VSRS Sklep II Ips 4/2017

Jedro

Kreditna pogodba je neposredno in izključno povezna s plačilom gradbenih del. Zato je treba šteti, da sta dodatek h gradbeni pogodbi in kreditna pogodba komercialna celota. V tem oziru je treba revidentu pritrditi, da gre pravzaprav za specifičen dogovor o načinu plačila za gradbena dela. Po svoji ekonomski logiki je blagovni kredit dogovor o odloženem (obenem lahko tudi obročnem) plačilu že dobavljenega blaga oziroma že opravljene storitve, pri čemer je dobavitelj, ki je hkrati kreditodajalec, upravičen tudi do dodatnih obresti. Posledično ni mogoče trditi, da je od temeljne pogodbe, to je pogodbe o dobavi blaga oziroma opravi storitve, tak kredit povsem neodvisen.

Pripoznava dolga ne poredstavlja samostojnega pravnega temeljna za plačilo pripoznane terjatve. Temelj za plačilo ostaja osnovno pogodbeno razmerje in zato pripoznava dolga sama po sebi ne jemlje pravice do uveljavljanja vseh ugovorov iz razmerja, na katerega se pripoznava nanaša.

S pridržkom bi bilo mogoče sprejeti razlogovanje, ki ga ponuja sodišče prve stopnje in sicer da sta pogodbeni stranki že ob usklajevanju obračuna upoštevali in ovrednotili napake pri gradnji. Vendar s pridržkom zato, ker bi to lahko veljalo le za napake, ki jih je bilo v tistem trenutku mogoče opaziti in upoštevati. Ne more pa to veljati za skrite napake, ki bi se pokazale kasneje. Odgovornosti jamčevanja za tovrstne napake pa se izvajalec ne more vnaprej razbremeniti na podlagi sporazuma o skupni vrednosti do tedaj izvedenih del. Take volje strankam ni mogoče implicitno pripisati.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 151073/2011 z dne 19. 10. 2011, v delu glede plačila 247.651,89 EUR in glede dela zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, glede preostanka zakonskih zamudnih obresti pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (za plačilo 75.745,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca (tožnika po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženca) in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Prvenstveno je predlagal spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in z ugoditvijo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- tožnica (kot izvajalka) in toženec (kot naročnik) sta 15. 4. 2007 sklenila Pogodbo št. 3 (v nadaljevanju gradbena pogodba), katere predmet so bila sanacijska gradbena dela na stanovanjski hiši, ki naj bi bila izvršena v dveh fazah: sanacijska dela v vrednosti 225.000,00 EUR in zaključna dela v vrednosti 75.000,00 EUR;

- dela naj bi bila končana do 31. 5. 2009, toženec pa se jih je zavezal plačati do konca leta 2009, in sicer kot obračunani znesek iz končne potrjene situacije, povečan za nagrado v višini 10 % obračunanega zneska;

- tožnica je januarja leta 2009 z delom prenehala, ne da bi bila vsa dela izvedena;

- 9. 3. 2010 sta pogodbeni stranki sklenili Dodatek št. 1 k pogodbi št. 3 (v nadaljevanju dodatek h gradbeni pogodbi), v katerem sta med drugim sporazumno ugotovili, da je do tega dne tožnica izvedla dela v skupni vrednosti 232.318,84 EUR (specifikacija z dne 3. 2. 2010, nagrada v višini 16.558,52 EUR in DDV) ter da se dela v drugi fazi nadaljujejo na podlagi toženčevega popisa del, v zvezi s katerim bo tožnica pripravila ponudbo, toženec pa jo bo pred pričetkom del potrdil;

- v dodatku h gradbeni pogodbi je bilo dogovorjeno tudi, da bo tožnica tožencu odobrila blagovni kredit za celotno vrednost opravljenih del v višini 232.318,84 EUR, kar sta stranki uredili s sklenitvijo Pogodbe o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1(v nadaljevanju kreditna pogodba), datirane na dan 31. 12. 2009, s 6,6 % obrestno mero in z rokom vračila kredita do 31. 12. 2010;

- tožnica z deli ni nadaljevala, toženec pa ji ni ničesar plačal oziroma vrnil kredita.

