VSRS Sodba VIII Ips 71/2017

Jedro

Solastništvo na nepremičnini za stranskega intervenienta ne pomeni, da je samo zato v drugačnem pravnem položaju v smislu določbe 121. b člena SZ-1, kot bi bil, če bi imel na nepremičnini izključno lastninsko pravico.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2014, za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil tožnik utemeljeno predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje delovnih obveznosti, da mu je bil v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor in da je ob ponovnih kršitvah odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je soglašalo s pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila kršena njegova pravica do zagovora, ki se ga iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti. Sodišču druge stopnje očita, da se je odmaknilo od sedanje sodne prakse, iz katere ne izhaja, da morajo biti iz zdravniškega potrdila razvidni konkretni razlogi za nemožnost udeležbe na zagovoru. Nadalje navaja, da so se mu ob odpovedi očitale iste kršitve kot v pisnem opozorilu. Res mu je bil po opozorilu dan dodatni 10 dnevni rok, ki pa je bil nemogoč, saj v tem času naloge ni bilo mogoče izpolniti. Šlo je za naloge, ki so bile vključene v večletne plane dela in ostale nerealizirane zaradi pomanjkanja sredstev in delno zato, ker ni bil pridobljen ISO standard. O tem je tožnik poslal direktorju pisno poročilo, ki je bilo priloženo tožbi. Zato meni, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo postopek, ker je navedlo, da poročila ni predložil. Glede pisnega opozorila navaja, da je bilo prepozno. Dejstva v zvezi z izpolnjevanjem plana so bila toženi stranki znana več mesecev pred potekom leta 2013. Prav tako so bila dejstva v zvezi z izhodi nadrejenemu znana že prvi dan domnevne kršitve (ki se mu očitajo od 26. 3. 2014 do 22. 5. 2014), seznanitev z razlogi pa je bila podana šele 2. 7. 2014. Pred tem datumom tožniku, ki je bil celo sam zadolžen za sistem evidentiranja delovnega časa, nihče ni omenjal kakšnih nepravilnosti. Večina zaslišanih je tudi potrdila, da se obveščanje o službenih izhodih izvaja ustno. Sodišču druge stopnje očita bistvene kršitve, in sicer kršitev pravice do sodnega varstva, ker se ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb o bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Spregledalo naj bi, da je konkretno navajal, v katerih deli so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju z izpovedmi prič in strank. Meni tudi, da so bili neutemeljeno zavrnjeni dokazni predlogi glede zaslišanja osebne zdravnice, postavitve izvedenca s področja računalništva in zaslišanja nekaterih prič, ki bi izpovedovale o objektivnih razlogih in možnostih za (ne)izvedbo planiranih nalog. Očita tudi bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s poročilom z dne 16. 6. 2014 in dopisom Ministrstva za kmetijstvo z dne 21. 8. 2013, v zvezi z direktorjevo izpovedjo o obstoju programov, v zvezi z opredelitvijo do pritožbenih navedb glede usposabljanja A. A. in B. B., glede pogodb o izdelavi računalniških programov z zunanjimi izvajalci, v zvezi z izpovedmi A. A. in C. C. o programu Silva). Nadalje meni, da bi moralo sodišče tožnika oprostiti odgovornosti glede izdelave pravilnikov, katerih sprejem ni bil več potreben zaradi opustitve ISO standarda. Ne strinja se s stališčem, da so bile njegove izjave v zvezi z oceno delovne uspešnosti žaljive. Prav tako se ne strinja, da je odgovoren za kršitev v zvezi z napotitvijo D. D. in E. E. na izobraževanje. Prvega je na izobraževanje napotil C. C. in ni šlo za postopek javnega naročanja, sicer je pa takoj, ko direktor naročilnice ni podpisal, izobraževanje preklical. Skušal pa ga je izvesti zato, ker je bilo to v planu za leto 2013. V nasprotju z izpovedjo priče F. F. naj bi bilo stališče o kršitvi glede obveščanja o službenih izhodih. Bistveno kršitev očita sodišču druge stopnje tudi zato, ker se ni opredelilo do očitka, da sodišče prve stopnje ne loči med uporabo računalniškega programa in izdelavo programa. Zaradi vsega navedenega poleg bistvenih kršitev očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Končno tožnik opozarja tudi na to, da je bil deležen pritiskov s strani novega direktorja G. G., ki mu je bil očitno nenaklonjen in ki z njim, čeprav je bil vodja oddelka informatike, vse od nastopa funkcije dalje ni spregovoril niti besede. Očitno je, da je bila odpoved vnaprej načrtovana.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Čeprav je iz (pre)obsežne in slabo pregledne sodbe sodišča prve stopnje težko razbrati relevantno dejansko stanje, ga je sodišče druge stopnje v bistvenem povzelo in na njegovi podlagi opravilo korektno materialno pravno presojo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodje oddelka I, oddelka za informatiko. Dne 3. 3. 2014 je prejel pisno opozorilo na izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bilo podano znotraj 60 dnevnega subjektivnega in šestmesečnega objektivnega roka. Bilo je utemeljeno glede očitka, da ni realiziral nekaterih LRR - lastnih računalniških rešitev, ki so bile opredeljene v delu Informatika Programa dela tožene stranke za leto 2013 (rešitev za ocenjevanje škod po naravnih ujmah, program "Lovci" in nadgraditev grafičnega programa Silva), da ni poskrbel za pripravo Pravilnika o poslovni skrivnosti in Pravilnika o projektnem delu in da je imel v nasprotju s Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev neprimeren odnos do sodelavcev. Ker je kljub pisnemu opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pred odpovedjo mu je omogočila zagovor, ki pa se ga, ne da bi navedel konkretni razlog (pavšalno je navajal zdravstvene razloge), ni udeležil. Za pripravo na zagovor je imel pet delovnih dni časa. Tudi pisnega zagovora ni podal. Odpoved je bila podana zaradi več kršitev, in sicer ker ni podal vloge za odobritev službenih izhodov oziroma koriščenje presežka ur, zaradi napak pri vročanju upravnih odločb, ker kljub dodatnemu roku ni realiziral nekaterih lastnih računalniških rešitev, ker ni pravočasno usposobil za delo delavcev A. A. in B. B., in ker je kljub temu, da postopek javnega naročila še ni bil zaključen, na izobraževanje poslal D. D. in E. E. Ugotovljena je bila utemeljenost vseh očitkov z izjemo kršitve v zvezi z usposabljanjem A. A. in B. B.

