VSRS Sklep X Ips 79/2016

Jedro

Revidentka s sklicevanjem na razlago 243. člena ZPP, ki jo je vrhovno sodišče sprejelo v pravdnih zadevah, ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena za dovoljenost revizije v upravnem sporu. ZPP se v upravnem sporu uporablja le primarno, poleg tega je o kršitvah pravil revidiranja odločal za to usposobljeni organ, ki je ta pravila tudi razlagal.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 368,44 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Agencije za javni nadzor nad revidiranjem, št. 10.00-21/2012-3 z dne 13. 10. 2014. Toženka je s to odločbo tožnici (pooblaščeni revizorki) izrekla opomin zaradi kršitev pravil pri revidiranju računovodskih izkazov družbe A., d. d., za leto 2010, in sicer ker ni pridobila zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov: 1. glede ravnanja poslovodstva omenjene družbe v zvezi s prevrednotovalnimi poslovnimi prihodki iz naložbenih nepremičnin v višini 3.106.000,00 EUR (zahteva iz trinajstega odstavka Mednarodnega standarda revidiranja (MSR) 250) in 2. v zvezi s kratkoročnimi posojili drugim v višini 7.492.000,00 EUR glede vrednotenja danega posojila družbi M., d. o. o, v povezavi z zahtevami iz šestega odstavka MSR 500 (revizijski dokazi), ki določa, da mora pooblaščeni revizor načrtovati in izvesti takšne revizijske postopke, ki so glede na okoliščine primerni za namene pridobivanja zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka upravnega spora in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora.

3. Toženka v odgovoru na revizijo meni, da upravno sodišče v zvezi z vprašanjem postavitve izvedenca ni odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Predlaga zavrženje revizije, podrejeno njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.¹

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revidentka zatrjuje odstop sodišča prve stopnje od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja postavitve izvedenca v sodnem postopku. Sklicuje se na določbo 243. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in stališča Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 56/2014, II Ips 665/2008 in II Ips 103/2009, ki se nanašajo na razlago omenjenega člena. Meni, da se sodišče, ki je v sodbi ugotovilo, da strokovna stališča niso enotna, ne bi smelo samo opredeljevati do vprašanja računovodske obravnave lastniško obravnavane nepremičnine, ki je bila vrednotena po nabavni vrednosti, ob prenosu med naložbene nepremičnine, ki jih družba vrednoti po pošteni vrednosti.

8. Kakšne so zahteve za to, da se vložena revizija obravnava zaradi zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pomembnega pravnega vprašanja oziroma na kakšen način mora biti odstop utemeljen, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.² Med drugim mora revident opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s primeri, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče in s katerimi utemeljuje odstop od uveljavljene sodne prakse, in odstopanje utemeljiti.

9. Tega revidentka v konkretnem primeru ni storila, saj je očitno le (zaradi oznak opravilnih številk), da trditev o odstopu temelji na stališčih tega sodišča glede postavitve izvedenca v pravdnem postopku in ne v upravnem sporu. Gre za različna postopka, v katerih so procesna pravila (med drugim upravičenja strank do izvedbe dokazov in pooblastila pravdnega oziroma upravnega sodišča v zvezi s tožbo) prilagojena naravi zadev, o katerih mora odločiti sodišče.³ Temu sledi tudi določba prvega odstavka 22. člena ZUS-1, na podlagi katere se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, določbe ZPP uporabljajo le primerno (in ne subsidiarno). Zato že s tega vidika stališča Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah glede izvedenca oziroma razlage 243. člena ZPP same zase ne predstavljajo zadostne podlage za utemeljitev odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah, kot je obravnavana, s tem pa ne potrebe po vsebinski obravnavi revizije zaradi zagotovitve pravne varnosti.

