VSRS Sodba III Ips 53/2016

Jedro

Družba, ki je v stečaju, ne zasleduje več primarnega cilja podjetniške aktivnosti z namenom izkazovanja dobička v korist družbenikov oziroma delničarjev. Zato je tudi nadaljnje izvajanje podjema v okviru stečajnega dolžnika omejeno na izjeme, ki so urejene v oddelku 5.7. ZFPPIPP. V dejanskem okviru, ko je bil pred začetkom spornega obdobja nad toženo stranko začet stečajni postopek, bi zato tožeča stranka morala zatrjevati (sklepčnost zahtevka na podlagi 198. člena OZ) in dokazati, da je toženka tudi dejansko uporabljala sporno opremo in imela korist od te uporabe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 919,88 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo 22.674,90 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožeča stranka je podlago zahtevka utemeljevala na leta 2005 sklenjeni prodajno najemni pogodbi, s katero je tožena stranka od tožeče v najem prevzemala opažno in gradbeno opremo. Ker tožena stranka po odpovedi pogodbe s strani tožeče stranke najete opreme ni vrnila, ji je tožeča stranka izstavila 15 vtoževanih računov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede sedmih računov, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala najemnino za najeto opremo do izteka odpovednega roka. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na podlagi preostalih računov, ki so se nanašali na obdobje po prenehanju najemne pogodbe po izteku odpovednega roka. Ugotovilo je, da za ta del zahtevka ni izkazana odškodninska podlaga, ker ni izkazana višine škode. Glede obogatitvene podlage pa je zaključilo, da bi tožeča stranka morala poleg dejstva, da ima tožena stranka opremo v posesti, izkazati tudi obogatitev na strani tožene stranke in prikrajšanje na strani tožeče stranke, česar pa tožeča stranka ni zmogla.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal ne svojega prikrajšanja ne obogatitve tožene stranke. Tožnik pa v konkretnem primeru ni niti trdil, da naj bi toženec opremo uporabljal v svojo korist, torej pravno situacijo iz 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 7/2016 z dne 24. 8. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je za nadomestitev koristi zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist na podlagi 198. člena OZ potrebno izkazovati in dokazovati, da je tisti, ki je imel stvari v posesti, tujo stvar dejansko uporabljal in se z uporabo okoristil.

5. Tožeča stranka je v pravočasno vloženi reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in s tem povezane bistvene kršitve postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi, ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Relevantno dejansko stanje

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane z obogatitveno podlago zahtevka na podlagi 198. člena OZ:

- Pravdni stranki sta 19. 7. 2005 sklenili Prodajno najemno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka toženi oddajala v najem opažno opremo iz programa E., tožena stranka pa je tožeči za to plačevala dnevno najemnino.

- Tožeča stranka je prodajno najemno pogodbo potem, ko je bil dne 16. 3. 2012 začet stečajni postopek nad tožečo stranko, odpovedala, pri čemer je odpovedni rok iztekel 30.6.2012.

- Pred iztekom odpovednega roka je bil tudi nad toženo stranko (21. 6. 2012) začet stečajni postopek.

- Oprema se je nahajala v posesti tožene stranke in jo je na posameznih gradbiščih kasneje le deloma vračala tožeči stranki.

- Z vtoževanimi računi je (v revizijsko spornem delu) tožeča stranka za obdobje po izteku odpovednega roka uveljavljala plačilo v višini najemnine, ki jo je v času trajanja pogodbenega razmerja za najeto opremo zaračunavala toženi stranki.