8. Sodišču druge stopnje se neutemeljeno očitajo kršitve določb pravdnega postopka. Kar je tožnik uveljavljal kot bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kot nasprotje med izpovedmi in razlogi sodbe sodišča prve stopnje, sploh ne predstavlja te bistvene kršitve (kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje), temveč vsebinsko pomenijo nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedb dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin in zapisnikov (protispisnost). Taka pomanjkljivost pa se sodbi sodišča prve stopnje niti ni očitala.

9. Smiselno se sodišču druge stopnje tudi očita, da je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe o domnevnem nasprotju med razlogi sodbe in izpovedmi zaslišanih prič in strank. Zakaj je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in na čem temelji, je sodišče druge stopnje ustrezno obrazložilo in ni bilo dolžno podrobno odgovarjati prav na vsako pritožbeno navedbo. Sicer je opustitev opredelitve do pritožbenih navedb lahko relativna bistvena kršitev, zato mora stranka, ki jo uveljavlja, konkretno navesti, do katerih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo (pavšalno sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadošča) in zakaj naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pogoja revizija ne izpolnjuje, zato revizijsko sodišče očitane kršitve ne ugotavlja.

10. Kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov ni podana. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je bila izvedba dokaza z zaslišanjem dr. H. H., postavitvijo izvedenca računalniške stroke in zaslišanjem "vseh prič" utemeljeno zavrnjena. Revizijsko sodišče se pridružuje razlogom sodišča druge stopnje, da izpoved tožnikove osebne zdravnice ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage (tožnik ni navedel nobene pomembne okoliščine, ki bi kazala na to, da se zagovora ni mogel udeležiti¹), da je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca podan za ugotavljanje nepomembnih dejstev (o obstoječem informacijskem sistemu in v kakšnem obsegu je potrebna prenova tega sistema) oziroma o dejstvih, ki se s tem dokazom niti ne morejo ugotoviti (kakšna znanja so potrebna in ali jih zaposleni pri toženi stranki imajo), poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da sta vsaj I. I. in E. E. imela ustrezna znanja za razvijanje lastnih računalniških rešitev in jih tudi izvajala. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje vseh prič (K. K., L. L., D. D.) je bil utemeljeno zavrnjen z obrazložitvijo, da ga tožnik ni konkretiziral, saj ni navedel, zakaj bi bilo treba ta zaslišanja izvesti.