10. Ob tem Vrhovno sodišče le dodaja, da v tovrstnih zadevah nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev opravljata Slovenski inštitut za revizijo in Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (6. člen ZRev-2) preko za to strokovno usposobljenih oseb.⁴ Poleg tega tudi odločbo o izreku ukrepa nadzora (opomin, 53. člen ZRev-2), o zakonitosti kakršne je odločalo sodišče prve stopnje v tej zadevi, izda strokovni svet agencije (četrti odstavek 25. člena), torej njen strokovni organ⁵ . To pomeni, da o kršitvah pravil revidiranja, to je o strokovnih vprašanjih, odloča za to usposobljen organ, ki omenjena pravila tudi razlaga. Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče (npr. sodba Vrhovnega sodišča G 22/2011 z dne 10. 4. 2012), da bi stranka v takih primerih lahko vzpostavila dvom v pravilnost razlag strokovnih pravil, ki zavezujejo pooblaščenega revizorja pri njegovem delu, le, če bi izkazala,⁶ da jih je toženka tolmačila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi njeno (drugačno) tolmačenje pravil revidiranja zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o revidiranju. Revidentka dvoma glede razlage pravil revidiranja ne utemeljuje, tega pa samo po sebi ne vzpostavlja niti njeno opozorilo na ugotovitev v izpodbijani sodbi o strokovnih razhajanjih, ki se nanašajo na vprašanje uporabe mednarodnega računovodskega standarda (MRS) 40.61.⁷ Vrhovno sodišče namreč na podlagi navedb, s katerimi stranka pojasnjuje revizijske razloge, ni dolžno samo iskati povezave oziroma vpliva pravilnosti računovodenja na uporabo pravil revidiranja.

11. Po obrazloženem revidentka ni izpolnila svojega trditvenega in dokaznega bremena glede odstopa od sodne prakse. Poleg tega je opustitev postavitve izvedenca problematizirana le v povezavi z očitkom o revidentkinem premalo strokovnem ravnanju glede dejanja pod točko 1 izreka odločbe. Ker to ni edino, v povezavi s katerim so bile ugotovljene pomankljivosti revidiranja in bil izrečen opomin, postavitev izvedenca ne bi mogla izboljšati njenega pravnega položaja. Zato ni videti, da bi bil zatrjevani odstop od sodne prakse, celo če bi do njega res prišlo, bistven za odločitev v zadevi.

12. V okviru dovoljenosti revizije revidentka še navaja, da je upravno sodišče prekršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, saj očitki, zaradi katerih ji je bil izrečen opomin, ne v odločbi ne v sodbi naj ne bi bili konkretizirani. Uveljavlja torej ugovor pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe.⁸ To je sicer dopusten revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora, vendar ni jasno izpostavljeno, na katero pravno vprašanje, ki bi presegalo zgolj pomen za obravnavano zadevo, naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo in s tem pripomoglo k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Zato revizije tudi na tej podlagi ni mogoče dovoliti.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo, medtem ko je o priglašenih stroških na prvi stopnji že odločilo sodišče prve stopnje. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 14. 11. 2014, so bili stroški v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (OT) odmerjeni na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), konkretno drugega odstavka 25. člena, po katerem znaša vrednost predmeta, ki ga ni mogoče določiti po prvem odstavku tega člena, 3.500,00 EUR. V konkretni zadevi je sodišče v upravnem sporu odločalo o zakonitosti odločbe o izreku ukrepa opomin, česar vrednostno ni mogoče oceniti.

15. Ob upoštevanju navedenega je prizadeta stranka upravičena do povračila nagrade za postopek v višini 282,00 EUR (tarifna številka 3300) in 20,00 EUR za izdatke (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev iz tarifne številke 6002), kar povečano za 22 % DDV skupaj znaša 368,44 EUR.

-------------------------------
¹ Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
² Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 301/2010 z dne 5. 5. 2011, X Ips 169/2013 z dne 10. 10. 2013, X Ips 87/2014 z dne 22. 10. 2014.
³ Prim. 2. člen ZUS-1 in 1. člen ZPP.
⁴ Prim. drugi odstavek 17. člena ZRev-2 (pogoj za izvajalca nadzora pri inštitutu), tretji odstavek 15. člena (pogoji za člane revizijskega sveta inštituta, ki daje strokovno mnenje o opravljenem nadzoru), sedmi odstavek 32. člena (pogoji za osebo, ki izvaja nadzor za agencijo).
⁵ V tem smislu 20. člen Zrev-2, ki določa pogoje za člana strokovnega sveta agencije, med drugim ustrezna znanja, povezana z revidiranjem.
⁶ Seveda ob izpolnjenju ostalih pogojev za izvedbo dokaza v upravnem sporu (npr. da ne gre za nedovoljen nov dokaz, tretji odstavek 20. člena ZUS-1).
⁷ Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je revidentka predlagala izvedenca računovodske stroke, ki naj bi dal mnenje, ali je bilo ravnanje poslovodstva A., d. d., skladno s slovenskimi računovodskimi standardi.
⁸ Enaka pomanjkljivost upravne odločbe za dovoljenost revizije ni relevantna, saj kršitev določb upravnega postopka ni revizijski razlog (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Na podlagi zatrjevanja kršitve pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti (npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 368/2014 z dne 23. 3. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I G 7/2013
• VSRS Sklep X Ips 385/2016
• VSRS Sklep X Ips 332/2017