VSRS Sodba II Ips 59/2016

Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je revizijsko sodišče vezano), po katerem je ob nastanku življenjske skupnosti pravdnih strank nepremičnina predstavljala zemljišče s prvo ploščo in golimi zidovi, vse ostalo pa je bilo zgrajeno kasneje, je povsem razumljiv in logičen sklep, da izgradnja stanovanjske hiše, sposobne za bivanje, pomeni ustvaritev nove stvari. Ta zaključek torej ne temelji izključno na dejstvu (četudi ne nepomembnem), da se je vrednost nepremičnine od začetka skupnih vlaganj več kot podvojila, kar izpodbijani sodbi očita revident. Temelji predvsem na ugotovitvi o ustvaritvi določene identitete nepremičnine. Ni šlo le za spremembo že obstoječe zgradbe z dozidavo, nadzidavo ali prezidavo, temveč za bistveno več kot to: iz gole plošče in zidov je bila ustvarjena zgradba z določeno namembnostjo (stanovanjska hiša).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Pravdni stranki sta zakonca v postopku razveze zakonske zveze. Med njima je bilo nesporno, da v njuno skupno premoženje spadata dve osebni vozili, sporno pa je bilo, ali velja enako za dve nepremičnini, ki v naravi predstavljata zemljišči s trietažno stanovanjsko hišo z dvoriščem in vrtom. Tožnica je trdila, da predstavljata skupno premoženje, in na celotnem skupnem premoženju uveljavljala 1/2 delež. Toženec je trdil, da sta nepremičnini njegova izključna last. V nasprotnem tožnici na nepremičninah priznava največ 1/6 delež.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in toženca sodita obe nepremičnini ter obe osebni vozili, pri čemer znaša tožničin delež na tem premoženju 30/100, toženčev delež pa 70/100 (I. točka izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se je glasil na ugotovitev, da v skupno premoženje spada terjatev iz naslova skupnih vlaganj do posebnega premoženja toženca na obeh nepremičninah, pri čemer naj bi deleža pravdnih strank na skupnem premoženju znašala za vsakega do 1/2, je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Odločilo je še o pravdnih stroških (IV. in V. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v stroškovnem delu (I. točka izreka sodbe), v preostanku pa je njeno pritožbo ter v celoti pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (III. točka izreka sodbe).

4. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- toženec je kupil zemljišče in pričel z gradnjo hiše že pred začetkom življenjske skupnosti s tožnico, ki je nastala v letu 1989;

- do pričetka njune življenjske skupnosti je bila hiša zgrajena le do pritličja, in sicer goli zidovi ter prva plošča, od takrat dalje pa sta v gradnjo oba vlagala svoja skupna sredstva in se vselila leta 1994;

- vrednost nepremičnine ob pričetku življenjske skupnosti je znašala 38% celotne vrednosti nepremičnine po koncu gradnje.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

9. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev v zvezi z nepremičninama utemeljili na ustaljeni sodni praksi, po kateri imajo v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR) vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega zakonca ali zunajzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice, če so dela, izvedena v času zakonske ali zunajzakonske zveze, spremenila stanje in vrednost nepremičnine do te mere, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine in jo je bilo mogoče šteti za novo stvar. Prav do tega naj bi prišlo v obravnavani zadevi. Pretežni del vrednosti nepremičnine predstavlja vrednost, ki sta jo stranki ustvarili s skupnim delom in vlaganji. Iz golih zidov in prve plošče je nastala stanovanjska hiša, sposobna za bivanje, kar pomeni ustvaritev nove stvari. Dejstvo, da je toženec k gradnji prispeval večja sredstva v obliki svojega posebnega premoženja, sta sodišči upoštevali tako, da sta njegov delež na celotnem skupnem premoženju (ki ga poleg tega predstavljata še dve osebni vozili manjše vrednosti) ocenili na 70/100.

