EUR; v ostalem pa pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil dve reviziji.

4. S prvo revizijo na podlagi zakona (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) tožnik izpodbija pravnomočno odločitev o primarnem izločitvenem zahtevku, in sicer kolikor je bila zoper ta del sodbe prve stopnje zavrnjena njegova pritožba glede pridobitve lastninske pravice na podlagi skupne gradnje. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo sodišče druge stopnje, saj izrek izpodbijane sodne odločbe nasprotuje razlogom sodbe. Navaja, da je izvedeni dokazni postopek pokazal obstoj dogovora, da bo gradnja podlaga za pridobitev solastninske pravice oziroma spremembo obstoječih lastninskih deležev, dogovorjeno pa je bilo, da bo prenos opravljen šele po smrti staršev. "Obljuba staršev" ne predstavlja dednopravne pogodbe po 103. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj nista razpolagala z zapuščino, ampak je predstavljala realizacijo dogovora, da je gradnja podlaga za pridobitev lastninske pravice. Zmoten je zaključek, da je tožba nesklepčna. Trditvena podlaga je bila jasna; če bi šlo za pomanjkljivost, pa bi jo bilo mogoče odpraviti z ustreznim materialnim procesnim vodstvom. Sodišče druge stopnje je zato zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, konkretno 285. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Potem, ko je sodišče prve stopnje trditve tožnika o obstoju dogovora štelo za zadostne, jih pritožbeno sodišče ne more več opredeliti za pomanjkljive in tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti, ne da bi tožniku omogočilo, da pomanjkljive navedbe dopolni. Če pa pritožbeno stališče drži, je bilo očitno zaradi drugačne uporabe materialnega prava dejansko stanje na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, kar pa bi moralo pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom v zvezi z 285. členom ZPP odpraviti in samo opraviti materialno procesno vodstvo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

5. Z drugo, dopuščeno revizijo (tretji odstavek 367. člena ZPP) tožnik izpodbija pravnomočno odločitev o podrejenem denarnem tožbenem zahtevku prvega toženca iz združene pravde, in sicer v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje, da mora prvemu tožencu plačati 27.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi. S sklepom II DoR 98/2016 z dne 25. 8. 2016 je namreč Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče iz pravnomočne sodbe o neuporabi določb 190. člena in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje povračilni zahtevek utemeljilo na določbi 197. člena OZ, sodišče druge stopnje pa 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zadoščala naj bi ugotovitev, da je prvi toženec preživljal mamo oziroma ji v celoti zagotovil neizogibno potrebno nego in da tožnik glede tega ni izpolnjeval svoje zakonske obveznosti iz prvega odstavka 124. člena ZZZDR; ker gre za poseben verzijski zahtevek po ZZZDR, naj ne bi bilo pomembno, da je prvi toženec samoiniciativno prevzel vso oskrbo za mamo. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da pri zahtevku za povrnitev izdatkov zaradi preživljanja po 133. členu ZZZDR ni treba izkazovati neupravičene obogatitve, kot v primerih iz 190. in 197. člena OZ. Abstraktni dejanski stan iz 133. člena ZZZDR predpostavlja, da je prišlo do prikrajšanja na eni in okoriščanja na drugi strani. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 26/2011 in II Ips 619/1995. Prvi toženec zahteva vložek, ki ga je vložil v oskrbovanje matere. Izrecno ne zahteva stroškov za hrano in druge stroške v zvezi s preživljanjem in oskrbovanjem zapustnice. Prvi toženec ni trdil, da ni imela dovolj sredstev za preživljanje, ampak da bi bila njena namestitev v specialne ustanove povezana z visoko oskrbnino in morebitnim kasnejšim uveljavljanjem terjatve institucije, ki bi doplačevala oskrbnino, v zapuščinskem postopku. Zato se je odločil, da bo skupaj s svojo družino sam skrbel za zapustnico in na ta način zavaroval (ohranil) del premoženja, ki bi bil sicer potreben za poplačilo terjatve socialne ustanove. Zahtevka po 197. členu OZ in 133. členu ZZZDR sta verzijska zahtevka. Za njuno utemeljenost je treba izkazati obogatitev na eni in prikrajšanje na drugi strani ter vzročno zvezo med njima. Obogatitveno načelo terja, da mora okoriščenec vrniti korist, ki jo še ima. Prvi toženec ni dal trditev, ki bi kazale na prikrajšanje na njegovi strani, zlasti pa ne trditev, ki bi kazale, kako je bil okoriščen tožnik. Zatrjevati bi moral, da je bil zaradi skrbi, ki jo je nudila njegova partnerka, prikrajšan, tožnik pa obogaten in da obstaja med tem vzročna zveza. Ker ni, je tožba nesklepčna. Sodna praksa je izrekla, da do plačila za nematerialno skrb za roditelje potomec ni upravičen. Ni torej jasno, v čem naj bi bilo prikrajšanje prvega toženca, toliko bolj ob nesporni ugotovitvi, da je prostovoljno, na lastno željo in brez posveta z ostalimi sodediči prevzel skrb za mater in tako tudi prostovoljno pristal na morebitno prikrajšanje. Glede na to se, drugače, kot je zaključilo sodišče druge stopnje, izkažejo toženčeve navedbe o tem za pravno relevantne. Predlaga, da Vrhovno sodišče ta tožbeni zahtevek prvega toženca v celoti zavrne oziroma, če ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, razveljavi v ustreznem delu tako sodbo sodišča druge kot tudi prve stopnje in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Dopuščena revizija je delno utemeljena, revizija, dovoljena po zakonu, pa ni utemeljena.