Bistvene trditve v postopku

6. Tožnica je v postopku zahtevala plačilo 247.651,89 EUR po kreditni pogodbi (232.318,84 EUR in pogodbene obresti v višini 15.333,05 EUR). Toženec se je branil, da ji plačilo ne pripada, saj naj bi ne vodila ustrezne gradbene dokumentacije, bila naj bi v zamudi z izpolnitvijo, tožencu naj bi ne izročila bančne garancije za odpravo napak, dodatna nagrada pa naj bi ji pripadala le v primeru pravočasnega dokončanja del. Z nasprotno tožbo je zahteval plačilo 75.745,06 EUR iz naslova zadržanja 10 % dolgovanega zneska zaradi neizročitve bančne garancije, pogodbene kazni v višini 5 % cene zaradi nedokončanja objekta, znižanja kupnine zaradi stvarnih napak gradnje ter znižanja kupnine zaradi 8 % previsokih cen.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta pogodbeni stranki s kreditno pogodbo prenovili medsebojne obveznosti glede gradbene pogodbe ter dodatka (323. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ). Obstoječe obveznosti po gradbeni pogodbi so ugasnile, ker je bila ta nadomeščena z novo pogodbo z drugačno pravno podlago. Toženčevi ugovori v smeri kršitve tožničinih obveznosti po gradbeni pogodbi so zato brezpredmetni. Kreditna pogodba je veljavna, obveznost pa zapadla. Odločitev bi bila enaka tudi ob odsotnosti kreditne pogodbe. Toženec je namreč 3. 2. 2010 podpisal usklajeni obračun, s čimer je priznal izvedbo in vrednost del ter upravičenost tožnice do nagrade. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi, saj je ta prav tako temeljil na zatrjevanih kršitvah gradbene pogodbe, ki pa ne velja več. Vendar bi bil zahtevek tudi sicer neutemeljen najmanj v delu glede pogodbene kazni in stvarnih napak. Pogodbena kazen z gradbeno pogodbo namreč ni bila dogovorjena, zatrjevane napake gradnje pa so bile grajane prepozno.

8. Sodišče druge stopnje je dodalo, da je s podpisom dodatka h gradbeni pogodbi toženec pripoznal tožničino terjatev po višini in temelju, zato jo je dolžan plačati, ne glede na to, ali se ta obligacija poimenuje kot blagovni kredit, sprememba pogodbe ali novacija. Z dodatkom h gradbeni pogodbi in s kreditno pogodbo je bila ustvarjena nova obligacija, katere obveznost plačila je brezpogojna in neodvisna od gradbene pogodbe. Toženčevi ugovori so neupoštevni, saj se nanašajo na dela v prvi fazi gradnje, za katerih vrednost sta se pogodbeni stranki sporazumno dogovorili.

Povzetek revizijskih navedb

9. Revident nasprotuje stališču, da naj bi s sklenitvijo dodatka h gradbeni pogodbi in kreditne pogodbe postala gradbena pogodba neveljavna oziroma brezpredmetna. Dodatek naj bi gradbeno pogodbo zgolj dopolnil (na novo opredelil obseg prve faze del v smislu že opravljenih del, saj naj bi bilo opravljenih manj del kot po prvotni pogodbi; spremenila naj bi se torej zgolj razdelitev obsega del po fazah) ter hkrati izrecno določil, da preostala določila gradbene pogodbe ostanejo še naprej v veljavi. S kreditno pogodbo pa naj bi bil zgolj spremenjen način plačila za že opravljena dela. Toženec naj ne bi nikoli priznal oprave del brez napak in se odpovedal svojim pravicam iz gradbene pogodbe (iz naslova jamčevanja za napake, garancije in uveljavljanja znižanja kupnine), niti se ni tožnica razbremenila svojih obveznosti. Neobstoj dogovora o pogodbeni kazni naj ne bi vplival na pravico do odškodnine za nastalo škodo. Po mnenju revidenta bi morali sodišči nižjih stopenj v zvezi s tem izvesti predlagane dokaze in ugotoviti dejansko stanje. Do zaključka del tožnici naj tudi ne bi pripadala dodatna nagrada. Glede obveznosti vračila posojila po kreditni pogodbi revident navaja, da mu znesek posojila nikoli ni bil izročen, hkrati pa po njegovem mnenju ni mogoče šteti, da gre za plačilo za gradbena dela, saj terjatev do prevzema del in uskladitve končne situacije še ni zapadla. Kredit naj bi torej ne bil koriščen. V vsakem primeru naj bi bil znesek kredita previsok, saj naj bi ne odražal dejanske vrednosti del.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija je utemeljena.