Glede odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje

8. 198. člen OZ nalaga tistemu, ki uporablja tujo stvar v svojo korist, da imetniku te stvari na njegovo zahtevo nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Že dolgo časa je v sodni praksi Vrhovnega sodišča utrjeno stališče, da predstavlja določba 198. člena OZ konkretizacijo splošnega pravila o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve iz 190. člena OZ¹. Ob takšnem izhodišču se nakazuje pozitiven odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, saj je obstoj koristi, ki nastane uporabniku tuje stvari, materialnopravna predpostavka takšnega zahtevka. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da ima tudi 198. člen OZ naravo splošnega pravila, ki poskuša pokriti zelo različne življenjske situacije, v katerih lahko pride do uporabe tega pravila, ki zasleduje namen izravnave nedopustnega neravnovesja, do katerega je brez pravnega temelja prišlo v premoženjskem položaju posameznih pravnih subjektov. Odgovora na vprašanje, ali mora tožnik (posebej oziroma substancirano) zatrjevati in dokazovati, da toženec dejansko uporablja stvar in obstoj toženčeve koristi, ni mogoče podati enoznačno, da bi ga bilo mogoče uporabiti za vse življenjske primere. Ta (dejanska) predpostavka je lahko v posameznih primerih razvidna iz drugih (zatrjevanih in dokazanih) dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na druge materialne predpostavke uveljavljanih zahtevkov. Zato je presojo potrebno vezati na konkretne dejanske okoliščine, na katerih tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek.

9. Na takšnem izhodišču je mogoče razložiti na prvi pogled različna stališča do tega vprašanja v dosedanji praksi Vrhovnega sodišča. Tako kot izhaja iz sodb III Ips 47/2007, II Ips 215/2012, II Ips 206/2014 in II Ips 201/2015 na videz kategorično stališče, da mora biti korist zatrjevana in dokazana vselej, bi se dalo v nasprotno smer sklepati iz stališč, zavzetih v sodbah II Ips 364/2000 in II Ips 98/2015, ki se sklicujeta, da je pomembna predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Pomena tako zavzetih stališč Vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti izven dejanskih okoliščin posameznega primera, ki so bile ob tem upoštevane. Tako je potrebno razumeti tudi stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v sodbi II Ips 453/2006, na katero se sklicuje revident v reviziji.

10. Pretežni del omenjenih (na videz nasprotujočih) stališč Vrhovnega sodišča se nanaša na sporna razmerja med solastniki, oziroma na primere onemogočanja (so)uporabe solastne stvari posameznim solastnikom. V teh specifičnih razmerjih se kot odločilna lahko kažejo tudi vprašanja soglasja prikrajšanega oziroma neuveljavljanja pravice do souporabe stvari. To pa ne pomeni, da se izpostavljeno vprašanje potrebne konkretizacije uporabe tuje stvari in nastale koristi ne kaže kot pomembno tudi v bolj čistem primeru, ko naj bi šlo za uporabo tuje stvari s strani nelastnika, za kar gre v tej pravdi. Zato je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje potrebno iskati le v povezavi z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje in ob upoštevanju trditvene podlage tožeče stranke. V tem smislu je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka glede na okoliščine primera zadostila svojemu trditvenemu bremenu oziroma ali je že samim okoliščinam konkretnega primera pripisati tudi nastanek koristi tožene stranke, v posledici česar je tožeča stranka ni bila dolžna posebej utemeljevati in dokazovati.

Glede trditvene podlage tožeče stranke

11. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni niti trdil, da naj bi toženec opažno opremo uporabljal v svojo korist, pri čemer zgolj okoliščina, da ima toženec opažno opremo v posesti, ne zadostuje.

12. Glede na že citirano določbo drugega odstavka 371. člena ZPP se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do revizijskih navedb, v katerih se revident sklicuje na svojo trditveno podlago, ki je bila namenjena utemeljevanju odškodninske podlage tožbenega zahtevka.

13. Revident posebej izpostavlja okoliščino, da je pri odgovoru na dopuščeno pravno vprašanje potrebno upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za pravno razmerje med dvema gospodarskima družbama ter da sta se obe ukvarjali z gradbeništvom, opažna oprema pa je bistvena za opravljanje dejavnosti gradbeništva. Revident posebej izpostavlja tudi okoliščino, da se je oprema nahajala na gradbiščih tožene stranke, zato je potrebno šteti, da se je dejansko uporabljala v korist tožene stranke.

