VSRS Sodba VIII Ips 50/2017

Jedro

Drugačna organizacija dela, ki je v tem, da se delo, ki ga je opravljala tožnica, razdeli med tri druge delavce tožene stranke ter zunanjega sodelavca, prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica. Tožnica zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljala tožnica pri toženi stranki še naprej opravlja, vendar tako, da ga sedaj opravljajo drugi delavci oziroma tudi zunanji izvajalec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane 10. 3. 2015, ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do 31. 5. 2015, vključno z obračunom in odvodom vseh prispevkov in davkov od osnovne plače, povečane za vse dodatke ter izplačilo neto zneskov ter za plačilo denarnega povračila v višini 12.993,90 EUR. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka vsa opravila, ki so spadala v delokrog tožnice, razdelila med druge zaposlene pri toženi stranki, to je že prej zaposlena delavca A. A. in B. B. ter direktorja tožene stranke, delno pa po pogodbi o poslovnem sodelovanju na zunanjega izvajalca C. C. Ugotovilo je, da je tožena stranka v letu 2014 in na začetku leta 2015 zabeležila zmanjšanje naročil ter posledično upad prihodkov iz poslovanja in ustvarila izgubo, kar je bil razlog za reorganizacijo in optimizacijo poslovanja. Delo tožnice je zaradi ekonomskih in strukturnih razlogov postalo nepotrebno, zato je podan zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije podana, ker sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožnice za zaslišanje prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil razlog povezan s samo tožnico, ki je bil kader prejšnjega direktorja D. D. Tožena stranka je odpustila vse zaposlene, ki jih zaposlil direktor D. D., kar bi bilo dokazano z njegovo izpovedjo. Večina delovnih nalog tožnice je bila prenesena na zunanje pogodbene sodelavce, kar pomeni, da ni prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi v zaposlitvi je določeno, da tožnica opravlja vsa dela na mestu vodje prodaje in še dela na mestu vodenja marketinga in nabave. Na obeh področjih še vedno obstaja potreba po delu tožnice. Delodajalec bi se moral prilagoditi navedeni široki definiciji delovnega mesta.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica uvodoma navaja, da revizijo vlaga tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjenih v postopku pred sodiščem druge stopnje, vendar v nadaljevanju tega očitka z ničemer ne konkretizira, zato ga tudi revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, češ da sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. Sodišče druge stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve obsežno pojasnilo, zakaj meni, da zaslišanje navedenih prič ni bilo potrebno, tožnica pa teh razlogov po vsebini ne izpodbija.

9. Tožnica z navedbo, da zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem priče D. D., ni bilo ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka odpuščala samo kader prejšnjega direktorja D. D. pod videzom uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa revizije iz tega razloga ni možno vložiti. Razen tega tožnica takrat, ko je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče D. D. niti ni navedla, da naj bi ta izpovedal o tem dejstvu, temveč se je na to pričo sklicevala le v zvezi z uspešnostjo poslovanja tožene stranke. Prav tako ni navajala, da bi o navedenem dejstvu lahko izpovedala kakšna druga priča.

10. Tudi z navedbo, da je bila večina nalog, ki jih je opravljala tožnica, prenesena na zunanje izvajalce, revizija dejansko uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, te pa so glede odločilnih dejstev naslednje:

- tožena stranka je vsa opravila, ki so spadala v delokrog tožnice razdelila med druge zaposlene pri toženi stranki (sedanjega direktorja J. J., vodjo prodaje A. A.in referentko v izvozu B. B.) ter na zunanjega sodelavca C. C., ki določena dela za toženo stranko opravlja kot samostojni podjetnik na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju;

- tožena stranka je v letu 2014 na začetku leta 2015 zabeležila zmanjšanje naročil ter posledično upad prihodkov, prav tako pa je iz poslovanja ustvarila izgubo;

- v okviru racionalizacije je prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih, od 6. 2. 2015 se je število zaposlenih pri toženi stranki zmanjšalo za 20 delavcev.

12. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zaradi organizacijskih razlogov prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ta kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Drugačna organizacija dela, ki je v tem, da se delo, ki ga je opravljala tožnica, razdeli med tri druge delavce tožene stranke ter zunanjega sodelavca, prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica. Tožnica zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljala tožnica pri toženi stranki še naprej opravlja, vendar tako, da ga sedaj opravljajo drugi delavci oziroma tudi zunanji izvajalec.

13. Revizija neutemeljeno uveljavlja fiktivnost odpovednega razloga, češ da ni prišlo do nobene reorganizacije oziroma zmanjšanja števila zaposlenih, glede na to, da so bili pritegnjeni novi zunanji sodelavci, ki prejemajo višje nagrade, kot pa je znašala tožničina plača. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je o spremembi organizacije dela možno govoriti celo v primeru, ko delodajalec vse naloge delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, prenese na zunanje sodelavce, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj je bil na zunanjega sodelavca prenesen le del nalog, ki jih je opravljala tožnica. Sprememba organizacije dela pri toženi stranki ni bila navidezna, temveč je tožena stranka organizacijo dela dejansko spremenila tako, da je naloge, ki jih je opravljala tožnica, razporedila med druge zaposlene in zunanjega sodelavca. Z navedbo, da naj bi zunanji sodelavci stali več kot tožnica, se revizija neutemeljeno zavzema za presojo ekonomske smotrnosti spremenjene organizacije dela, kar pa ne more biti kriterij za presojo ali je podan zatrjevani dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer revizijske navedbe o prenosu tožničinega dela na zunanje sodelavce (torej na več zunanjih sodelavcev) pomenijo prikrito izpodbijanje dejanskega stanja, saj sta sodišči prve in druge stopnji ugotovili le prenos dela teh opravil na enega zunanjega izvajalca, to je na C. C.

14. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 82/2007
• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011
• VSRS sodba VIII Ips 314/2015