11. Tožnica je v postopku zahtevala vračilo kredita s pogodbenimi obrestmi, ki ga je kot kreditodajalka odobrila tožencu kot kreditojemalcu. Neposredno pravno podlago terjatve naj bi torej predstavljala Pogodba o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1/2009 z dne 31. 12. 2009. Vendar iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da kreditne pogodbe ni mogoče obravnavati samostojno, kot povsem ločeno in od celotnega pogodbenega razmerja neodvisno obligacijo. Predstavlja namreč prilogo dodatka h gradbeni pogodbi, kredit pa je bil odobren prav za tisto vrednost gradbenih del, ki je bila ugotovljena v tem dodatku. Nanj se kreditna pogodba izrecno sklicuje, isti pa sta tudi pogodbeni stranki. Kreditna pogodba je torej neposredno in izključno povezana s plačilom gradbenih del. Zato je treba šteti, da sta dodatek h gradbeni pogodbi in kreditna pogodba komercialna celota. V tem oziru je treba revidentu pritrditi, da gre pravzaprav za specifičen dogovor o načinu plačila za gradbena dela. Po svoji ekonomski logiki je blagovni kredit dogovor o odloženem (obenem lahko tudi obročnem) plačilu že dobavljenega blaga oziroma že opravljene storitve, pri čemer je dobavitelj, ki je hkrati kreditodajalec, upravičen tudi do dodatnih obresti. Posledično ni mogoče trditi, da je od temeljne pogodbe, to je pogodbe o dobavi blaga oziroma opravi storitve, tak kredit povsem neodvisen.¹

12. Vendar so neutemeljene revizijske navedbe, da tožencu kredita ni treba vrniti, ker da naj bi ga ne koristil oziroma ker naj bi mu znesek kredita ne bil izročen. Smisel blagovnega kredita namreč ni v izročitvi zneska denarja za plačilo blaga, temveč je kredit dan v blagu, vrača pa se njegova denarna protivrednost z obrestmi. Kot rečeno, gre smiselno za dogovor o odloženem plačilu že dobavljenega blaga oziroma že opravljene storitve. V zvezi s trditvijo, da naj bi toženec gradbenih del ne bil dolžan plačati pred prevzemom in uskladitvijo končne situacije, pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec 3. 2. 2010 podpisal usklajeni obračun, na katerem je temeljila sklenitev dodatka h gradbeni pogodbi in kreditne pogodbe. Da bi bila zapadlost terjatve vezana na prevzem del, iz dodatka h gradbeni pogodbi in iz kreditne pogodbe ne izhaja. Rok vračila kredita je bil 31. 12. 2010.