14. Vrhovno sodišče na načelni ravni sicer pritrjuje stališču revidenta, da bi bilo ob izostanku nasprotnih ugovorov okoliščini, da se na gradbiščih gospodarske družbe, ki se ukvarja z gradbeno dejavnostjo, nahaja tuja oprema, ki je nujno potrebna za izvajanje del na gradbišču, pripisati, da gospodarska družba tovrstno opremo tudi uporablja v svojo korist. Pripisljivost izhaja iz pojma gradbišča kot prostora, na katerem se gradbena dejavnost tudi dejansko izvaja.

15. Drugačen pa je položaj v konkretnem primeru, ko se je (tudi) nad toženo stranko pred vtoževanim obdobjem začel stečajni postopek. Stečajni postopek je namenjen predvsem zavarovanju položaja upnikov in čim ugodnejšemu poplačilu njihovih terjatev do stečajnega dolžnika. Družba, ki je v stečaju, ne zasleduje več primarnega cilja podjetniške aktivnosti z namenom izkazovanja dobička v korist družbenikov oziroma delničarjev. Zato je tudi nadaljnje izvajanje podjema v okviru stečajnega dolžnika omejeno na izjeme, ki so urejene v oddelku 5.7. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. V dejanskem okviru, ko je bil pred začetkom spornega obdobja nad toženo stranko začet stečajni postopek, je zato odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pozitiven. Tožeča stranka bi ob teh okoliščinah morala zatrjevati (sklepčnost zahtevka na podlagi 198. člena OZ) in dokazati, da je toženka tudi dejansko uporabljala sporno opremo in imela korist od te uporabe. Te materialnopravne predpostavke ni mogoče pripisati okoliščinam, na katere se sklicuje revident v reviziji.

16. Tožeča stranka je v okviru trditvene podlage v tej smeri zatrjevala zgolj, da je po poteku odpovednega roka začela zaračunavati tožencu odškodnine po enakem sistemu kot so se zaračunavale najemnine in da je tožencu 3. 7. 2012 posredovala količinsko stanje zalog po gradbiščih.² Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2014 izrecno zanikala uporabo opreme in zatrjevala, da jo ima zgolj v posesti.³⁴

17. Tožeča stranka je na ugovore toženke na tretji strani vloge z dne 7. 11. 2014⁵ pojasnila, da .... zahteva odmeno - odškodnino - nadomestilo, ker ima toženec v posesti tujo stvar, konkretno elemente opreme, ki jih je pridobil v uporabo ... in katere toženec ni vrnil kljub prenehanju pogodbe. Za predmetno zadevo sploh ni pomembno ali predmetne artikle opažne opreme toženec uporablja ali iz njih morebiti pridobiva korist. Takšno stališče tožeče stranke je v očitnem nasprotju z določbo 198. člena OZ.

O utemeljenosti revizije

18. Glede na podano trditveno podlago tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje se izkaže kot materialnopravno pravilno sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage, s katero bi utemeljila dejansko uporabo opreme s strani tožene stranke in da se je z njo okoristila. Iz navedenega razloga je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške revizijskega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS 76/2015) in sicer nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 734,00 EUR in pavšalne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV.

-------------------------------
¹ Sodbe II Ips 215/2012, II Ips 113/2013, II Ips 237/2013, II Ips 187/2013, II Ips 206/2014, II Ips 126/2014.
² 2. in 3. stran prve prve pripravljalne vloge z dne 24. 9. 2014 - list. št. 35 in 36.
³ List. št. 45.
⁴ Vrhovno sodišče se pri tem ne opredeljuje do pravilnosti pravnega naziranja toženke, da je imela pravico zadrževati opremo do pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev, saj se to vprašanje nanaša na pravico do posesti in ne na vprašanje, ki je predmet revizijske presoje.
⁵ List. št. 51.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep III DoR 7/2016
• Sodba II Ips 486/2007
• VSL sklep Cst 384/2021