VSRS Sklep X Ips 137/2017

Jedro

Vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo in ki presega pomen obravnavane zadeve, revidentka ni navedla. Vrhovno sodišče pa s svojo interpretacijo argumentov iz revizije ne more nadomestiti omenjenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

Revidentka ni navedla, kakšna konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in ni navedla razlogov zakaj so te posledice zanjo hude, še manj pa je te hude posledice izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve, št. 061-247/2015/3 (4-18) z dne 6. 5. 2015, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil, da tožnica ne sme opravljati zasebnega varovanja z varnostnim osebjem - J. P. - varnostnim tehnikom, s katerim ni sklenila delovnega razmerja pred opravljanjem zasebnega varovanja v skladu z drugim odstavkom 11. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1), kar je izvršljivo z dnem vročitve navedene odločbe (1. točka izreka), pritožba zoper 1. točko pa ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka). Ministrstvo za notranje zadeve je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo, št. 250-852/2015/2 (143-07) z dne 21. 8. 2015, tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih¹ ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.²

6. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso mora revident natančno in konkretno, glede na vsebino zadeve navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Revidentka navedenemu standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, ni zadostila, zato revizije na obravnavani podlagi ni mogoče dovoliti. Vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo in ki presega pomen obravnavane zadeve, revidentka namreč sploh ni navedla. Vrhovno sodišče pa s svojo interpretacijo argumentov iz revizije ne more nadomestiti omenjenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da navajanje revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez ustrezne konkretizacije pravnega vprašanja, samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

7. Zato Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da revidentka tudi z navedbo: "v kolikor bi odločitev Upravnega sodišča, oz. odločba prvostopenjskega organa ostala v veljavi, bi slednje močno poseglo v ustavno varovano pravico tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude, kot tudi v pravico delavcev do svobode dela, prav tako bi pomenilo neposredno kršitev načela enakega varstva pravic", zgoraj navedenemu standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, ni zadostila. Očitkov o kršitvi pravice do svobodne gospodarske pobude in o neenaki obravnavi pravnih oseb namreč ni ustrezno konkretizirala. Ti kršitvi sicer utemeljuje s sklicevanjem na primer trenutnega povečanja potreb po delu, a hkrati ne pojasni niti, iz česa naj bi izhajalo, da je v obravnavanem primeru šlo za tako situacijo. Pravica delavcev do svobode dela pa se nanaša (le) na pravice delavcev, za kar pa v tem upravnem sporu ne gre. Tudi kršitve pravice do enakega varstva pravic ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na odločitev o prekršku delavca.

8. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic, ki naj bi jih zanjo imela izpodbijana odločitev (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča³ mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9. Revidentka v zvezi s tem ni navedla, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in ni navedla razlogov zakaj so te posledice zanjo hude, še manj pa je te hude posledice izkazala. Dodati gre, da v tem sporu izpodbijani akt sam po sebi ne more povzročiti hudih posledic, ki jih (le pavšalno) zatrjuje, zato revizije na tej podlagi ni mogoče dovoliti.

10. Ker revidentka torej ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Prim. npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009.
² Prim. sklepe VSRS X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013 in druge.
³ Gl. npr. sklepe VSRS X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 13/2014
• Sklep X Ips 326/2013
• VSRS Sklep X Ips 259/2017