VSRS Sodba III Ips 96/2016

Jedro

Do odgovora glede dopustnosti uveljavljanja neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom je zato mogoče priti le na podlagi namenske razlage tega instituta. Glede na že pojasnjen namen zakonodajalca, da z uzakonitvijo neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika, bi bila v izrecnem nasprotju s tem namenom razlaga, ki bi podjemniku odrekala takšno zavarovanje (kljub obstoju dejanskih predpostavk 631. člena OZ) v primeru, ko je možnost uveljavitve (celotnega) poplačila od podjemnika najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je nad podjemnikom začet stečajni postopek. Stališče revidenta, da naj bi tožeča stranka z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom izgubila možnost uveljavljanja neposrednega zahtevka, je zato materialnopravno zmotno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 1.695,80 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 58.054,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.385,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano I. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da se le-ta glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 54.107,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 do plačila, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo družbe A. d. d. - v stečaju do višine poplačila po sklepih o razdelitvi splošne ali/in posebne razdelitvene mase v zvezi s sklepom o preizkusu terjatev St 1/2011 z dne 3. 4. 2012.

2. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.947,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 58.054,84 EUR od 31. 3. 2011 do 7. 6. 2011 se zavrne."

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo glede odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Toženi stranki pa je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v znesku 182,79 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 54/2016 z dne 15. 7. 2016 dovolilo revizijo glede vprašanja, ali začetek stečajnega postopka nad podjemnikom (izvajalcem) vpliva na utemeljenost oziroma dopustnost neposrednega zahtevka sodelavca (podizvajalca) do naročnika po 631. členu Obligacijskega zakonika v primeru, da sodelavec (podizvajalec) neposredni zahtevek na naročnika naslovi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom (izvajalcem).

4. Tožena stranka je v pravočasni reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno temu je predlagala, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa se pridrži za končno odločbo.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo revizijskih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Relevantno dejansko stanje

6. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila dopuščena revizija:

- Tožena stranka je kot naročnik s stranskim intervenientom (družbo A., d. d.) kot izvajalcem 14. 1. 2009 sklenila gradbeno pogodbo št. 1.

- Tožeča stranka je nastopala kot podizvajalec stranskega intervenienta na podlagi dne 20. 2. 2009 sklenjene Podizvajalske pogodbe št. K1-0027/09 za izvedbo elektro in strojne instalacije predorov ...

- 21. 12. 2010 je tožeča stranka glavnemu izvajalcu A., d.d.) izdala končno situacijo z zapadlostjo 11. 3. 2011, na osnovi katere je v tej pravdi uveljavljala neposredni zahtevek do tožene stranke.

- Glavni izvajalec je 10. 1. 2011 terjatev tožeče stranke v celoti pripoznal.

- 15. 6. 2011 je bil nad glavnim izvajalcem začet stečajni postopek.

- V stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem je bila tožeči stranki priznana terjatev v višini 54.107,13 EUR.

- 17. 8. 2011 je bila toženi stranki vročena tožba v tej pravdi.

Glede narave neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ

7. Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je potrebno najprej razjasniti pravno naravo upravičenja do neposrednega zahtevka podjemnikovega sodelavca (podizvajalca) do naročnika na podlagi 631. člena OZ.

8. Določba 631. člena OZ predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe. Vzpostavlja namreč direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu.¹ Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo različna stališča pravne teorije do narave takšnega neposrednega zahtevka.² Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je pravna narava takšnega instituta najbližja zakoniti cesiji. Tudi Vrhovno sodišče je v sodni praksi že zavzelo stališče, da se v primeru zahtevka po 631. členu OZ smiselno uporabijo določbe o cesiji.³ Na enak način je bila možnost uveljavljanja direktnega zahtevka podjemnikovih sodelavcev urejena že v 612. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Že takrat je teorija določbo razlagala, da je želel zakon pomagati tistim, ki so sodelovali pri izvajanju dela, da pridejo do plačila, če ga ne prejmejo od svojega naročnika, podjemnika.⁴ Iz stališča istega avtorja izhaja tudi, da se neposredni zahtevek lahko uveljavlja le ob predpostavki, da podjemnik noče ali ne more plačati likvidne terjatve sodelavca.