Dejansko stanje in obseg revizijskega preizkusa

8. Za odločitev v revizijskem postopku je relevantno dejansko stanje sledeče: Spor izvira iz zapuščinskega postopka po pok. J. R., ki je umrla 19. 11. 2009. Tožnik in prvi toženec sta njena sinova, drugi toženec pa vnuk (sin prej umrlega tretjega sina).

9. Tožnik je s soglasjem staršev v letih 1985 - 1987 v hiši na parc. št. 151/2 k. o. ..., last njegovih staršev, izdelal mansardno stanovanje in v njem živel skupaj s svojo (kasneje razvezano) ženo do 2006. Dedovanju po očetu se je odpovedal v korist matere. V zapuščinskem postopku po materi J. R. je bil napoten na pravdo, v kateri je zahteval izločitev 1/2 deleža te parcele in izstavitev zemljiškoknjižne listine od tožencev za takšen vpis njegove lastninske pravice; podrejeno je zahteval ugotovitev, da nepremičnina v tem deležu ne sodi v zapuščino in da je njen lastnik. Kot pravne podlage svojim zahtevkom je navajal 32. člen ZD (izločitev v korist potomcev), dogovor s straši o skupni gradnji in pridobitvi lastninske pravice ter pridobitev lastninske pravice z gradnjo oziroma ustvaritvijo nove stvari. Nadalje še podrejeno je uveljavil denarni obogatitveni zahtevek. Z revizijo izpodbija odločitev o primarnem zahtevku, kolikor je bil zavrnjen na podlagi zatrjevane skupne gradnje in s tem povezanega dogovora o pridobitvi lastninske pravice.

10. Prvi toženec je z družino živel v pritličnem stanovanju iste hiše. Mati J. R. je bila zadnjih pet let pred smrtjo zaradi hude demence nepokretna in je potrebovala stalno popolno oskrbo in nego. To ji je nudil toženec z družino, največ njegova izvenzakonska partnerka. Zaradi te oskrbe, vlaganj v nepremičnino in plačila kredita za tožnika je zahteval izločitev 1/3 nepremičnin parc. št. 151/2, 150/0 in 151/1. k. o. ... iz zapuščine, podrejeno pa, da mu tožnik plača 29.000,00 EUR. Z dopuščeno revizijo tožnik izpodbija odločitev v ugodilnem delu podrejenega denarnega zahtevka.

