VSRS Sodba II Ips 214/2016

Jedro

Ugotovitev, da je tožnica pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke podpisala, ne da bi se zavedala, da takšno pogodbo sploh podpisuje (pravzaprav ji je bila v podpis podtaknjena) in da pogodbene volje za svojo zavezo o ustanovitvi maksimalne hipoteke ni izoblikovala, terja pravni zaključek, da je med pogodbenima strankama prišlo do nesporazuma, zaradi česar je treba šteti, da pogodba ni bila sklenjena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala 1. ugotovitev ničnosti Posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV ... z dne 18. 2. 2013 in ničnosti Pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 18. 2. 3013; 2. izbris s pogodbama ustanovljenih hipotek in maksimalne hipoteke iz zemljiške knjige; 3. ugotovitev izpodbojnosti navedenih pogodb in posledičen izbris iz zemljiške knjige ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V revizijskem postopku je sporna le še odločitev o ničnosti pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke, o izbrisu vknjižbe te hipoteke in vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter odločitev o stroških pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je glede tega dela zahtevka presodilo, da je pogodba o ustanovitvi maksimalne hipoteke v razmerju do tožnice v točki II nična (V. točka izreka) ter da je zato vknjižba maksimalne hipoteke v višini 2.000.000,00 EUR v korist tožene stranke na treh tožničinih nepremičninah neveljavna in da se pri teh nepremičninah izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo z vknjižbo maksimalne hipoteke, ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (VI. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica navedeno pogodbo podpisala, ne da bi se zavedala, kakšno pogodbo podpisuje in kakšne obveznosti prevzema, in da pogodbene volje za svojo zavezo o ustanovitvi maksimalne hipoteke sploh ni izoblikovala. Listino o maksimalni hipoteki je podpisala misleč, da podpisuje samo nek del posojilne pogodbe. Tako ugotovljeno stanje pa ustreza nesporazumu (16. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (VIII. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na še sporne V., VI. in VIII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Zoper II. in III. točko izreka pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev o ničnosti pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke zmotno oprli na določbo 16. člena OZ. Navedena določba predpostavlja, da obstaja prepričanje obeh pogodbenih strank, da se strinjata o naravi pogodbe, o podlagi ali predmetu obveznosti, česar v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Če bi bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, bi bilo treba ugotoviti, da pogodba sploh ni bila sklenjena, ker bi bila tožnici podtaknjena v podpis, kar bi bilo kaznivo dejanje. Če pa ni šlo za preslepitev, je utemeljen pritožbeni razlog v zvezi z vprašanjem tožničine skrbnosti pri sklepanju pravnega posla (prvi odstavek 6. člena OZ). Pritožbeno sodišče se do tega odločilnega dejstva ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala, prekoračilo njeno trditveno podlago.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da tožena stranka z revizijskimi navedbami napada dejansko stanje. Ugotovljeno dejansko stanje glede nesporazuma tožeče stranke, ko je ta mislila, da podpisuje posojilno pogodbo, v resnici pa je podpisovala pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke, terja uporabo 16. člena OZ in ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke. Pritožbeno sodišče je pravilno štelo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje izdelana v skladu s standardi 8. člena Zakona pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da so razlogi izpodbijane sodbe izčrpni, skladni ter življenjsko prepričljivi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bila pred notarjem v notarski obliki sklenjena Posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve SV ... z dne 18. 