13. Iz obrazloženega torej izhaja, da je sodišče prve stopnje kreditno pogodbo zmotno obravnavalo ločeno od gradbene pogodbe in dodatka h gradbeni pogodbi. S sklenitvijo kreditne pogodbe pravdni stranki namreč nista prenovili svojega razmerja v smislu novacije po prvem odstavku 323. člena OZ. Sodišče druge stopnje je to stališče korigiralo in se sklicevalo tako na dodatek h gradbeni pogodbi kot tudi na (z njim povezano) kreditno pogodbo. Revident pa vztraja, da tudi s sklenitvijo dodatka gradbena pogodba ni a priori postala neveljavna; dodatek naj bi jo zgolj dopolnil. Vprašanje je torej, kakšen je pravni pomen dodatka h gradbeni pogodbi. Sodišče druge stopnje je glede tega sprejelo naslednja stališča: a) da sta pravdni stranki "sporazumno določili vsebino dodatka h gradbeni pogodbi v zvezi s kreditno pogodbo in s tem sporazumno ustvarili novo obligacijo"; b) da je toženec s podpisom "pripoznal terjatev tožeče stranke po višini in temelju, saj je bila vrednost opravljenih del sporazumno ugotovljena", ter c) da "se je zavezal za opravljena dela (ne glede na morebitno njihovo nedokončanost, nekvaliteto ali previsoke cene) do 31. 12. 2010 plačati 232.318,84 EUR s 6,6 % letnimi obrestmi."

14. Po presoji revizijskega sodišča sklenitve dodatka h gradbeni pogodbi ni mogoče šteti za novacijo, s katero bi prvotna gradbena pogodba v celoti ugasnila. Dodatek nima niti drugačne pravne podlage kot gradbena pogodba niti povsem drugačnega predmeta izpolnitve (prvi odstavek 323. člena OZ). Predmet izpolnitve je bila še vedno izvedba sanacijskih gradbenih del na stanovanjski hiši. Ta so bila deloma že izvedena, spremenjena je bila le dinamika njihove nadaljnje izvedbe v drugi fazi in način plačila. Zato ni mogoče trditi, da iz tega izhaja volja pogodbenih strank, da prvotna pogodba popolnoma ugasne.

15. Prav ima sicer sodišče druge stopnje, da je s sklenitvijo dodatka h gradbeni pogodbi toženec (med drugim) pripoznal svoj dolg za do tedaj izvedena dela. Vendar je treba pri tem opozoriti na ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, da ima pripoznava dolga omejen doseg. Ta je povezan zlasti z zastaranjem (ter še z nekaterimi drugimi instituti), ne pomeni pa pripoznava dolga samostojnega pravnega temelja za plačilo pripoznane terjatve.² Temelj za plačilo ostaja osnovno pogodbeno razmerje in zato pripoznava dolga sama po sebi ne jemlje pravice do uveljavljanja vseh ugovorov iz razmerja, na katerega se pripoznava nanaša. Dolžnik lahko, na primer, svoj dolg pripozna, a ta kasneje ugasne na drug način kot z izpolnitvijo (denimo kot posledica kasnejše sopogodbenikove neizpolnitve ali napačne izpolnitve). Zato je treba presoditi, kakšen pomen je imela pripoznava dolga v okoliščinah konkretnega primera in ali tožencu še omogoča uveljavljanje katerega od ugovorov na podlagi pravic in obveznosti strank iz gradbene pogodbe.

16. Po presoji revizijskega sodišča je bistveno to, da je bil dodatek h gradbeni pogodbi sklenjen, ko so bila gradbena dela deloma že izvedena. Pogodbeni stranki sta želeli pred nadaljevanjem del urediti tudi medsebojni odnos v razmerju do že izvedenih del. V zvezi s temi deli sta dne 3. 2. 2010 uskladili in podpisali obračun, nato pa še dodatek h gradbeni pogodbi. Toženec, ki je pri sestavi tega obračuna sodeloval, zato ne more naknadno uveljavljati ugovora znižanja plačila zaradi domnevno (za 8 %) previsoko obračunanih cen v primerjavi s tržnimi cenami. Take ugovore je imel namreč možnost uveljavljati med usklajevanjem obračuna in pred njegovim podpisom, saj je že takrat imel možnost preveriti primerljive tržne cene, a je pristal na usklajeno višino cene del. Enako velja za ugovor, da tožnica ni upravičena do nagrade, ker da del ni dokončala. V dodatku h gradbeni pogodbi sta se pogodbeni stranki izrecno dogovorili, da je v skupni vrednosti že opravljenih (torej dokončanih) del upoštevana tudi dogovorjena nagrada, ter z njim določili njeno višino. Tako dogovorjena nagrada torej nima nič skupnega z izvedbo druge faze gradbenih del, ki se ob podpisu dodatka h gradbeni pogodbi še sploh ni začela.

