VSRS Sklep I Up 140/2017

Jedro

Pritožnika zatrjujeta, da se s posegom v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, posega v njune ustavne pravice, predvsem v lastninsko pravico in pričakovano lastninsko pravico, vendar nista pojasnila oziroma konkretno navedla (ter to izkazala), do katerih nepremičnin, ki so v njuni lasti, nimata dostopa, niti kakšna škoda bi jima konkretno nastala zaradi izvajanja gradbenih del. Prav tako nista utemeljila, v čem bi se kazal poseg v njuno pričakovano lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica, št. D-321-39/1991-97 z dne 14. 12. 2016, s katero je ta odločila, da je A. Č. upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 923,80 DEM za dele podržavljenih zemljišč, da je zavezanec za plačilo odškodnine Slovenski državni holding, d. d., ter da se zahtevka upravičenke za vračilo zemljišč parc. št. 1132/69, 1132/70, 1132/71, 1132/72, vse k. o. X., v naravi in za odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč, zavrne. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. 490-3/2017/5 z dne 1. 3. 2017, pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo. Tožnika sta predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se stranki z interesom prepove poseganje in investiranje v nepremičnine parc. št. 1132/69, 1132/70, 1132/71, 1132/72, vse k. o. X., ki so predmet denacionalizacije in predstavljajo parcele na območju AA.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnika težko popravljive škode, ki naj bi jima nastala s tem, ko naj bi jima bil onemogočen dostop do zemljišč in onemogočeno urejanje ter izkoriščanje gozda, nista izkazala konkretnih dejstev o škodi. Prav tako nista konkretizirala škode, ki naj bi jima nastala s posegom v njuno lastninsko pravico in pričakovano lastninsko pravico s tem, ko so se izvajali gradbeni posegi na zemljiščih. Verjetno nista izkazala niti morebitnih bodočih gradbenih posegov in investiranja niti da bi zanju takšno spreminjanje zemljišč predstavljalo težko popravljivo škodo.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) v pritožbi, ki jo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov, navajata, da zavezanec z gradbenimi deli ni prenehal. Bodočih posegov ne moreta izkazati, ker ne vesta, katera dela se bodo še izvedla (asfaltiranje, sanitarije, postavitev osvetlitve). Cilj stranke z interesom je dolgoročna uporaba teh zemljišč. Sprememba občinskega odloka pa nakazuje na to, da bodo parcele gradbene. Dela je treba preprečit do zaključka tega postopka, saj bo težko vzpostaviti prejšnje stanje, ko bo vse dokončano.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Odgovor na pritožbo pa je vložila stranka z interesom, v katerem navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, saj tožnika pavšalno utemeljujeta domnevno težko popravljivo škodo in ne zatrjujeta ter dokažeta konkretnih okoliščin in obsega škode. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki je zavrnilo zahtevano izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, je pravilna in zakonita. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, glede na ustaljeno upravnosodno prakso¹ pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj v obravnavani zadevi pritožnika s svojimi navedbami, za katere nista predložila konkretnih dokazov, zatrjevane težko popravljive škode nista izkazala. Zgolj predložene fotografije, iz katerih sicer izhaja, do so se gradbena dela izvajala, niso dovolj za izkazovanje težko popravljive škode. Pritožnika zatrjujeta, da se s posegom v nepremičnine,² ki so predmet denacionalizacijskega postopka, posega v njune ustavne pravice, predvsem v lastninsko pravico in pričakovano lastninsko pravico, vendar nista pojasnila oziroma konkretno navedla (ter to izkazala), do katerih nepremičnin, ki so v njuni lasti, nimata dostopa, niti kakšna škoda bi jima konkretno nastala zaradi izvajanja gradbenih del. Prav tako nista utemeljila, v čem bi se kazal poseg v njuno pričakovano lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno pojasnilo, da mora stranka sama že v vlogi navesti vse relevantne okoliščine ter zanje predložiti dokaze, ki izkazujejo verjetnost nastanka težko popravljive škode, saj zaradi narave odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ne izvaja ugotovitvenega postopka, ampak odloči na podlagi dejstev, ki so navedena in verjetno izkazana v sami zahtevi. Vrhovno sodišče pa še dodaja, da bodo navedbe glede pričakovane lastninske pravice (ki jih je razumeti kot vračilo zemljišč v naravi) in glede nepravilno obračunane višine odškodnine predmet odločanja o glavni stvari.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena, stranke z interesom pa na prvem odstavku 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Glej npr. sklep VS I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013 in X Ips 237/2014.
² V zahtevi za izdajo začasne odredbe navajata, da je stranka z interesom z gradbeno mehanizacijo razkopala zemljišča, odvozila zemljo, naredila široke jarke in vstavljala cevi, postavila hidrante in luči.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 270/2019-6
• UPRS Sklep IV U 79/2020-6
• VSRS Sklep I Up 12/2019