Povzetek revizijskih navedb

10. Revident vztraja, da skupna vlaganja v nepremičnino v njegovi lasti niso bila take narave, da bi prišlo do nastanka nove stvari v smislu določb ZTLR o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Sodišče druge stopnje naj bi arbitrarno in neobrazloženo zavrnilo njegovo sklicevanje na primerljive judikate, kar naj bi pomenilo procesno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (to je, da naj bi za presojo, ali je nastala nova stvar, zadoščala le razlika v vrednosti objekta od pričetka skupnih vlaganj) naj bi ostalo neraziskano dejansko stanje glede namena strank ob vlaganju v nepremičnino in hkrati neutemeljeno zavrnjeno dodatno zaslišanje toženca v zvezi s tem dejstvom. Sodišče druge stopnje naj bi ne pojasnilo, zakaj naj bi šlo za pravno neodločilen dokaz. Tudi sicer naj bi bila izpodbijana sodba nedosledna, nerazumljiva in notranje protislovna, zlasti v delu, kjer so bile zavrnjene pritožbene navedbe glede nedopustnosti dovolitve spremembe tožbe in pritožbene navedbe glede neskladja med ugotovitvami izvedenke, pričanjem prič in navedbami sodišč nižjih stopenj v zvezi z letom dograditve hiše. Pravdni stranki ugotovitev izvedenke nista prerekali, zato naj bi šlo za nesporno dejstvo.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Materialnopravno stališče sodišč nižjih stopenj o stvarnopravnih posledicah vlaganj v posebno premoženje enega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja v času zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, če so dela spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar, je skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča¹ in mu revident niti ne nasprotuje. Vrhovno sodišče je tudi že sprejelo stališče, da je v primeru dozidave, nadzidave, prezidave ipd. obstoječih objektov, mogoče govoriti o novi stvari v smislu ZTLR le v primerih, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (na primer, če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica ipd.).²

13. Revidentov bistveni očitek se nanaša na sklep sodišč nižjih stopenj, da so vlaganja v njegovo posebno premoženje in dela, izvedena v času zunajzakonske skupnosti in kasneje zakonske zveze pravdnih strank, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe istovetnosti nepremičnine. Pri tem sodišču druge stopnje očita, da ni obrazloženo odgovorilo na njegovo sklicevanje na številne sodne odločbe, iz katerih naj bi izhajalo nasprotno. Oba očitka sta neutemeljena.

14. Revident je že v pritožbi primarno izpodbijal pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s potekom gradnje nepremičnine, njenim stanjem ob začetku življenjske skupnosti s tožnico in vrednostjo lastnih vloženih sredstev. Na tej podlagi je uveljavljal ugovor, da so bila vlaganja po začetku življenjske skupnosti pravdnih strank premajhna, da bi prišlo do nastanka nove stvari. Vse te očitke, ki so dejanske narave, je sodišče druge stopnje zavrnilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je revizijsko sodišče vezano), po katerem je ob nastanku življenjske skupnosti pravdnih strank nepremičnina predstavljala zemljišče s prvo ploščo in golimi zidovi, vse ostalo pa je bilo zgrajeno kasneje, je tako povsem razumljiv in logičen sklep, da izgradnja stanovanjske hiše, sposobne za bivanje, pomeni ustvaritev nove stvari. Ta zaključek torej ne temelji izključno na dejstvu (četudi ne nepomembnem), da se je vrednost nepremičnine od začetka skupnih vlaganj več kot podvojila, kar izpodbijani sodbi očita revident. Temelji predvsem na ugotovitvi o ustvaritvi določene identitete nepremičnine. Ni šlo le za spremembo že obstoječe zgradbe z dozidavo, nadzidavo ali prezidavo, temveč za bistveno več kot to: iz gole plošče in zidov je bila ustvarjena zgradba z določeno namembnostjo (stanovanjska hiša).

15. V zvezi z očitano pavšalno zavrnitvijo toženčevega sklicevanja na primerljive judikate je treba ugotoviti, da je toženec v pritožbi zgolj pavšalno navrgel opravilne številke omenjenih judikatov,³ in sicer v opombi na trditev, da sodišči ne bi smeli šteti, da je nastala nova stvar. Pri tem ni pojasnil, kakšna so bila zavzeta stališča v teh judikatih, niti v čem od njih odstopa sprejeta odločitev v obravnavani zadevi. Tega ne pojasni niti v reviziji, čeprav vztraja, da "judikati [...] sami po sebi izkazujejo, da je stališče sodišča prve stopnje [...] bistveno odstopilo od sodne prakse." Teh očitkov navedeni judikati ne potrjujejo. Vsak od njih temelji na specifičnih okoliščinah dejanskega stanja. Te okoliščine in dejanska stanja pa niso enaka ali primerljiva obravnavani zadevi, zagotovo ne v tolikšni meri, da bi neizogibno terjala enako materialnopravno posledico.

16. Sodišče druge stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da je nepomembno, kakšen je bil namen pravdnih strank ob vlaganju v nepremičnino (torej ali je bil tak, da bi vsak pridobil stvarnopravne deleže na njej, ali ne). Tožničin način pridobitve lastninske pravice je bil namreč neodvisen od volje (dogovora) pravdnih strank. To že samo po sebi odgovori tudi na vprašanje revidenta, zakaj je njegovo zaslišanje v zvezi z voljo pravdnih strank pravno nepomembno. Revident si zmotno razlaga sodbo VSL I Cp 1003/2000, na katero se sklicuje v podkrepitev svoje navedbe, da bi bilo sodišče dolžno ugotavljati namen pravdnih strank. V omenjenem judikatu je bilo zavzeto stališče, da sta bili glede na podano trditveno podlago za pridobitev lastninske pravice oziroma stvarnopravnega deleža z adaptacijo mogoči dve smeri materialnopravne analize: 1) da je bila nepremičnina adaptirana v tolikšni meri, da prvotni objekt preneha obstajati in predstavlja nepremičnina novo stvar, ali 2) da je bila med strankami pridobitev stvarnopravnega deleža dogovorjena (dogovor o skupni gradnji). V prvem primeru, ko gre za nastanek nove stvari, sodišče torej ni dolžno ugotavljati namena pravdnih strank.

