VSRS Sklep III Ips 16/2017

Jedro

Izjava o uresničitvi odstopne pravice mora biti naslovljena na sopogodbenika in ne na sodišče, saj pogodbe ne bo razvezalo sodišče, temveč bo zgolj dalo soglasje k dolžnikovemu odstopu od nje. Stališče sodišča druge stopnje, da je izjava o odstopu od pogodbe že pojmovno vsebovana v dolžnikovem predlogu sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice, torej ne upošteva, da mora biti naslovnik izjave sopogodbenik, ne pa (zgolj) sodišče.

Za izjavo o uresničitvi odstopne pravice niti ZFPPIPP niti OZ ne predpisujeta obličnosti.

Glede na navedbo stečajne dolžnice iz odgovora na pritožbo, da je bila podana ustna odstopna izjava, je treba šteti, da je šlo za sporno dejstvo, zato pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati navedb ene od strank (stečajne dolžnice) brez izvedbe dokaznega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je na predlog stečajne upraviteljice izdalo soglasje k uresničitvi odstopne pravice (stečajnega) dolžnika od vzajemno neizpolnjene dvostranske Pogodbe o najemu in pogodbe o ustanovitvi predkupne pravice, sklenjene dne 28. 3. 2014 med dolžnico kot najemodajalko in družbo A., d. o. o. (prej B., d. o. o.) kot najemnico. Presodilo je namreč, da nobena od pogodbenih strank svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnila v celoti, da jih stečajni dolžnik niti ni sposoben izpolniti in da bodo z uresničitvijo odstopne pravice doseženi ugodnejši pogoji za plačilo tako navadnih kot ločitvenih upnikov (četrti odstavek 267. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo upnice A., d. o. o., ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena stečajni dolžnici in upnici A., d. o. o. Nanjo je odgovorila upnica. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter da ji prisodi tudi povračilo stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jih ni konkretizirala.

Relevantno dejansko in procesno stanje

5. Stečajna upraviteljica naj bi upnico o odstopu od pogodbe ustno obvestila avgusta 2016 in (ponovno) septembra 2016. Predlog sodišču za izdajo soglasja k odstopu od pogodbe je vložila 8. 9. 2016, z dopolnitvama z dne 14. 9. 2016 in 4. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je sklep o soglasju k odstopu od pogodbe izdalo 5. 10. 2016.

6. Upoštevaje dan pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka se je rok za odstop od pogodbe iztekel 8. 10. 2016, upoštevaje dan prijave upničine terjatve v stečajnem postopku, ki jo je mogoče šteti kot obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP in predstavlja kasnejšega od obeh trenutkov, pa se ta rok ni iztekel niti še v času odločanja sodišča druge stopnje.

Razlogi izpodbijanega sklepa

7. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrnilo pritožbeni očitek, da za odstop od pogodbe ne zadošča dolžničin predlog sodišču za izdajo soglasja k odstopu od pogodbe, temveč je potrebna poprejšnja pisna izjava dolžnice upnici. Zavzelo je stališče, da je izjava o odstopu od pogodbe že pojmovno vsebovana v takem predlogu; zakonske podlage za tako strog formalizem, za kakršnega se je zavzemala pritožnica, pa ni. Tudi sicer naj bi iz podatkov spisa izhajalo, da je stečajna upraviteljica upnico vnaprej ustno obvestila, da odstopa od pogodbe; predlog sodišču za izdajo soglasja k odstopu od pogodbe pa je bil podan pravočasno po obeh kriterijih iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP.

Navedbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti

8. Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da stečajni dolžnik svoje odstopno upravičenje po 267. členu ZFPPIPP uresniči z enostransko izjavo o odstopu, katere utemeljenost in pravočasnost presoja sodišče v postopku izdaje soglasja. Ustavnoskladna razlaga te zakonske določbe naj bi terjala najprej vročitev pisne odstopne izjave sopogodbeniku in nato predlog sodišču za izdajo soglasja. Upnikovo sporočilo dolžniku o odstopu od pogodbe zaradi neizpolnitve predpisuje tudi 109. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Stečajna upraviteljica naj bi navedbe o ustnem obvestilu o odstopu od pogodbe podala šele v odgovoru na pritožbo, zato naj bi šlo za prepovedane pritožbene novote. V predlogu sodišču za izdajo soglasja naj bi navedla zgolj to, da je upnico vnaprej ustno obvestila o "namenu" odstopa od pogodbe, medtem ko ji je pisno izjavo o odstopu poslala šele 25. 10. 2016 (tekom pritožbenega postopka), torej prepozno.

