VSRS Sklep I Up 76/2017

Jedro

Sodno varstvo v zvezi z odstranitvijo oziroma odvozom vozila s pajkom je zagotovljeno z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku zaradi nepravilnega parkiranja in ne v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo (I. točka izreka), s katero je zahteval, da se "ugotovi, da je odredba z dne 20. 6. 2016 za odvoz vozila, reg. št. LJ XX, nezakonita". Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, vendar pa zanjo niso izpolnjene procesne predpostavke, saj je imel tožnik na voljo drugo sodno varstvo zoper izpodbijano odredbo za odvoz nepravilno parkiranega vozila. V Zakonu o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je zoper plačilni nalog iz 57. člena predviden ugovor, zoper odločbo o prekršku pa je z 59. členom omogočena zahteva za sodno varstvo, o kateri odloča pristojno okrajno sodišče splošne pristojnosti. Na navedeni način je bilo mogoče priti do učinkovitega sodnega varstva, ki pa ga tožnik ni uveljavljal, saj je plačal globo za storjeni prekršek iz 10. točke četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in navaja, da je bil prikrajšan za uveljavitev pravice do pravnega varstva zoper odločbo o odvozu vozila. Strinja se, da je v skladu z določbo 57.b člena ZP-1 mogoč ugovor zoper plačilni nalog zaradi storjenega prekrška, vendar storitev prekrška v obravnavanem primeru, tj. nepravilno parkiranje, ni bila sporna, zato je globo plačal. S tem se je štelo, da se je odpovedal ugovoru zoper plačilni nalog oziroma zahtevi za sodno varstvo. Zgolj zaradi odvoza njegovega vozila, ne da bi prerekal plačilni nalog, pa ni imel nikakršnega drugega sredstva kot sprožitev tožbe v tem upravnem postopku (pravilno: sporu). Za odvoz in hrambo vozila je plačal, ker druge možnosti sploh ni imel, če je hotel svoje vozilo dobiti nazaj. Tako določa tretji odstavek 49. člena in 50. člen Odloka o cestnoprometni ureditvi v Mestni občini Ljubljana. Oporeka odredbi o odvozu, ki je ni prejel in tudi ni mogel zoper njo uveljavljati pravnih sredstev. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno obravnavo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo poslati tožbe v odgovor toženi stranki, če je v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da niso podane vse procesne predpostavke za njeno obravnavo, ni utemeljen. Iz drugega odstavka 36. člena ZUS-1 izrecno izhaja, da mora sodišče na procesne predpostavke iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi v primeru, ko je tožba že poslana toženi stranki v odgovor.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik nepravilno parkiral svoje vozilo in s tem storil prekršek, zaradi česar mu je bilo izdano obvestilo o prekršku. Pooblaščena uradna osebna je odredila tudi odstranitev oziroma odvoz vozila s pajkom. Ker se je pritožnik po lastnih navedbah s storitvijo prekrška zaradi nepravilnega parkiranja strinjal, ne pa tudi z odvozom vozila s pajkom, je globo za prekršek plačal, s čimer se je štelo, da mu je bil izdan plačilni nalog za prekršek, označen na obvestilu, in da je ta postal pravnomočen, ker se je odpovedal ugovoru zoper plačilni nalog in zahtevi za sodno varstvo (druga alineja osmega odstavka 57. člena ZP-1). Zoper odredbo o odvozu s pajkom pa je pritožnik sprožil upravni spor.

8. Sporno je, ali je imel pritožnik v zvezi z odstranitvijo oziroma odvozom vozila s pajkom sodno varstvo zagotovljeno v prekrškovnem postopku zaradi nepravilnega parkiranja (ki se mu je glede na plačilo globe odpovedal) ali ga ima na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS) in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu.

9. V drugem odstavku 157. člena Ustave RS je določeno, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

10. Za rešitev obravnavane zadeve je bistveno vprašanje, ali je imel pritožnik na voljo drugo sodno varstvo.

11. Iz prvega odstavka 19. člena ZPrCP izhaja, da pooblaščena uradna oseba odredi odstranitev oziroma odvoz vozila, ki je parkirano v nasprotju s tem zakonom (nepravilno parkirano vozilo), če onemogoča drugemu udeležencu cestnega prometa varno nadaljevanje poti tako, da je pri izogibanju temu vozilu on ali kdo drug ogrožen ali bi glede na okoliščine lahko bil ogrožen, ali ovira druge udeležence cestnega prometa v smislu 1., 4., 16., 17., 18. ali 19. točke četrtega odstavka 65. člena tega zakona ali predstavlja oviro na cesti kot to določa zakon, ki ureja ceste.

12. Vrhovno sodišče na podlagi citirane določbe ugotavlja, da je odstranitev oziroma odvoz vozila s pajkom ukrep (dejanje) pooblaščene osebe, ki je ex lege vezano na določen prekršek, v obravnavanem primeru na nepravilno parkiranje. To pa pomeni, da je sodno varstvo z zvezi s takšnim ukrepom zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Gre za enovit postopek zaradi enega ravnanja, ki ga ni mogoče deliti na način, kot predlaga pritožnik, zgolj zato, ker se s storitvijo prekrška zaradi nepravilnega parkiranja strinja, s pogoji za odstranitev oziroma odvoz vozila pa ne. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 327/2009 z dne 15. 12. 2010, kjer je odločilo, da je priklenitev vozila z lisicami ukrep (dejanje), ki je vezano na določen prekršek (nepravilno parkirano vozilo), in je zato sodno varstvo v zvezi s takim ukrepom zagotovljeno v skladu z ZP-1 pri sodišču splošne pristojnosti.

13. Pritožnik bi lahko (procesne in vsebinske) ugovore v zvezi z nevročitvijo odredbe o odvozu s pajkom in neupravičenostjo odvoza vozila uveljavljal v skladu z določbami ZP-1 pred sodiščem splošne pristojnosti (57.b in 59. člen ZP-1), vendar tega ni storil, saj je globo za prekršek plačal že ob seznanitvi z obvestilom o prekršku, s tem pa se je na podlagi zakona med drugim štelo, da se je zahtevi za sodno varstvo v tej zadevi odpovedal (druga alineja osmega odstavka 57. člena ZP-1).¹

14. Glede na obrazloženo je pritožnik imel na voljo sodno varstvo zoper odredbo o odstranitvi oziroma odvozu vozila, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da tega sodnega varstva ni izkoristil.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 in izpodbijani sklep potrdilo.

-------------------------------
¹ Opozoriti je treba na pritožnikovo napačno stališče, da na pravico do sodnega varstva vpliva dejstvo, da je plačal za odvoz in hrambo vozila.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep III U 119/2017-2
• UPRS sklep I U 137/2016
• UPRS sklep II U 107/2016