9. Iz takšne razlage izhaja, da je namen 631. člena OZ v zavarovanju plačila podjemnikovega sodelavca (podizvajalca). Z uveljavljanjem neposrednega zahtevka do naročnika ne preneha podizvajalčevo upravičenje uveljavljati plačilo od podjemnika. Glede na pogoj koneksnosti podizvajalčeve terjatve do podjemnika s terjatvijo podjemnika do naročnika je podizvajalec po uveljavitvi direktnega zahtevka v položaju, ko ima dva solidarna zavezanca za plačilo iste terjatve. Od podjemnika lahko terja izpolnitev na podlagi podizvajalske pogodbe, od naročnika pa na podlagi 631. člena OZ. Ta prehod terjatve od podjemnika na njegovega sodelavca (podizvajalca) ustreza položaju zakonite cesije, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje v drugem odstavku 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšno zavarovanje ima zato po eni strani značilnost osebnega (solidarnega) poroštva, saj za obveznost podjemnika jamči tudi naročnik, po drugi strani pa ima upravičenje iz 631. člena OZ tudi značilnost stvarnega zavarovanja, saj jamstvo podizvajalcu predstavlja podjemnikova terjatev do naročnika.⁵

10. Do uveljavitve neposrednega zahtevka se to upravičenje kaže kot enostransko oblikovalno upravičenje podizvajalca. Z uveljavitvijo neposrednega zahtevka se takšno sredstvo zavarovanja aktivira. V nasprotju z namenom zavarovanja položaja podizvajalca bi bila zato razlaga 631. člena OZ, ki jo ponuja revident v reviziji, da naj bi z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom podizvajalec izgubil pravico do uveljavljanja neposrednega zahtevka do naročnika. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da začetek stečajnega postopka vpliva le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ne pa tudi na terjatve upnika (tožeče stranke) do tretje osebe (tožene stranke).

11. Zmotno je tudi stališče revidenta, da naj bi pravila ZFPPIPP predstavljala v razmerju do 631. člena OZ lex specialis, kar naj bi posledično pomenilo, da po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom neposrednega zahtevka ne bi bilo več mogoče uveljavljati. Nasprotno stališče, ki jo je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče druge stopnje, poskuša revident izpodbiti s primerjavo položaja iz 282. člena ZFPPIPP. Ta ureja možnost izvensodne uveljavitve ločitvene pravice upnikov, ki so ob začetku stečajnega postopka že imeli ločitveno pravico, po začetku stečajnega postopka. Sodišče druge stopnje se je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res sklicevalo na primerljivost položaja tožeče stranke s položajem, ki pripada imetniku ločitvene pravice po prvem odstavku 282. člena ZFPPIPP (pravica do nadaljnje izvensodne prodaje premoženja, ki je predmet ločitvene pravice). Vendar je pri tem stičnost obeh položajev poudarilo predvsem v možnosti posega v premoženje stečajnega dolžnika izven stečajnega postopka. Ta možnost (ki je sicer izjema glede na uveljavljeno načelo koncentracije iz 227. člena) v ZFPPIPP ni urejena zgolj v 282. členu. Podobni učinki nastopijo tudi v primeru izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki predstavljajo odstop od splošnega pravila o nedopustnosti izvršbe na premoženje stečajnega dolžnika. Zgolj iz okoliščine, da 282. člen ZFPPIPP govori o zunajsodnem uveljavljanju (že obstoječih) ločitvenih pravic, ni mogoče sklepati, da je neposredni zahtevek iz 631. člena OZ mogoče uveljavljati samo do začetka stečajnega postopka nad podjemnikom. V primeru, ko je neposredni zahtevek uveljavljen pred začetkom stečajnega postopka, ob začetku le-tega terjatev do naročnika v posledici zakonite cesije ni več v premoženjski sferi podjemnika (stečajnega dolžnika). Zato se primerjava s položajem iz 282. člena ZFPPIPP niti ne more pojaviti, saj uveljavljanje neposrednega zahtevka ne posega v premoženje stečajnega dolžnika.