9. Vlagatelj uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kajti upnici v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil vročen predlog stečajne dolžnice za izdajo soglasja k odstopu od pogodbe z dopolnitvama, v postopku pred sodiščem druge stopnje pa odgovor stečajne dolžnice na pritožbo, s čimer naj bi ji bila odvzeta pravica do izjave.

10. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti upnica v zvezi s potrebo po pisnosti odstopne izjave dodatno izpostavlja še določbe petega odstavka 59. člena ZFPPIPP in 53. člena OZ, v zvezi z odgovorom na pritožbo, o katerem se ni mogla izjaviti, pa navaja, da stečajni dolžnici pritožba v skladu s 366. členom ZPP sploh ne bi smela biti vročena v odgovor.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

11. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije.

12. O zastavljenem pravnem vprašanju glede uresničitve pravice stečajnega dolžnika odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe se Vrhovno sodišče še ni izreklo, zato je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.

O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

13. Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (prvi odstavek 267. člena ZFPPIPP). Zakon govori o dolžnikovi "izjavi o uresničitvi odstopne pravice", ki mora biti podana v prekluzivnem trimesečnem roku, ki teče od kasnejšega od naslednjih dveh trenutkov: pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ali dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP,¹ sicer nima pravnega učinka (drugi in tretji odstavek 267. člena ZFPPIPP). Soglasje k uresničitvi odstopne pravice mora podati sodišče (četrti odstavek 267. člena ZFPPIPP). Izjava o uresničitvi odstopne pravice začne učinkovati s pravnomočnostjo sklepa o soglasju k uresničitvi odstopne pravice, medtem ko nima pravnega učinka, če sodišče zahtevo upravitelja za soglasje k uresničitvi odstopne pravice zavrne ali če do poteka obdobja iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP ne odloči o soglasju (peti in šesti odstavek 267. člena ZFPPIPP). Z dnem pravnomočnosti sklepa o soglasju k uresničitvi odstopne pravice se pogodba razveže (prvi odstavek 268. člena ZFPPIPP).

14. Besedilo 267. člena ZFPPIPP kaže, da odstopno upravičenje ni tožbena oblikovalna pravica, o kateri bi sodišče odločilo z oblikovalno sodbo, temveč gre za opcijsko oblikovalno pravico, ki jo stečajni dolžnik uresniči z enostransko izjavo volje. Posebnost ureditve v ZFPPIPP pa je, da izjava volje učinkuje le pod pogojem soglasja sodišča. Čeprav je potrebna sodna intervencija, pravni učinek ustvarja sama izjava volje, pri čemer časovno ta učinek nastopi šele s pravnomočnostjo sodnega sklepa o soglasju. Če bi zakonodajalec želel, da pogodbo razveže sodišče, ne pa stečajni dolžnik s svojo izjavo (četudi s pogojnim in časovno odloženim učinkom), ne bi uporabil dikcije, da mora stečajni dolžnik dobiti soglasje sodišča ter da začne izjava o uresničitvi odstopne pravice učinkovati s pravnomočnostjo sklepa o soglasju, temveč bi jasno določil, da lahko zahteva razvezo pogodbe in da jo razveže sodišče s svojo odločbo.

15. Navedeno pomeni, da mora biti izjava o uresničitvi odstopne pravice naslovljena na sopogodbenika² in ne na sodišče, saj pogodbe ne bo razvezalo sodišče, temveč bo zgolj dalo soglasje k dolžnikovemu odstopu od nje. Na sopogodbenika kot naslovnika izjave odkazuje tudi peti odstavek 59. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora upnik (sopogodbenik) svojo terjatev za povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice, prijaviti v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice.

16. Stališče sodišča druge stopnje, da je izjava o odstopu od pogodbe že pojmovno vsebovana v dolžnikovem predlogu sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice, torej ne upošteva, da mora biti naslovnik izjave sopogodbenik, ne pa (zgolj) sodišče. Ni mogoče šteti, da je bil tudi sopogodbenik (implicitno) naslovnik izjave, zgolj zato, ker je bil v obravnavani zadevi kot stečajni upnik hkrati stranka stečajnega postopka. Ne le zato, ker se dolžnikov predlog za podajo soglasja k uresničitve odstopne pravice strankam stečajnega postopka ne vroča ali objavlja³ (objavi se le sklep o soglasju k uresničitvi odstopne pravice⁴), temveč predvsem zato, ker sopogodbenik ne bo v vsakem primeru hkrati tudi stečajni upnik.