11. Poleg navedenega pod očitkom bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija izpostavlja domnevne napake, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje:

- napačno naj bi presodilo, da tožnik direktorju ni dal poročila o realiziranih nalogah,

- neupravičeno naj bi ne upoštevalo ene od ključnih listin - dopisa Ministrstva za kmetijstvo z dne 21. 8. 2013, iz katerega naj bi bilo razvidno, kako zastarela je bila strojna in programska računalniška oprema, ki naj bi onemogočala izvedbo naloge v zvezi z lastnimi računalniškimi rešitvami,

- napačno naj bi bila ocenjena direktorjeva izpoved o obstoju računalniških programov in nepotrebnosti njihove prenove,

- neutemeljeno naj bi sodišče opustilo opredelitev do navedb v zvezi z usposabljanjem A. A. in B. B. (slednje naj bi dokazovalo, da je bila tožnikova odpoved vnaprej načrtovana),

- zmotno naj bi bilo stališče, da je bil dokazni predlog za predložitev pogodb z zunanjimi izvajalci za izdelavo računalniških programov neutemeljeno zavrnjen (pogodbe naj bi dokazovale, da zaposleni za programiranje niso bili usposobljeni in da prenove programov ni bilo mogoče izvesti v desetih dneh),

- zmotno naj bi bili ocenjeni izpovedi A. A. in C. C. o programu Silva,

- neupravičeno naj bi sodišče ravnalo, ker tožnika ni oprostilo odgovornosti za neizdelavo pravilnikov, ki niso bili potrebni zaradi opustitve ISO standardov,

- nesprejemljivo naj bi bilo stališče, da so bile tožnikove izjave v postopku ocenjevanja žaljive in neprimerne, saj naj bi le branil svoje pravice pred neresničnimi in lažnimi očitki,

- zmotna naj bi bila ocena dokazov o napotitvi D. D. in E. E. na izobraževanje, saj je bilo le to predvideno v planu za leto 2013,

- neupravičeno ni bilo dovolj upoštevano, kaj je izpovedal o službenih izhodih nadrejeni F. F.,

- neupravičeno se sodišče ni opredelilo do pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ne loči med uporabo računalniškega programa in izdelavo programa.

Zatrjevane pomanjkljivosti v pretežnem delu pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi če so bile storjene, pa ne morejo predstavljati niti bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugih bistvenih kršitev, ki bi v zvezi s tem eventualno lahko bile podane, ne uveljavlja.

12. Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor 9. 7. 2014 (za pripravo zagovora je imel na voljo pet delovnih dni). En dan pred predvidenim zagovorom je s strani tožnikovega pooblaščenca prejela obvestilo, da se tožnik iz zdravstvenih razlogov zagovora ne more udeležiti, da mu je iz zdravstvenih razlogov prepovedana uporaba računalnika, na katerem ima gradivo za pripravo zagovora in da bo pisni zagovor poslal takoj, ko mu bo to dopuščalo zdravstveno stanje. Temu obvestilu je bilo priloženo potrdilo tožnikove osebne zdravnice, iz katerega izhaja, da se tožnik zagovora iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti. Sodišče druge stopnje je takšno opravičilo tožnika upravičeno štelo za pavšalno. Neutemeljeno mu revizija očita odmik od sodne prakse, ki je glede opravičil v zvezi z zagovorom jasna: delavec mora svoj izostanek, ko se sklicuje na "zdravstvene težave", opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze - medicinsko dokumentacijo. Tožnik ni navedel pomembnih okoliščin, zaradi katerih se zagovora ne bi mogel udeležiti in teh tudi ni mogoče razbrati iz obvestila zdravnice, da se "iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti zagovora". Gola navedba "zdravstvenih razlogov" ne zadošča za opravičenost izostanka. Dokazni predlog za zaslišanje osebne zdravnice, ki je izdala obvestilo, ni bil dovolj substanciran - vsaj v njem bi tožnik (če tega ni storil vse do tedaj) moral navesti konkretne zdravstvene težave, ki naj bi mu onemogočale udeležbo na zagovoru. Namesto tega je predlagal zaslišanje osebne zdravnice dr. H. H., ki naj bi izpovedala "glede priporočenih omejitev". Ob tako (ne)substancirarem dokaznem predlogu je presoja sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje dokaza utemeljeno ni izvedlo, pravilna. Zato sta neutemeljena tako očitek zmotne uporabe materialnega prava (o zagotovitvi pravice do zagovora) kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zdravnice).