11. Obe pravdni zadevi je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje.

O reviziji - izločitvenem zahtevku iz zapuščine na podlagi skupne gradnje

12. Primarni tožbeni zahtevek je med drugim temeljil na dogovoru o skupni gradnji (kar je glede na prvi odstavek 371. člena ZPP edina podlaga, katere pravilnost se presoja v revizijskem postopku). Sodišči prve in druge stopnje sta sicer izhajajoč iz istega (pravilnega) stališča, da v primerih skupne gradnje graditelj lahko pridobi (so)lastninsko pravico na nepremičnini le v primeru dogovora, ki ustvarja spremembo dosedanjega lastninskega stanja na nepremičnini, različno presodili, ali je bil takšen dogovor sklenjen ali pa je šlo le za dovoljenje lastnika nepremičnine za gradnjo in obljubo kasnejše pridobitve lastninske pravice. Soglasje (dovoljenje) za gradnjo namreč še ne pomeni, da lastnik nepremičnine tudi soglaša s spremembo (so)lastninskih deležev. Upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, katerih pravilnosti v revizijskem postopku ni mogoče več preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP), tj. da sta tožniku "starša obljubila, da bo po njuni smrti na mansardnem delu hiše dobil lastninsko pravico" (9. stran sodbe prve stopnje), se izkaže za pravilno presoja, da takšna "gola obljuba oziroma soglasje še ne pomeni, da je bil ustrezen zavezovalni posel že sklenjen oziroma, da bi tožnik na tej podlagi pridobil lastninsko pravico" (6. stran odločbe druge stopnje). Zgolj dogovor o skupni gradnji, zidavi ali izboljšavi stavbe, ki je v konkretnem primeru nedvomno obstajal (in bil ob skupnem bivanju tožnika in staršev kot lastnikov nepremičnine v isti stavbi tudi nujen), ne pomeni, da je bil sklenjen pravni posel v smislu 33. člena v času gradnje veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki bi bil podlaga tudi za pridobitev (so)lastninske pravice graditelja. Glede na to je pravilen materialnopravni sklep sodišča druge stopnje, da ni bilo sporazuma o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje.¹

13. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 355. in 285. členom ZPP. Prva kršitev naj bi bila v nasprotju izreka izpodbijane sodne odločbe njenim razlogom, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodbe druge stopnje in njen končni sklep v skladu z izrekom in iz njega izvirajočo pravno posledico. Druga kršitev pa naj bi bila podana zaradi nepravilne ocene nesklepčnosti tožbe šele na pritožbeni stopnji in odsotnosti materialnega procesnega vodstva. Ker je bilo to zgolj subsidiaren oziroma dodaten razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, na končno odločitev, ki temelji na v prejšnji točki obrazložitve navedenih razlogih, ne vpliva. Enako velja tudi za grajo pravilnosti uporabe 103. člen ZD. Tudi če zatrjevana vsebina pravnega posla ne pomeni prepovedane dedne pogodbe (pogodbe o razpolaganju z zapuščino), to ni v povezavi s presojo, da pravnega posla sploh ni bilo, in na tem temelječo odločitvijo. Zaradi njihove nerelevantnosti zato Vrhovno sodišče na te revizijske navedbe podrobneje ne odgovarja.

