VSRS Sklep III Ips 43/2016

Jedro

Ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe sama po sebi še ne spremeni/izboljša pravnega položaja tožnice. Ker koncesija ob ugoditvi tožbenemu zahtevku v obravnavanem primeru še ne bi prenehala, je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je posledica, ki jo s tožbo zasleduje tožnica (podelitev koncesije njej) preveč oddaljena.

Dokler obstaja odločba o izbiri/določitvi koncesionarja oziroma dokler (v primeru prenehanja koncesijske pogodbe) ni izdan ustrezen akt vlade, koncesija obstaja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvi toženki njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.566,00 EUR ter drugi toženki njene stroške revizijskega postopka v znesku 3.130,52 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala, naj sodišče ugotovi, da sta nična koncesijska pogodba št. ... z dne 18. 3. 2008 (v nadaljevanju koncesijska pogodba) in Aneks št. 1 z dne 10. 8. 2009. Trdila je, da sta bila koncesijska pogodba in aneks sklenjena v nasprotju z veljavno zakonodajo, sklenjena sta bila brez dopustne podlage in sta kršila določbo 199. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Koncesija za rabo mineralne vode, ki jo je druga toženka dobila od prve toženke, zato pripada tožnici.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. Zaključilo je, da tožnica zanjo nima pravnega interesa. Z ugotovitvijo ničnosti koncesijske pogodbe si namreč svojega položaja ne bo izboljšala in koncesije ne bo pridobila. Njena pridobitev je odvisna od veljavnosti odločbe o izboru koncesionarja, kot podlagi koncesijske pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je zaključku sodišča prve stopnje, da z razveljavitvijo koncesijske pogodbe tožnica (še) ne bi dosegla, da bi koncesija pripadla njej. Odločitev o tem je odvisna od izida morebitnega obnovljenega postopka v zvezi z veljavnostjo odločbe o določitvi koncesionarja, če bo do njega prišlo.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo. V njej uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožnice in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

5. Toženki v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6. Vlada RS je 14. 2. 2008 izdala odločbo št. 35501-5/2008/5 o določitvi koncesionarja. Z njo je za koncesionarja za rabo mineralne vode iz vrtine A. za stekleničenje in proizvodnjo pijač določila drugo toženko.

7. Prva toženka kot koncendentka in drugotoženka kot koncesionarka sta 18. 3. 2008 sklenili koncesijsko pogodbo.

8. Tožnica si v upravnem postopku I U 1535/2012 prizadeva, da bi se obnovil postopek izdaje odločbe o določitvi koncesije.

Razlogi revizije

9. Revizija sodišču druge stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa pritrdilo sodišču prve stopnje o pomanjkanju pravnega interesa tožnice, v nadaljevanju pa pojasnilo, da dejstvo pravnomočnega sklepa o izbiri koncesionarja narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Revizija opozarja, da takšen zaključek o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka predpostavlja obstoj pravnega interesa za odločanje in je zatorej sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklepa prišlo v nedopustno nasprotje. Tožnica nadalje vztraja, da so bile navedbe o imetništvu blagovne znamke D. dane pravočasno in so utemeljevale njen pravni interes. Izvrševanje koncesijske pogodbe posega v pravni položaj tožnice, ki lahko naravno mineralno vodo iz vrtine A. edina daje na trg pod svojo blagovno znamko. Ničnost koncesijske pogodbe pomeni, da druga toženka vode iz vrtine ne sme odvzemati in s tem posegati v interes tožnice.

O utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Sodišče druge stopnje je odločitev v zadevi utemeljilo na ugotovljenem pomanjkanju pravnega interesa tožnice.¹ V 13. točki obrazložitve je dodatno pojasnilo ("dodalo ob robu") situacijo, ko bi ugotavljanje izpolnjenih pogojev za podelitev koncesije pomenilo izigranje upravnega postopka, zaradi česar bi obstoj pravnomočnega sklepa o izbiri, ki ugotavlja izpolnjenost pogojev, narekoval zavrnitev tožbenega zahtevka. Takšno (dodatno in podredno) pojasnilo pa ne predstavlja nasprotja, ki bi utemeljeval revizijski očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek bi bil utemeljen, če bi zatrjevano nasprotje onemogočalo preizkus nosilnega razloga sklepa sodišča, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

12. Tožnica je v tožbi navajala, da je bila ob uveljavitvi Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba)² edina usposobljena in opremljena za stekleničenje mineralne vode, poleg tega je vodo iz vrtine takrat že rabila in je imela nad vrtino posest. Ker druga toženka pogojev po 199. členu ZV-1 ni izpolnjevala, je prva toženka koncesijo zmotno podelila njej. Svoj pravni interes je tožnica utemeljevala na navedbi, da bi prva toženka koncesijo morala podeliti njej, zato sporna koncesijska pogodba grobo posega v njene pravice. V primeru ugotovljene ničnosti koncesijske pogodbe in odprave odločbe o določitvi koncesionarja tožnica pričakuje, da bo sama pridobila koncesijo za rabo vode iz vrtine A.