2. 2013, s katero je bilo med pravdnima strankama med drugim dogovorjeno, da tožnica kot solidarna porokinja in zastaviteljica odgovarja toženi stranki kot upniku za vrnitev posojila v višini 100.000,00 EUR, za čas do 18. 8. 2013, z dogovorjenimi obrestmi 2 % mesečno, ki je izhajalo iz posojilne pogodbe, sklenjene med toženo stranko kot posojilodajalko in družbo A., d. o. o., kot posojilojemalko, in vključene v navedeni notarski zapis. Tožena stranka kot zastavni upnik in tožnica kot solidarna porokinja in zastaviteljica sta podpisali tudi Pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 18. 2. 2013 (priloga A39), s katero je bila ustanovljena maksimalna hipoteka na tožničinih nepremičninah, parc. št. 1618/1, 1615/0 in 1614/1, k. o. ..., za zavarovanje terjatve v maksimalni višini 2.000.000,00 EUR in zapadlostjo 31. 12. 2025. Tožnica je dovolila vpis maksimalne hipoteke v zemljiško knjigo. Pogodba o maksimalni hipoteki ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa in tudi ni bila priloga notarskemu zapisu SV ... (posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve), temveč je notar na njej samo overil tožničin podpis. Na sestanku zaradi podpisovanja posojilne pogodbe notar pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke ni prebral, tako da se tožnica na ta način z njeno vsebino ni mogla seznaniti. Pogodba o ustanovitvi maksimalne hipoteke niti njen osnutek nista bila sestavljena s strani tožnice ali njenega sina B. B., ampak je najaktivnejšo vlogo za pripravo listine imela tožena stranka. Glavno vlogo na strani "dolžnikov" je imel tožničin sin B. B. kot zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o., saj se je on obrnil na toženo stranko zaradi pridobitve posojila in se z njo tudi pogovarjal in sklepal končne dogovore glede pogojev posojila kot tudi glede zavarovanj. Od tožnice kot lastnice nepremičnin je pridobil "zgolj" njeno soglasje k sicer že doseženemu soglasju med posojilojemalcem in posojilodajalcem. Tožnica pred sestankom pri notarju osnutka pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke ni videla, posli so se dogovorili na hitro, saj se je mudilo. Vsebina te pogodbe ni bila tožnici na srečanju pri notarju predstavljena niti ustno. Sestanek pri notarju je bil organiziran zaradi podpisovanja posojilne pogodbe v obliki notarskega zapisa. Tožnica je morala najprej podpisati pet listov posojilne pogodbe, po vnesenih popravkih pa še dodatnih pet listov. Pogodbe so se pri notarju podpisovale v časovni stiski. Med sestankom pri notarju, ki je trajal približno 40 minut, je prišlo tudi do zamenjave zakonitih zastopnikov tožene stranke, zaradi česar je bilo treba spremeniti vsebino vseh petih strani posojilne pogodbe. Spreminjali so tudi skupni znesek obresti, posojila, način vračila posojila in pogoje vračila. Tožnica je sicer starejša oseba brez znanja in razumevanja, posli v zvezi s prevzemanjem poroštva in ustanavljanjem hipotek in maksimalnih hipotek so zanjo nevsakdanji posli. Predmet pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke (zavarovanje terjatve v maksimalni višini 2.000.000,00 EUR) je za tožnico, ki je upokojenka in ima v lasti le še nepremično premoženje, predstavljal visok znesek in ne neke marginalne obveznosti.

7. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da ugotovitev, da je tožnica pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke podpisala, ne da bi se zavedala, da takšno pogodbo sploh podpisuje in prevzema obveznosti iz nje, in da zato pogodbene volje za svojo zavezo o ustanovitvi maksimalne hipoteke ni izoblikovala, terja pravni zaključek, da je med pogodbenima strankama prišlo do nesporazuma v smislu 16. člena OZ, zaradi česar je treba šteti, da navedena pogodba ni bila sklenjena.

8. Določba 16. člena OZ ureja naslednje dejansko stanje: 1. med strankama obstaja nesporazum; 2. nesporazum zadeva (a) naravo pogodbe ali (b) podlago ali (c) predmet obveznosti; 3. stranki sta kljub temu prepričani, da se strinjata. Če gre za tako dejansko stanje, je v 16. členu OZ določena tudi pravna posledica - pogodba ne nastane.¹ Ker je pogodba dvostransko razmerje, morata obe stranki želeti isto, da to razmerje sploh nastane. Namen pravila je poudariti, da je doseženo soglasje nujni pogoj za nastanek oziroma sklenitev pogodbe.² Res je, da je tožnica pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke podpisala in s tem podala izjavo volje skleniti tudi to pogodbo. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da resnične (notranje) volje skleniti navedeno pogodbo ni imela. Pogodbeno voljo je oblikovala zgolj za sklenitev Posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, pri kateri se je zavezala kot porokinja in zastaviteljica, in katere vsebina ji je bila pri notarju tudi predstavljena. V zvezi s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke pa pogodbene volje ni oblikovala, saj ji je bila ta pogodba, kot je bilo ugotovljeno, pravzaprav podtaknjena v podpis in sploh ni vedela, da podpisuje več kot eno pogodbo, to je še kakšno drugo pogodbo kot tisto, zaradi katere je bil dogovorjen sestanek pri notarju (pri čemer vse ugotovljene okoliščine sklepanja pogodbe pri notarju kažejo na to, da se tožnici ne more očitati, da v zvezi s podpisom navedene pogodbe ni bila dovolj skrbna in da bi morala prepoznati, da poleg posojilne pogodbe na treh dodatnih straneh podpisuje še eno pogodbo). Izjavi volj obeh pogodbenih strank (podpis dveh pogodb) sta bili sicer enaki, vendar pa sta se očitno nanašali na različen predmet pogodbe oziroma na različen obseg pogodbene zaveze (tožnica je bila prepričana, da njen podpis še vedno pomeni zgolj podpis posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve), medtem ko je tožena stranka vedela, da je poleg posojilne pogodbe podpisala še pogodbo o ustanovitvi maksimalne hipoteke in je to tudi želela. Tako nesoglasje pogodbenih volj glede števila sklenjenih pogodb oziroma popolna odsotnost tožničine volje, da sklene še drugo pogodbo, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča terja zaključek, da je med tožnico in toženko obstajal nesporazum glede predmeta pogodbe v smislu 16. člena OZ.

9. V konkretni zadevi je ob dejanski ugotovitvi, da je bila pogodba o ustanovitvi maksimalne hipoteke tožnici pravzaprav podtaknjena v podpis, ter ob upoštevanju načela avtonomije volje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba dati prednost resnični tožničini volji in ne njeni izjavi volje. Soglasje izjavljenih volj (podpisov) obeh pogodbenih strank ne more imeti večjega pomena za sklenitev pogodbe kot dejansko nesoglasje o naravi pogodbe, podlagi in predmetu obveznosti. Ni mogoče šteti, da soglasje izjav sanira resnično drugačno voljo strank o teh dejstvih. Če med strankama ni soglasja o naravi pogodbe, podlagi ali predmetu obveznosti, mora veljati, da pogodba ni sklenjena, saj gre za institute, ki pogojujejo obstoj soglasja volj bolj kot sporazum o bistvenih sestavinah.³

10. Tožena stranka sodišču druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje ugotavljajo dejstva in okoliščine, ki jih tožnica v postopku ni zatrjevala. Ta revizijski ugovor ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe navedlo, da toženka v pritožbi ni pojasnila, glede ugotavljanja katerih dejstev in okoliščin naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožničino trditveno podlago. V pritožbi je toženka v zvezi s tem res navedla zgolj to, da je "sodišče ugotavljalo dejstva in okoliščine (in se do njih opredeljevalo), čeprav jih tožeča stranka niti ni zatrjevala in torej niso bile del njene trditvene podlage", kar je sodišče druge stopnje pravilno obravnavalo kot nekonkretizirane pritožbene navedbe, ki ne terjajo vsebinskega odgovora sodišča.

11. Revizijski očitek, da je izpodbijana sodba neobrazložena tudi glede pritožbenih navedb v zvezi s tožničino skrbnostjo pri sklepanju pravnih poslov, je pavšalen, zato se do njega Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožnici, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški, ki so ob upoštevanju prehodne določbe drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 3300; 1.472,00 EUR) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

-------------------------------
¹ Tako M. Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 170.
² Prim. V. Kranjc, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 207.
³ Prim. V. Kranjc, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 212 in 213.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 519/98
• VSRS sodba II Ips 335/2015
• VSL sodba II Cp 4450/2009