VSRS Sklep II Ips 215/2016

Jedro

Stvarnopravni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in obligacijski za ureditev okolice nista zahtevka, ki bi se opirala na isto dejansko in pravno podlago (41. člen ZPP). Pa tudi ne medsebojno povezana zahtevka v smislu petega odstavka 367. člena ZPP.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi stranki) in stranskemu intervenientu povrniti njune revizijske stroške, in sicer vsakemu v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica) je zahtevala opustitev posegov in prepoved bodočega vznemirjanja na nepremičninah s parc. št. 250/765, 250/762 in 1696/21, vse k. o. ....

2. Toženca (po nasprotni tožbi tožnika, v nadaljevanju toženca) sta vložila nasprotno tožbo in po njeni spremembi zahtevala:

- plačilo odškodnine zaradi ob gradnji ceste povzročene škode na njunem objektu ..., v višini 34.132,67 EUR,

- ureditev okolice tega objekta s strani toženke, ki naj tlakuje celotno dvorišče, na parc. št. 250/764 in 250/765 zgradi manjkajočo protihrupno opečnato ograjo, dobavi in v ograjo vgradi drsna vrata za dovoz vozil in vrata za osebni prehod ter napelje električne vodnike za priklop motorja in fotocelic vgrajenih vrat, ter

- ugotovitev njune lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 250/765, k. o. ..., in sicer vsakega do 1/2.

Vrednost nedenarnih zahtevkov sta označila, in sicer za ureditev okolice na 16.600,00 EUR ter za ugotovitev lastninske pravice na 25.000,00 EUR.

3. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. Ob prvem sojenju je tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo, nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa ugodilo. Pritožbeno sodišče je odločitev potrdilo glede z nasprotno tožbo zahtevanega plačila odškodnine, v preostalem pa je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku po tožbi, nasprotnega v še odprtem delu pa zavrnilo.

4. Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbe tožencev zavrnilo zahtevek za plačilo denarne kazni v primeru kršitve prepovedi po tožbenem zahtevku in znižalo priznane stroške stranskemu intervenientu. V preostalem je njuno pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Toženca sta vložila revizijo. Dovoljenost revizije sta utemeljevala s seštevanjem obeh vrednosti nedenarnih zahtevkov, torej 16.600,00 EUR in 25.000,00 EUR. Ocenjujeta namreč, da se zahtevka opirata na isto pravno in dejansko podlago ter sta medsebojno odvisna. V nadaljevanju sta podala razloge, s katerimi nasprotujeta sprejeti odločitvi. Zahtevala sta tudi povračilo stroškov vložene revizije.

6. Tožnica je na vročeno revizijo odgovorila. Prav tako stranski intervenient. Opozorila sta, da po njuni oceni revizija ni dovoljena, saj se revizijsko sporna zahtevka ne nanašata na isto dejansko in pravno podlago, prav tako pa nista medsebojno povezana. Zahtevala sta tudi povračilo stroškov odgovora.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), ali če jo na predlog stranke dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni bila dopuščena in da sta toženca vložila direktno revizijo. To izhaja iz poimenovanja vloge in iz njene vsebine. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sta toženca označila na 41.600,00 EUR,¹ ki jo sestavlja seštevek vrednosti njunih nedenarnih tožbenih zahtevkov v višini 16.600 EUR in 25.000,00 EUR.

10. Seštevanje vrednosti pa po oceni revizijskega sodišča ni na mestu. Stvarnopravni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in preostali (obligacijski) za ureditev okolice nista zahtevka, ki bi se opirala na isto dejansko in pravno podlago (41. člen ZPP). Pa tudi ne medsebojno povezana zahtevka v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, ki na seštevanje vrednosti napotuje (tudi) tedaj, ko so zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku, to je v primeru predhodnega vprašanja, ki se rešuje v okviru sodbenega izreka (t. i. vmesni ugotovitveni zahtevek). Pri oceni medsebojne povezanosti pa ni odločilno, kako sta zahtevka okvalificirali sodišči nižjih stopenj, pač pa, kako ju je zastavila stranka.

11. Toženca nista trdila, da je ureditev okolice poprava povzročene škode na njuni nepremičnini (kar bi lahko narekovalo zaključek, da je lastništvo sporne nepremičnine predhodno vprašanje presoji zahtevka za povračilo škode), temveč, da se je k ureditvi okolice tožnica zavezala (primerjaj utemeljitev nasprotne tožbe na list. št. 69 spisa), da gre torej za njeno obligacijsko zavezo. Ta je samostojna in ni v ničemer odvisna od lastništva sporne nepremičnine. Povedano drugače: tudi če bi bila toženca lastnika sporne nepremičnine, tožnica morebiti ne bi bila dolžna opraviti vtoževanih del, in obratno, tudi če toženca nista lastnika sporne nepremičnine, bi jih lahko bila tožnica dolžna vseeno opraviti.

12. Zato je treba dovoljenost revizije presoditi glede na vrednost vsakega zahtevka posebej. Tako dobljena vrednost pa ne dosega revizijskega praga. Kot ne vrednost zahtevka po tožbi, če imata toženca namen izpodbiti tudi odločitev o njem, saj je ta zgolj 25.000,00 EUR.²

13. Vrhovno sodišče je zato v skladu s 377. členom ZPP revizijo v celoti zavrglo.

14. Ker toženca z revizijo nista uspela, sama krijeta svoje revizijske stroške (odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrženjem njune revizije). Tožnici in stranskemu intervenientu pa morata povrniti stroške njunega odgovora, saj sta utemeljeno izpostavila vprašanje dovoljenosti revizije. Revizijsko sodišče je vsakemu od njiju priznalo zahtevanih 1.578,68 EUR (1.274,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če toženca stroškov ne bosta povrnila v roku 15 dni, bosta morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Primerjaj prvi odstavek obrazložitve revizije.
² Vrednosti zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi pa se nikoli ne seštevata, zato ni pomembno, ali gre za povezana zahtevka ali ne. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II DoR 347/2014.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 89/2007
• Sklep III Ips 11/2008, enako tudi III Ips 134/2007
• Sklep III Ips 94/2002