12. Do odgovora glede dopustnosti uveljavljanja neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom je zato mogoče priti le na podlagi namenske razlage tega instituta. Glede na že pojasnjen namen zakonodajalca, da z uzakonitvijo neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika, bi bila v izrecnem nasprotju s tem namenom razlaga, ki bi podjemniku odrekala takšno zavarovanje (kljub obstoju dejanskih predpostavk 631. člena OZ) v primeru, ko je možnost uveljavitve (celotnega) poplačila od podjemnika najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je nad podjemnikom začet stečajni postopek. Stališče revidenta, da naj bi tožeča stranka z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom izgubila možnost uveljavljanja neposrednega zahtevka, je zato materialnopravno zmotno.

13. Odgovoriti je potrebno še na redvidentovo zatrjevanje, da naj bi dopustitev uveljavljanja neposrednega zahtevka podjemnikovega sodelavca do naročnika tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom nedopustno posegala v morebitne (ločitvene) pravice tretjih upnikov na isti terjatvi stečajnega dolžnika (podjemnika) do naročnika. Glede na učinke neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ kot zakonite cesije bi morebitna upravičenja tretjih na terjatvi podjemnika do naročnika lahko predstavljala le podlago za ugovor po drugem odstavku 421. člena OZ. Tožena stranka tovrstnih ugovorov ni uveljavljala pred sodiščem prve in druge stopnje. Zato ne more uspeti z revizijskim sklicevanjem na hipotetično možnost posega v položaj imetnika ločitvene pravice na terjatvi podjemnika do tožene stranke.

14. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj bi dopustitev uveljavljanja neposrednega zahtevka tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom kršila načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), ker naj bi bila tožeča stranka neupravičeno privilegirana glede na preostale upnike podjemnika. 46. člen ZFPPIPP nalaga, da je potrebno v postopku insolventnosti enako obravnavati upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju. Upravičenec do neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ ni v enakem položaju do podjemnika kot drugi upniki, katerim zakon ne daje takšne oblike zavarovanja njihovih terjatev do podjemnika. Revident ne more uspeti niti s sklicevanjem na neenakopraven položaj podizvajalca v primerjavi s položajem dobavitelja (verjetno mišljen položaj prodajalca iz kupoprodajne pogodbe). Že sam revident pravilno povzema, da se pravilo iz 631. člena OZ ne more uporabljati za druga pogodbena razmerja. To pa zato, ker je sam zakon zagotovil močnejše varstvo le sodelavcem podjemnika iz podjemne pogodbe. Namen posebne zaščite (le) tega segmenta udeležencev pri izvajanju podjemne (in s tem tudi gradbene) pogodbe je razviden tudi iz drugih splošnih predpisov.⁶ Ker različen položaj tožeče stranke temelji na razlikovanju, ki ima podlago v zakonu, ne gre za kršitev načela enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP.

O utemeljenosti revizije

15. Glede na navedene materialnopravne razloge je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje negativen. Ker enostransko oblikovalno upravičenje podizvajalca ne preneha z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom, je z uveljavitvijo neposrednega zahtevka naročnik ob izpolnjenih dejanskih predpostavkah 631. člena OZ dolžan izpolniti svojo obveznost podizvajalcu. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti tožeči stranki potrebne stroške revizijskega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS 76/2015) in sicer nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 1.370,00 EUR in pavšalne stroške (tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV.

-------------------------------
¹ Sodba III Ips 18/2015 z dne 31. 8. 2016.
² 7. točka obrazložitve.
³ Sodba in sklep III Ips 50/2014 z dne 19. 1. 2016.
⁴ S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SR Slovenije, 1985, III knjiga, stran 1788.
⁵ N. Plavšak, ZFPPIPP z novelami od ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana, 2011, stran 110.
⁶ Na primer Zakon o javnih naročilih in na njegovi podlagi sprejeta Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uradni list RS, št. 66/2007, 19/2010, 19/2010)

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 58/2017-3
• VSRS Sklep III DoR 67/2016-9
• VSRS Sodba III Ips 1/2017