17. Edina smiselna razlaga zakona je taka, da mora biti izjava o uresničitvi odstopne pravice na sopogodbenika naslovljena pred ali vsaj istočasno s podajo predloga sodišču za podajo soglasja k uresničitve odstopne pravice. Ni videti utemeljenega razloga, da bi sodišče "na zalogo", že pred podajo same izjave, presojalo, ali bi se z uresničitvijo odstopne pravice dosegli ugodnejši pogoji za plačilo upnikov, stečajni upravitelj pa bi se šele nato odločil, ali bo odstopno pravico sploh uresničil. ZFPPIPP določa, da izjava o uresničitvi odstopne pravice začne učinkovati s pravnomočnostjo sklepa sodišča o soglasju k njeni uresničitvi in s tem dnem se pogodba že razveže. Če bi bilo izjavo mogoče podati šele naknadno, bi lahko prišlo do situacije, ko bi bil sklep o soglasju že pravnomočen, izjava pa sploh še ne bi bila podana ali pa bi bila podana po izteku roka iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP.

18. Ne drži pa navedba vlagatelja, da bi morala biti izjava o uresničitvi odstopne pravice pisna. Take obličnosti ne predpisujeta niti ZFPPIPP niti OZ. Iz besedila petega odstavka 59. člena ZFPPIPP, ki začetek teka roka za prijavo upnikove odškodninske terjatve zaradi razveze pogodbe veže na prejem izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice, ne izhaja, da bi morala biti taka izjava pisna, kot to napačno meni upnica v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti. Sopogodbenik namreč "prejme" tudi ustno izjavo. Dokazovanje trenutka prejema izjave zato ni onemogočeno, temveč kvečjem oteženo. Napačno pa se upnica sklicuje tudi na 53. člen OZ, saj ta ureja sporazumno razvezo obličnih pogodb.

19. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da iz podatkov v spisu izhaja, da je stečajna upraviteljica upnico že avgusta 2016 (in ponovno septembra 2016) ustno obvestila o odstopu od pogodbe. Ustno obvestilo naj bi bilo torej podano pred vložitvijo predloga sodišču za izdajo soglasja k odstopu od pogodbe dne 8. 9. 2016, glede na zgoraj obrazloženo pa ustna izjava o uresničitvi odstopne pravice zadostuje.

20. Vendar pa izpodbijani sklep ne prestane preizkusa absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, posledično pa se postavi pod vprašaj tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po navedbah vlagatelja naj bi bila upnici zaradi nevročitve predloga za izdajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice ter odgovora stečajne dolžnice na pritožbo kršena pravica do izjave in odvzeta možnost dokazovanja, da ni prejel ustne izjave o odstopu od pogodbe.

21. Procesna pravila v postopkih zaradi insolventnosti ureja ZFPPIPP, za vprašanja, ki z ZFPPIPP niso drugače urejena, pa se smiselno uporabljajo pravila ZPP (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP ne predvideva kontradiktornosti postopka odločanja o predlogu za izdajo soglasja k uresničitve odstopne pravice pred sodiščem prve stopnje, saj se predlog strankam stečajnega postopka ne vroča ali objavlja. 7. točka prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP namreč določa, da se vloge strank postopka objavijo le, če zakon tako določa; drugi odstavek 123. člena ZFPPIPP pa določa, da se v glavnem postopku zaradi insolventnosti sodna pisanja ter pisanja strank ali upravitelja vročijo samo, če za posamezno pisanje tako določa zakon, in osebi, za katero zakon določa, da se ji pisanje vroči. Takega določila pa zakon za upraviteljev predlog za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice ne vsebuje.

22. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP se objavi sklep o soglasju k uresničitvi odstopne pravice. Zoper ta sklep imajo stranke stečajnega postopka pravico do pritožbe (prvi odstavek 126. člena ZFPPIPP). Ker ne gre zgolj za sklep procesno-tehnične narave, se pritožba nasprotni stranki vroči v odgovor. Sicer izčrpno navedenega seznama sklepov v pravdnem postopku, pritožba zoper katere se nasprotni stranki vroča v odgovor, namreč ni mogoče šteti za izčrpen seznam za odločanje v postopkih zaradi insolventnosti, saj se določba 366. člena ZPP v njih uporablja zgolj smiselno. V pritožbenem postopku je torej vzpostavljena kontradiktornost, pri čemer pa ZPP poleg pritožbe in odgovora na pritožbo ne predvideva še nadaljnjega izmenjavanja vlog (344. člen ZPP).

23. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča RS mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, pri odločitvi, ali bo določeno vlogo vročalo nasprotni stranki, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave.⁵ Upoštevaje dejstvo, da je bila kontradiktornost vzpostavljena šele na pritožbeni stopnji, in upoštevaje navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je odgovor na pritožbo vseboval nova dejstva in dokaze, se lahko utemeljeno zastavi vprašanje, ali bi bilo odgovor na pritožbo treba vročiti upnici. Navedbe vlagatelja je namreč razumeti tako, da bi v primeru možnosti izjave o odgovoru na pritožbo upnica lahko nasprotovala navedbi stečajne dolžnice, da je upraviteljica z ustno izjavo, naslovljeno na upnico, odstopila od pogodbe, kar bi tudi ob pravilnem materialnopravnem stališču lahko vodilo v drugačno odločitev.

24. Vendar pa se vsebinsko za tem pravzaprav skriva očitek o drugačni procesni kršitvi. Upnica je namreč že v pritožbi trdila, da ni nikoli prejela odstopne izjave, kar je po oceni Vrhovnega sodišča treba razumeti kot izjavo v kakršni koli (pisni ali ustni) obliki. S tem se je torej o tem relevantnem dejstvu že izjavila. Glede na navedbo stečajne dolžnice iz odgovora na pritožbo, da je bila podana ustna odstopna izjava, je treba šteti, da je šlo za sporno dejstvo, zato pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati navedb ene od strank (stečajne dolžnice) brez izvedbe dokaznega postopka.⁶ S takim postopanjem je drugi stranki odvzelo pravico do obravnavanja, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

25. Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, razveljavilo sklepa sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

26. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da je bila kontradiktornost v postopku vzpostavljena šele v pritožbenem postopku ter v tej fazi podane upničine trditve in dokazni predlogi. Čeprav je bila ugotovljena procesna kršitev zagrešena pred sodiščem druge stopnje, je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, da strankama ne bi bila v zvezi z dejstvi, ki bi bila ugotovljena v novem dokaznem postopku, odvzeta pravica do pritožbe. Sodišče naj pri izvedbi dokaznega postopka upošteva tudi navedbe strank, podane v pritožbenem postopku, ter zagotovi uresničitev njihove pravice do izjave o pravnih in dejanskih vidikih vprašanj v zvezi s prejemom odstopne izjave. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da se v postopku s podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice varujejo pravice vseh stečajnih upnikov (sodišče soglasje poda, če se s tem dosežejo ugodnejši pogoji za plačilo upnikov), ne pa pravice sopogodbenika stečajnega dolžnika iz konkretne pogodbe, od katere stečajni dolžnik želi odstopiti.

27. Vlagatelj stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni priglasil, medtem ko je upnica v odgovoru na zahtevo z varstvo zakonitosti zgolj pavšalno navedla, da zahteva povrnitev stroškov, ni pa jih opredelila niti po vrsti niti po višini, zaradi česar Vrhovno sodišče o njih ni odločalo.

-------------------------------
¹ Četrti odstavek 265. člena ZFPPIPP: "Upnik mora v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka obvestiti upravitelja o svoji terjatvi do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, sicer je stečajnemu dolžniku odgovoren za stroške in škodo, ki jo je imel zaradi upnikove opustitve."
² Enako N. Plavšak, "Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - Razširjena uvodna pojasnila", GV Založba, Ljubljana 2008, str. 194.
³ Glej 19. točko obrazložitve te odločbe.
⁴ Na podlagi 2. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP.
⁵ Glej odločbo US RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010.
⁶ Iz odgovora na pritožbo izhaja, da je stečajna dolžnica v zvezi s tem dejstvom predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika upnice ter stečajne upraviteljice.

Datum zadnje spremembe:

24.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 133/2018
• VSL sklep II Cpg 1126/2015
• VSM Sodba I Cpg 227/2018