13. Ne drži, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz istih razlogov, kot pisno opozorilo. Res je bila predmet obeh (tudi) neizpolnitev nalog, določenih za oddelek informatike z letnim planom 2013. Vendar pa je bilo pisno opozorilo podano, ker tožnik teh nalog ni izpolnil, odpoved pa zato, ker jih niti v nadaljnjem, posebej odobrenem roku, še vedno ni izvršil. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so lastne računalniške rešitve del programa dela zaposlenih. Kot izhaja že iz njihovega poimenovanja, gre za računalniške rešitve, ki jih tožena stranka lahko razvije s svojimi delavci in lastnimi sredstvi, brez sodelovanja zunanjih izvajalcev. Dejanska ugotovitev, ki je v reviziji ni mogoče izpodbijati je, da izvedba tega programa ni bila vezana na obstoj dodatnih finančnih sredstev in da je tožena stranka imela delavce, ki so bili dovolj strokovno usposobljeni za izvedbo (vsaj I. I. in E. E. sta nekaj takih rešitev že izvedla). K izvedbi naloge bi tožnik lahko pritegnil tudi delavce iz območnih enot. Nasprotovanje tem dejanskim zaključkom pomeni nedopustno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma je trditev, da so naloge ostale nerealizirane zaradi pomanjkanja sredstev, nestrokovnosti osebja in delno zaradi opustitve pridobitve ISO standarda (ta razlog je tožnik navajal le v zvezi s pripravo pravilnikov), v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožnik je poročilo, v katerem je po določitvi dodatnega roka za izvedbo naloge opisal razloge za neizvedbo, predložil sodišču že skupaj s tožbo, v kateri se nanj tudi sklicuje, vendar pa neutemeljeno očita sodišču druge stopnje kršitev postopkovnih določb, ker naj bi navedlo, da poročila ni predložil. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem poročilom v 24. točki obrazložitve le odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je bilo poročilo sodišču posredovano z vlogo z dne 16. 2. 2015, in sicer da to ne drži, kajti 16. 2. 2015 sodišču to poročilo ni bilo predloženo (bilo je predloženo že prej). Ne glede na to, da sodišče druge stopnje izrecnega stališča do poročila ni zavzelo (pojasnilo je, da za zakonitost odpovedi zadošča že obstoj drugih kršitev) pa je ključnega pomena prej navedena ugotovitev, da realizacija nalog ni bila odvisna od dodatnih finančnih sredstev in da je tožena stranka imela dovolj strokovno usposobljene delavce za njeno izvedbo.

14. Tožnik neutemeljeno vztraja pri trditvi, da je bilo pisno opozorilo prepozno. Po prvem odstavku 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je opozorilo pravočasno, če je podano najkasneje v 60 dneh od seznanitve s kršitvijo in v šestih mesecih od nastanka kršitve. Kdaj je delodajalec ugotovil kršitev, je dejansko vprašanje. Pisno opozorilo je bilo podano 3. 3. 2013, delodajalec (direktor v njegovem imenu) pa se je s kršitvijo v zvezi z izpolnjevanjem plana za leto 2013 seznanil v postopku podelitve letne ocene v prvih mesecih leta 2014. Dokazni zaključek, da se ni seznanil že ob koncu leta 2013 oziroma takoj po nastopu mandata v decembru 2013 je jasen, saj je bilo ugotovljeno, da novi direktor takrat še ni mogel preveriti ali so vodje oddelkov izpolnili plan za leto 2013. Revizijska trditev, da se je direktor seznanil z očitanimi kršitvami pred letno oceno, pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

15. Revizijske navedbe o tem, da je prepozna tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi bile domnevne nepravilnosti glede koriščenja ur znane že takoj, ko naj bi bile storjene, so novota, ki je ni mogoče upoštevati (372. člen ZPP). Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da pritožbenih navedb v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče upoštevati, ker predstavljajo nedovoljeno novoto (337. člen ZPP), saj tožnik ustreznih navedb v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal.

16. V ostalem tožnik zmotno uporabo materialnega prava povezuje le z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem (čeprav pod očitkom bistvenih kršitev). Ob ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano, pa je zaključek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, pravilen.

17. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

18. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na revizijo, ki pa jih v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama ne glede na izid postopka.

-------------------------------
¹ Več o tem v nadaljevanju.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 263/2006
• Sodba VIII Ips 335/2009
• Sodba VIII Ips 179/2008