VSRS Sodba II Ips 320/2016

Jedro

Tožnica je s tožbo z dne 17. 9. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan na podlagi pisnega dogovora izplačati 128.394,66 EUR, kar predstavlja polovico vrednosti denarnih sredstev na dveh bančnih računih, ki jih je podedoval po pokojni A. A.. Tožnica je trdila, da gre za povrnitev stroškov in plačilo nagrade za njeno skrb za pokojnico. Toženec je z nasprotno tožbo od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je ta dogovor ničen.

Sodišče prve stopnje je zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je, da sporni dogovor ni pogodba o pričakovani dediščini (104. člen ZD), ki je po zakonu neveljavna, niti obljuba darila, ki bi morala biti sklenjena v obliki notarske listine. Ocenilo je tudi, da dogovor ne nasprotuje ustavi, prisilni predpisom ali morali, zato je toženčev zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora zavrnilo. Odločilo je, da gre za dogovor o prenosu dednega deleža na tretjo osebo (tretji odstavek 146. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), ki pa bi moral biti po drugem odstavku 146. člena ZD overjen. Poudarilo je, da je takšna oblika predpisana ad valorem, da teorija o realizaciji zato ne pride v poštev in je zavrnilo tudi zahtevek po tožbi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 17. 9. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan na podlagi pisnega dogovora izplačati 128.394,66 EUR, kar predstavlja polovico vrednosti denarnih sredstev na dveh bančnih računih, ki jih je podedoval po pokojni A. A.. Tožnica je trdila, da gre za povrnitev stroškov in plačilo nagrade za njeno skrb za pokojnico. Toženec je z nasprotno tožbo od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je ta dogovor ničen.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je, da sporni dogovor ni pogodba o pričakovani dediščini (104. člen ZD), ki je po zakonu neveljavna, niti obljuba darila, ki bi morala biti sklenjena v obliki notarske listine. Ocenilo je tudi, da dogovor ne nasprotuje ustavi, prisilni predpisom ali morali, zato je toženčev zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora zavrnilo. Odločilo je, da gre za dogovor o prenosu dednega deleža na tretjo osebo (tretji odstavek 146. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), ki pa bi moral biti po drugem odstavku 146. člena ZD overjen. Poudarilo je, da je takšna oblika predpisana ad valorem, da teorija o realizaciji zato ne pride v poštev in je zavrnilo tudi zahtevek po tožbi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in je odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi in odločitev o stroških postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožbo toženca pa je zavrnilo in potrdilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Navedlo je, da sporni dogovor po vsebini ne predstavlja obljube darila ampak dogovor o povrnitvi stroškov in nagrado tožnici za opravljeno delo, za katerega Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne predpisuje posebne obličnosti.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se dogovor nanaša na premoženje, ki ga je v času sklenitve šele pričakoval. V tem času je namreč tekla pravda, v kateri se je ugotavljala neveljavnost oporoke, s katero je pokojnica premoženje zapustila svojemu sosedu B. B.. Opozarja, da je šele po končanem postopku sodišče v Čakovcu dne 22. 12. 2011 izdalo sklep o dedovanju, s katerim ga je razglasilo za dediča po pokojnici. Toženec se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da dogovor nima dednopravnih elementov, vendar meni, da gre po vsebini za obljubo darila. Poudarja, da na to kaže že nesorazmerje med vrednostjo del, ki jih je opravila tožnica in njenim tožbenim zahtevkom, pri čemer je tožnica svoje storitve že dobila v celoti plačane. Opozarja, da mora biti po 4. točki prvega odstavka 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) darilna obljuba zapisana v obliki notarskega zapisa in če ta pogoj ni izpolnjen je po 86. členu OZ in 47. členu ZN darilna obljuba nična. Meni, da je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da gre za dogovor o plačilu storitev in povrnitvi stroškov, ki jih je imela tožnica v zapuščinskem postopku po pok. A. A., saj takšen zahtevek ne izhaja iz tožničine trditvene podlage, poleg tega pa med pravdnima strankama ni sporno, da so bili vsi stroški tožnici že povrnjeni. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi ali le sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Meni, da dogovor ne predstavlja darilne obljube, saj izplačilo ni bilo pogojeno, niti ni šlo za negotov posel, kakršen je po vsebini obljuba darila. Poudarja, da je toženca opozorila, da je zapuščina precejšnja, vendar se je strinjal, da ji gre za njen trud nagrada v vrednosti polovice zapuščine. Meni, da je vrednost ustrezna, saj brez njenega truda toženec ne bi podedoval niti centa, ker bi v primeru pomanjkanja dedičev vse skupaj dobila država Hrvaška. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je predmet revizijskega preizkusa le odločitev sodišča druge stopnje, da sklenjeni dogovor ni darilna obljuba, da zato za veljavnost dogovora ni bila predpisana posebna oblika in dogovor ni ničen. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po tožbi za plačilo 128.394,66 EUR, ki ga tožnica zahteva na podlagi tega dogovora, pa je sodišče druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo obravnavati tudi ugovor toženca (ki ga izpostavlja tudi v reviziji), da je obveznost po pogodbi že v celoti izpolnil.

8. ZN, ki je veljal ob sklenitvi spornega dogovora (Ur. l. RS št. 13/94 do 83/2001), je res v 4. točki 47. člena v povezavi z 48. členom določal, da ni veljavna darilna obljuba, če ni sklenjena v obliki notarskega zapisa. Zato sta sodišči prve in druge stopnje morali na podlagi 82. člena OZ presoditi, ali sklenjen dogovor po vsebini predstavlja darilno obljubo.

9. OZ v prvem odstavku 82. člena določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V drugem odstavku pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

10. Ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja.¹ Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bil namen sklenjenega dogovora povrnitev stroškov, ki jih je tožnica imela s skrbjo za pokojnico in njeno premoženje in plačilo za njeno delo, ne pa neodplačna naklonitev koristi. V dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje v revizijskem postopku ni mogoče posegati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), toženec pa v reviziji ne zatrjuje, da bi sodišče druge stopnje pri ugotavljanju skupnega namena strank zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prve in druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP.

11. Ob takšni ugotovitvi, pa je pravilen nadaljnji materialnopravni sklep, da ne gre za obljubo darila ampak za dogovor, za katerega OZ ne predpisuje posebne oblike (prvi odstavek 51. člena OZ). Tako sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zahtevek toženca za ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnili. Kot je bilo že uvodoma poudarjeno, pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z nadaljnjo razlago ugotoviti konkretno vsebino izpolnitvenega ravnanja toženca.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker bo odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od uspeha v nadaljnjem postopku, je Vrhovno sodišče odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ To stališče je uveljavljeno tako v pravni teoriji kot sodni praksi. Glej L. Ude, civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 258 in F. Testen, Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 12. Tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 434/2008 in II Ips 25/2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 254/2016
• Sodba in sklep II Ips 219/2007
• Sklep II Ips 187/99