14. Iz navedenih razlogov torej revizija ni utemeljena.

O dopuščeni reviziji - obogatitvenem zahtevku

15. V dopuščeni reviziji tožnik pravilno navaja, da je bila trditvena podlaga zahtevku prvega toženca neupravičena obogatitev, katere temelj ni bil v ZZZDR določeni dolžnosti preživljanja staršev, ampak v (splošnih) določbah OZ (190. člen in naslednji). Prvi toženec je namreč že v tožbi navedel, da je zaradi oskrbovanja zapustnice ohranil del njenega premoženja, ker bi bile sicer s tem delom premoženja poplačane terjatve socialne ustanove za oskrbo zapustnice. V naslednji vlogi je posebej poudaril, da ni šlo za kritje stroškov preživljanja roditelja, ki ne bi imel dovolj sredstev za preživljanje. Tudi ni trdil, da zapustnica ne bi imela dovolj sredstev za preživljanje, iz odločbe sodišča druge stopnje, da je bila zapustnica (so)lastnica 20 nepremičnin, ki so sedaj predmet zapuščinskega postopka, pa bilo mogoče celo sklepati, da jih je imela dovolj. Prvi toženec je sicer zaradi oskrbe zapustnice, vlaganj v nepremičnino in poplačila tožnikovega kredita primarno uveljavljal izločitveni zahtevek, katerega pravnomočna zavrnitev ni predmet revizijskega preizkusa, denarni obogatitveni zahtevek pa je uveljavil podrejeno in ga uperil le zoper tožnika, ne tudi zoper drugega toženca kot sodediča. Iz podatkov spisa izhaja, da ga je k temu pravzaprav napeljal tožnik s trditvami, da mu zaradi oskrbe matere ne pripada stvarnopravni zahtevek, da je mama imela za preživljanje pokojnino in dodatek za pomoč in postrežbo ter je bila lastnica številnih drugih nepremičnin. Toda, čeprav je očitno upoštevajoč takšno tožnikovo stališče ob uveljavitvi podrejenega zahtevka zapisal, da "v primeru če bi se tekom postopka izkazalo, da gre za obligacijski zahtevek po določilih ZZZDR...", zahteva "povrnitev polovice zneska iz naslova prispevka za oskrbo in nego matere", je bil zahtevek podan na isti dejanski podlagi kot izločitveni zahtevek. Vse navedbe prvega toženca so še vedno ostale usmerjene v zatrjevanje in dokazovanje njegovega vložka (v obliki nege in oskrbe zapustnice) k ohranitvi premoženja zapustnice, saj bi se ji to v primeru njene namestitve v ustrezen socialnovarstveni zavod ali strokovne pomoči delavcev takega zavoda na domu, zmanjšalo zaradi poplačila terjatev za tovrstne storitve. To pa je obogatitveni zahtevek, katerega pravni temelj je v določbah OZ o neupravičeni pridobitvi in ne v določbah ZZZDR o preživljanju starše. Preživninska obveznost polnoletnih otrok, da po svojih zmožnostih preživljajo svoje starše, namreč nastopi, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti ter niso podane okoliščine iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR (124. člen ZZZDR).

16. S strani prvega toženca ponujena pravna podlaga uveljavljenega zahtevka ne odvezuje sodišča, da preizkusi njegovo utemeljenost tudi na morebitnih drugih pravnih podlagah. Sodišče namreč na pravno podlago, ki jo navede stranka v tožbi, ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer ZZZDR o dolžnosti otrok, da preživljajo svoje starše (124. člen ZZZDR), razdelitvi preživninske obveznosti med več zavezancev (126. člen ZZZDR) in verziji (133. člen ZZZDR) namesto določb 190. - 198. člena o neupravičeni pridobitvi. Na s sklepom o dopustitvi revizije zastavljeno vprašanje torej Vrhovno sodišče odgovarja, da je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe o neuporabi določb 190. člena in 198. člena OZ. V nadaljevanju pa je presojalo, ali je kljub zmotni uporabi materialnega prava podana ustrezna in zadostna dejanska podlaga za vsebinsko (končno) odločitev o spornih vprašanjih.

17. Neutemeljene so trditve tožnika, da tožba prvega toženca ni bila sklepčna. Prvi toženec je jasne, konkretizirane in zadostne trditve namreč podal že v okviru uveljavitve izločitvenega zahtevka, ki ga je utemeljeval tudi z oskrbovanjem zapustnice in mu jih ob uveljavitvi podrejenega ni bilo treba ponavljati in četudi navedb ni "razčlenil" po posameznih predpostavkah obogatitvenega zahtevka (prikrajšanje, okoriščenje, vzročna zveza), so te jasno razvidne iz njegovih trditev: prikrajšanje prvega toženca je v vsakodnevni oskrbi in negi matere, okoriščenje tožnika je v ohranitvi premoženja zapustnice, vzročna zveza med njima pa je očitna. Ugotovitve sodišč druge in prve stopnje pa nadalje zadoščajo za pravno sklepanje o izpolnjenosti teh predpostavk.