13. Iz takšnih navedb tožnice izhaja, da želi tožnica z ugotovitvijo ničnosti koncesijske pogodbe, sklenjene med toženkama, doseči prenehanje koncesije druge toženke in posledično podelitev koncesije njej. Za zaključek o (ne)obstoju pravnega interesa tožnice za vloženo tožbo je tako treba presoditi razmerje med odločbo o določitvi koncesionarja in sklenjeno koncesijsko pogodbo ter nadalje ugotoviti vpliv ugotovitve ničnosti koncesijske pogodbe na podeljeno koncesijo o rabi vode.

14. ZV-1 v prvem odstavku 139. člena določa, da se koncesija podeli z odločbo o izboru koncesionarja na podlagi javnega razpisa. Ob upoštevanju posebnosti postopka podelitve koncesije po 199. členu ZV-1 navedeno v konkretnem primeru pomeni, da je bila koncesija drugi toženki podeljena z odločbo o določitvi koncesionarja. Koncesijsko razmerje med toženkama je tako nastalo z dokončnostjo upravne odločbe. Iz zakonske ureditve koncesij izhaja, da je koncesijska pogodba dvostranski akt, s katerim se vzajemno določijo pravice in obveznosti med koncendentom in koncesionarjem (141. člen ZV-1) in ki sledi odločbi o podelitvi koncesije (139. člen ZV-1 v zvezi s 199. členom ZV-1). Koncesijsko pogodbo gre torej skladno s takšno ureditvijo razumeti kot pravno dejanje izvršitve odločbe o izbiri/določitvi koncesionarja, s katero koncendent in koncesionar (zgolj) podrobneje uredita medsebojne pravice in obveznosti.

15. V okoliščinah konkretnega primera navedeno pomeni, da ugotovitev ničnosti koncesijske pogodbe sama po sebi še ne spremeni/izboljša pravnega položaja tožnice. Ker koncesija ob ugoditvi tožbenemu zahtevku v obravnavanem primeru še ne bi prenehala, je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je posledica, ki jo s tožbo zasleduje tožnica (podelitev koncesije njej) preveč oddaljena. Oziroma drugače povedano, tudi ob ugotovljeni ničnosti koncesijske pogodbe bi ob dokončni odločbi o določitvi koncesionarja tožnica ne pridobila koncesije. Ta, kot napisano, nastane s koncesijsko odločbo in ne s sklenitvijo koncesijske pogodbe.

16. Stališču, da zgolj s prenehanjem koncesijske pogodbe ne preneha ipso iure tudi že sama koncesija, pritrjuje tudi ureditev po 143. členu ZV-1. Ta v prvem odstavku določa, da koncesija preneha (tudi) s prenehanjem koncesijske pogodbe, v naslednjem členu pa načine prenehanja koncesijske pogodbe, ki imajo učinek na obstoj prenehanja koncesije, tudi taksativno določi (sporazum pogodbenih strank, razdrtje ter pretek časa, za katerega je bila pogodba sklenjena). Ker drugi odstavek 144. člena ZV-1 ob podanih razlogih za prenehanje koncesije predpisuje izdajo odločbe vlade, s katero ta ugotovi, da je koncesija prenehala delno ali v celoti, navedeno kaže na to, da prenehanje veljavnosti koncesijske pogodbe še ne pomeni hkrati tudi že prenehanja koncesijskega razmerja. Dokler obstaja odločba o izbiri/določitvi koncesionarja oziroma dokler (v primeru prenehanja koncesijske pogodbe) ni izdan ustrezen akt vlade, koncesija obstaja.

17. Neutemeljena je revizija tudi v delu, v katerem svoj pravni interes za tožbo utemeljuje z imetništvom blagovne znamke D. Blagovna znamka je skladno z določbo 42. člena Zakona o intelektualni lastnini registriran znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. Kot druge pravice intelektualne lastnine je tudi znamka pravica, ki imetniku zagotavlja določene izključne pravice v zvezi z uporabo znaka, zavarovanega s to znamko, ne zagotavlja pa nobenih pravic v zvezi z blagom, ki ga znak označuje, konkretno pravico do črpanja vode, ki jo označuje blagovna znamka tožnice D. Pravnega interesa za tožbo, s katero zahteva tožnica ugotovitev neveljavnosti koncesijske pogodbe kot pogoj za predodelitev koncesije njej, blagovna znamka zato ne more utemeljevati.

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

19. Tožnica z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške in je dolžna toženkima povrniti njune revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) znašajo ti za prvo toženko 2.566,00 EUR (2.546,00 EUR nagrade za postopek z revizijo (tarif. št. 3300) in 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002)) ter za drugo toženko 3.130,52 EUR (2.546,00 EUR nagrade za postopek z revizijo (tarif. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002) in 22% DDV).

-------------------------------
¹ Točka 10 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje.
² Uradni list RS, št. 119/2007.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 478/2018
• UPRS Sodba II U 258/2016-8
• Sklep I Up 739/2007