17. Podane niso niti ostale zatrjevane kršitve procesne narave. Revident izpodbijani sodbi neutemeljeno očita nerazumljivost, nedoslednost in notranja protislovja. Take "kvalitete", ki jih revident pripisuje sodbi, je prej mogoče pripisati njegovim revizijskim navedbam v zvezi s temi kršitvami (predvsem v drugem odstavku na 4. strani revizije in prvem odstavku na 5. strani revizije).

18. Revident sodišču druge stopnje med drugim očita, da naj ne bi pojasnilo, za ugotavljanje katerega dejstva je bila v postopku postavljena izvedenka (če ne za ugotavljanje tega, kdaj je bila hiša dograjena). Vendar že sam sebi na več mestih odgovori, da je bila postavljena za ugotavljanje vrednosti nepremičnine. Prav to je izrecno navedlo tudi sodišče druge stopnje (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je bila hiša dograjena leta 1994, medtem ko naj bi izvedenka v svojem mnenju navedla leto 1990, tudi sicer ne more predstavljati zatrjevane procesne kršitve protispisnosti. Revident namreč zmotno razume pojem protispisnosti. Ta obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič. Tega sodišči nižjih stopenj nista storili. Toženec v pritožbi niti ni zatrjeval, da bi bila vsebina izvedenskega mnenja zmotno prenešena v sodbi. Nasprotoval pa je zaključku sodišč nižjih stopenj, da je bila hiša dograjena leta 1994. Do tega zaključka sta prišli sodišči na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič in ne le izvedenskega mnenja. Okoliščina, da v tem delu nista verjeli pričama A. in B. ter da nista sledili izvedenskemu mnenju, ne pomeni, da je prišlo do protispisnosti.⁴ Navedbi v izvedenskem mnenju nista dolžni dati prednosti, še zlasti, če izvedenka niti ni bila postavljena za ugotavljanje tega dejstva. Neprerekana navedba izvedenke pa tudi ne more pomeniti "nespornega dejstva", saj se v postopku prerekajo navedbe nasprotne pravdne stranke.

19. Nerazumljivosti in protislovnosti prav tako ni najti v pojasnilu sodišča druge stopnje, da izvedensko mnenje ne pomeni konkretne poravnalne ponudbe strank. Zato njegova uporaba v postopku ne predstavlja kršitve 309.a člena ZPP (slednje je toženec uveljavljal v pritožbi, češ da na podlagi takega dokaza ne bi smela biti dopuščena sprememba tožbe). Ta člen določa, da kot dokaz v pravdnem postopku ni dopustno predložiti listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo in so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora. Izvedensko mnenje je lahko osnova za konkretno poravnalno ponudbo strank, ni pa samo po sebi taka ponudba. Tudi toženec sam pa se je na izvedensko mnenje kot dokaz skliceval v svoji nasprotni tožbi, torej v okviru rednega postopka in ne v okviru zaupnega postopka poravnavanja. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja trditev, ki jo sodišču zmotno pripiše revident, namreč da naj bi moral grajati izvedensko mnenje na naroku dne 4. 9. 2012. Sodišče je namreč zapisalo, da na tem naroku ni grajal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Odločitev o reviziji

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

21. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Primerjaj, na primer, odločbe VS RS II Ips 595/2006 z dne 17. 12. 2008, X Ips 8/2009 z dne 17. 2. 2009, II Ips 318/2009 z dne 11. 6. 2009, II Ips 382/2009 z dne 31. 3. 2011 in druge.
² Sodba VS RS II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997.
³ Gre za judikate v zadevah VS RS II Ips 403/95, II Ips 603/2007, II Ips 721/2006, II Ips 382/2009 ter VSL I Cp 417/2009 in I Cp 1003/2000.
⁴ Tudi v tem delu revizija sicer protislovno, zmedeno navaja, da "njune izpovedbe [...] niso (poudarilo Vrhovno sodišče) bile napačno prenesene v sodbo", s čimer demantira samo sebe.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 291/2007
• Sodba II Ips 360/2002
• Sklep II Ips 162/2002