18. Petletna vsakodnevna in celodnevna oskrba bolne matere, ki je v vsem odvisna od pomoči drugih, presega običajno nudenje pomoči staršem (tako tudi sodišče prve stopnje na 14. strani obrazložitve sodbe) in tudi presega izpolnjevanje naravne in moralne dolžnosti otrok do svojih staršev. Pomeni stalno vsakodnevno odrekanje zaradi zagotovitve popolne bolniške nege in oskrbe povsem onemogle osebe, ki pri zadovoljevanju vseh, tudi najosnovnejših življenjskih funkcij nujno potrebuje tujo pomoč, kar je angažiralo celotno družino prvega toženca (ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje potrdilo zlasti v 18. in 20. točki obrazložitve).² To prikrajšanje je prvi toženec ovrednotil z uveljavitvijo denarnega tožbenega zahtevka, sodišči prve in druge stopnje pa sta petletno oskrbovanje zapustnice ocenili s 54.000,00 EUR. Na drugi strani se je ta skrb odražala (vzročna zveza) v ohranitvi premoženja zapustnice. Potrebno oskrbo bi bilo namreč mogoče proti plačilu zapustnici zagotoviti z njeno nastanitvijo v ustreznem socialnovarstvenem zavodu ali s strokovno pomočjo delavcev zavoda na domu. Cena tovrstnih storitev je bila sodišču prve stopnje v pomoč pri izračunu prikrajšanja prvega toženca in bi bila še enkrat višja (ugotovitve sodišča prve stopnje na 14. strani obrazložitve), kar pomeni, da je bila vsaj v tolikšnem obsegu tudi ohranjena vrednost zapuščine.

19. Tožnik nadalje trdi, da je prvi toženec prostovoljno, na lastno željo, brez posveta s sodediči prevzel skrb za bolno mater in tako prostovoljno pristal na morebitno prikrajšanje. Ob ugotovljenem popolnem nesodelovanju in nezainteresiranosti tožnika za skrb in nego matere³ ravnanje prvega toženca nikakor ne pomeni že tudi privolitev v prikrajšanje, ki mu je v zvezi s tem nastala. Zato razlogi, ki jih je v zvezi z upoštevnostjo privolitve v prikrajšanje le v primeru odklonitve ponujene pomoči navedlo sodišče druge stopnje na koncu 18. točke obrazložitve, dajejo ustrezen odgovor na tovrstne pritožbene očitke ne glede na to, da so bili predhodno označeni za nepomembne. Vrhovno sodišče - glede na ponovljene očitke v reviziji - tem razlogom pritrjuje.

20. Navedeno vodi v sklepanje, da so predpostavke za obogatitveni zahtevek izpolnjene. Vendar pa je prvi toženec s prevzemom oskrbe matere prispeval k ohranitvi njenega premoženja, torej zapuščine, in s tem deloval v korist vseh dedičev, tudi drugega toženca, zoper katerega denarni podrejeni tožbeni zahtevek ni naperjen. Ker se med dediči dolgovi delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži (četrti odstavek 142. člena ZD), prvi toženec od tožnika ni upravičen zahtevati polovice, ampak le tretjino koristi. Le v tem delu je torej tožnikova dopuščena revizija utemeljena.

21. Vrhovno sodišče je torej dopuščeni reviziji tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, da je še delno ugodilo njegovi pritožbi in njegovo obveznost plačila terjatve prvega toženca znižalo na 18.000,00 EUR. V preostalem delu pa je dopuščeno revizijo in v celoti revizijo, dovoljeno na podlagi zakona, zavrnilo kot neutemeljeni (378. člena ZPP).

22. Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj o vseh zahtevkih še ni bilo odločeno.

-------------------------------
¹ Taka je tudi ustaljena in enotna praksa Vrhovnega sodišča, npr. II Ips 32/2016 in v njej citirane odločbe.
² Odločba višjega sodišča (I Cp 585/2012), na katero se sklicuje tožnik v reviziji, ne pomeni zavezujoče sodne prakse za Vrhovno sodišče, poleg tega so dejanske okoliščine primera očitno drugačne.
³ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da "tožnik v času materine onemoglosti le-te ni obiskoval, kaj šele pomagal pri njenem oskrbovanju." Nobenega dvoma pa ni bilo, da mati pomoč nujno potrebuje.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 134/2001
• Sodba II Ips 445/98
• Sodba II Ips 378/2005