<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba III Ips 41/2016-3

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:III.IPS.41.2016.3
Evidenčna številka:VS00001328
Datum odločbe:13.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK Cpg 451/2014
Datum odločbe II.stopnje:11.06.2015
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mile Dolenc, Franc Seljak
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodbena kazen - pogodbena kazen zaradi zamude - uveljavljanje pogodbene kazni - pridržek pravice do uveljavljanja pogodbene kazni - sprejem izpolnitve - dogovor pogodbenih strank - uporaba posebnih gradbenih uzanc - dopuščena revizija

Jedro

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, pri katerem vztraja, da je določba petega odstavka 251. člena OZ dispozitivna. Nobena okoliščina (ne gramatikalna razlaga ne namen te določbe) namreč ne govori za to, da bi stranki uporabe te določbe ne mogli izključiti oziroma da uveljavljanja pravice do pogodbene kazni ne bi mogli urediti drugače.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od tožene stranke zahtevala plačilo 32.045,97 EUR. Po navedbah tožeče stranke je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, katere predmet so bila dela v pogodbeno dogovorjeni višini 65.546,40 EUR. Tožeča stranka je toženi stranki za opravljena dela že plačala 61.500,00 EUR, vendar pa zato, ker tožena stranka pogodbe ni izpolnila v celoti, zahteva znižanje plačila in vračilo 32.045,97 EUR. V vtoževanem znesku je vsebovana tudi uveljavljena pogodbena kazen zaradi zamude v višini 6.554,64 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96238/2012 z dne 2. 7. 2012 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo. Izpodbijano sodbo je v I. točki izreka razveljavilo za znesek 1.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje in glede odmere pravdnih stroškov (prvi odstavek I. točke izreka sodbe in sklepa) ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek I. točke izreka sodbe in sklepa). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka sodbe in sklepa).

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 118/2015-8 z dne 13. 10. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v primeru drugačne pogodbene ureditve uveljavljanja pogodbene kazni pridržanje pravice do pogodbene kazni pogoj za njeno uveljavljanje.

5. Po dopustitvi revizije je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem (a ne razveljavljenem) delu (to je glede plačila pogodbene kazni v znesku 6.554,64 EUR) spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da za navedeni znesek tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi. Zahtevala je tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

- Pravdni stranki sta 24. 2. 2011 sklenili Pogodbo, št. 10 (v nadaljevanju Pogodbo), s katero je tožena stranka (izvajalka) v izvajanje prevzela mizarska dela - stavbno pohištvo: montažo oken in vrat.

- Vrednost pogodbeno dogovorjenih del je bila 53.546,41 EUR (brez DDV), rok za izvedbo del pa je bil 20. 5. 2011. Z aneksom z dne 17. 8. 2011 je bila vrednost pogodbenih del povišana za 12.000,00 EUR, rok za dokončanje del pa podaljšan do 10. 9. 2011.

- Za vsak dan zamude je bila dogovorjena pogodbena kazen v višini 1 % od pogodbenega zneska, vendar do največ 10 %.

- Objekt je bil tožeči stranki predan najkasneje 25. 11. 2011.

- Tožena stranka dokončnega obračuna ni sestavila; tožeči stranki je poslala račun, št. 2011-73 z dne 12. 12. 2011, v višini 61.500,00 EUR (v nadaljevanju Račun), ki ga le-ta ni zavrnila, pač pa ga je (z upoštevanimi predplačili) v celoti poravnala.

- 25. 1. 2012 je tožeča stranka sama sestavila "končni obračun", v katerem je uveljavljala pogodbeno kazen.

- Na podlagi 17. člena Pogodbe je bilo dogovorjeno, da sme tožeča stranka pogodbeno kazen uveljavljati vse do izdelave končnega obračuna.

- Pravdni stranki sta v 23. členu Pogodbe dogovorili uporabo Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU).

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. V petem odstavku 251. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je določeno, da "upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni." Pravica zahtevati plačilo pogodbene kazni tako preneha, če pogodbi zvesta stranka, ki sprejme izpolnitev, (nemudoma) ne izjavi, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Določba ustvarja domnevo, da se je pogodbi zvesta stranka s tem, ko je sprejela izpolnitev, odpovedala pravici do pogodbene kazni.

10. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, pri katerem vztraja, da je določba petega odstavka 251. člena OZ dispozitivna. Nobena okoliščina (ne gramatikalna razlaga ne namen te določbe) namreč ne govori za to, da bi stranki uporabe te določbe ne mogli izključiti oziroma da uveljavljanja pravice do pogodbene kazni ne bi mogli urediti drugače.1 Tako sta se v obravnavani zadevi stranki v 17. členu Pogodbe dogovorili, da ima naročnica "pravico uveljavljati pogodbeno kazen najkasneje pri končnem obračunu za škodo, ki je bila dokazana izvajalcu, in sme plačilo končne situacije zmanjšati za višino le-te."

11. Iz okoliščin konkretnega primera (ki so razvidne iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da je tožeča stranka 25. 1. 2012 sama sestavila "končni obračun" in v njem uveljavljala pogodbeno kazen. S tem dejanjem bi bil konzumiran pridržek pravice do pogodbene kazni, zaradi česar (v tem primeru) poprejšnje pridržanje pravice do pogodbene kazni ne bi bilo pogoj za njeno uveljavljanje, če ne bi šlo za posebno situacijo.

12. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožena stranka ni sestavila dokončnega obračuna, da pa je tožeči stranki (po dokončanju del in predaji objekta) poslala Račun. Tega tožeča stranka ni zavrnila in ga je (z upoštevanimi predplačili) v celoti poravnala (brez pridržka pravice do pogodbene kazni). S tem je bil vsebinsko konzumiran dokončni obračun in zaključeno poslovno razmerje med strankama. Zato naknadno uveljavljanje pogodbene kazni v "končnem obračunu" tožeče stranke z dne 25. 1. 2012 ni pravno upoštevno.

13. Po obrazloženem je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških

14. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter je posledica neuspešnosti revizije.

-------------------------------
1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča (VS RS) III Ips 66/2003 z dne 28. 1. 2004 in sodba VS RS III Ips 106/2008 z dne 6. 9. 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 251, 251/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MzQz