17. Glede pravice do 5 % pogodbene kazni sta že sodišči nižjih stopenj revidentu pravilno pojasnili, da ta z (nobeno) pogodbo ni bila dogovorjena. Revizijska trditev, da neobstoj takega dogovora ne vpliva na morebitno odškodnino za nastalo škodo, sicer drži. Vendar je za obstoj odškodninske odgovornosti zaradi zamude oziroma nedokončanja del treba zatrjevati in dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Revident pa v reviziji niti ne trdi, da bi v postopku postavil ustrezne trditve v tej smeri. Odškodninsko odgovornost tožnice povezuje le z zatrjevanimi napakami gradnje in previsokimi cenami (ter na tej podlagi uveljavlja znižanje kupnine), ne povezuje pa je z zamudo oziroma z nedokončanjem del.

18. Po presoji revizijskega sodišča pa ni mogoče pritrditi zaključku sodišča druge stopnje, da se je s sklenitvijo dodatka h gradbeni pogodbi in kreditne pogodbe toženec zavezal plačati ne glede na morebitne napake opravljenih del. S pridržkom bi bilo mogoče sicer sprejeti razlogovanje, ki ga ponuja sodišče prve stopnje na 15. strani obrazložitve svoje sodbe, in sicer da sta pogodbeni stranki že ob usklajevanju obračuna z dne 3. 2. 2010 upoštevali in ovrednotili napake pri gradnji. Vendar s pridržkom zato, ker bi to lahko veljalo le za napake, ki jih je bilo v tistem trenutku mogoče opaziti in upoštevati. Ne more pa to veljati za skrite napake, ki bi se pokazale kasneje. Odgovornosti jamčevanja za tovrstne napake pa se izvajalec ne more vnaprej razbremeniti na podlagi sporazuma o skupni vrednosti do tedaj izvedenih del. Take volje strankam ni mogoče implicitno pripisati.

19. S tem je povezana tudi dolžnost izročitve bančne garancije za odpravo napak, ki predstavlja sredstvo zavarovanja za odpravo skritih napak, ki bi se pokazale kasneje in jih izvajalec kljub pozivom naročnika ne bi odpravil. Do izročitve garancije pa je bil v obravnavani zadevi naročnik varovan s pravico do zadržanja 10 % dolgovanega zneska ob izvedbi plačila za opravljena dela.

20. Sodišče prve stopnje se je do uveljavljanih stvarnih napak sicer opredelilo tudi z drugih vidikov (ali so bile uveljavljane v predpisanem prekluzivnem roku, kakšne narave so bile in podobno). Pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so (ob prej navedenem stališču sodišča druge stopnje) ostale neizčrpane. V postopku je ostalo nerazčiščeno tudi vprašanje, ali gre le za stvarne napake gradnje, ki bi jih pravdni stranki lahko upoštevali že pri sklepanju dodatka h gradbeni pogodbi, ali pa deloma tudi za napake, ki so se pokazale šele kasneje. Vse to bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati v ponovljenem sojenju.

Odločitev o reviziji

21. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka).

Revizijski stroški

22. Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ To prepoznava tudi sodobno pravo varstva potrošnikov. Zakon o potrošniških kreditih potrošniku v primeru povezane kreditne pogodbe proti dajalcu kredita izrecno omogoča uveljavljanje zavrnitve plačila in drugih ugovorov, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji blaga ali opravljanja storitev (16. člen ZPotK, 18. člen ZPotK-1 in 19. člen ZPotK-2). To pri povezani kreditni pogodbi velja celo v primeru, ko dajalec kredita in dobavitelj nista ista oseba.
² Prim. odločitve VS RS v zadevah III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009 in III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 1114/2008
• Sodba II Ips 923/2006
• Sodba II Ips 772/2006