VSRS Sodba in sklep VIII Ips 5/2017

Jedro

Obseg uveljavljanja sodnega varstva je odvisen od vsebine in načina predhodnega odločanja pri posameznih nosilcih socialnih zavarovanj oziroma organov, pri katerih se socialne pravice uveljavljajo.

V zvezi s tem toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje z odločanjem o zahtevku tožnika za priznanje pravice do preostalega dela neizkoriščenega denarnega nadomestila preseglo predmet presoje v tem socialnem sporu oziroma preseglo okvir odločanja v izpodbijanih odločbah. Ker v izpodbijanih odločbah ni niti pavšalno odločeno o priznanju pravice do preostalega dela neizkoriščenega denarnega nadomestila, ta tudi ne more biti predmet presoje v tem socialnem sporu.

Ker tožnik kljub pravilnemu pravnemu pouku zoper ti dve odločbi ni uveljavljal sodnega varstva, sta postali dokončni in pravnomočni. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke št. 11008-1069/2014/1 z dne 11. 2. 2015 in št. 210-08-1690-2013/3 z dne 30. 9. 2014 ter zavrglo tožbo za priznanje pravice do preostalega dela neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za čas 8 mesecev in 9 dni iz odločbe št. 210-08-761-2011/2 z dne 21. 3. 2011.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženke št. 11008-1069/2014/1 z dne 11. 2. 2015 in št. 210-08-1690-2013/3 z dne 30. 9. 2014 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje poseglo v drugo upravno zadevo, ki je bila končana z dokončno odločbo toženke in se je nanašala na preostali del pravice do neizkoriščenega dela pravice do denarnega nadomestila, ki ni bila predmet tega sodnega postopka. Odločitev sodišča se ne nanaša na izpodbijani akt v predmetnem sporu, ampak gre za nedopustno sodno intervencijo v pravno razmerje, ki je bilo končano v drugem upravnem postopku. Bistveno je, da se spor ne nanaša na postopek o priznanju pravice do preostalega dela neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila. Pravno podlago za odločanje predstavlja 59. člen Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) v zvezi z 70. členom ZUTD. Očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki je sam vložil odgovor na revizijo. Ker ni navedel in izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, Vrhovno sodišče odgovora na revizijo ni upoštevalo. V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba ne velja le v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

8. Tožniku je bila z odločbo toženke št. 210-08-761-2011/2 z dne 21. 3. 2011 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2011 do 31. 8. 2012. Ker se je dne 22. 12. 2011 samozaposlil, mu je 21. 12. 2011 prenehala pravica do denarnega nadomestila. Dne 30. 6. 2013 mu je prenehalo zavarovanje, zato je 3. 7. 2013 vložil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. V vlogi je med drugim navedel, da je denarno nadomestilo že prejemal, da pa ga ni v celoti izkoristil. Z odločbo št. 210-08-1370-2013/2 z dne 15. 7. 2013 je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, in sicer ker v času opravljanja dejavnosti od 22. 12. 2011 do 30. 6. 2013 ni imel plačanega prispevka za zaposlovanje. Dne 2. 9. 2013 je ponovno vložil zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ker mu je 31. 8. 2013 prenehalo obvezno zavarovanje iz razloga poteka zaposlitve za določen čas (od 1. 8. 2013 do 31. 8. 2013). Toženka je z odločbo št. 210-08-1690-213/2 z dne 16. 9. 2013 priznala tožniku pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev, od 1. 9. 2013 do 30. 11. 2013. O pritožbi tožnika zoper to odločbo je bilo odločeno z odločbo št. 11008-1239/2013/2 z dne 18. 12. 2013, s katero je pritožbeni organ odpravil odločbo z dne 16. 9. 2013 in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Ta je z odločbo št. 210-08-761-2011/4 z dne 8. 1. 2014 odločil, da se zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za ostali del zavrne. Zoper to odločbo se je tožnik ponovno pritožil, vendar je toženka njegovo pritožbo z odločbo št. 11008-135/2014/2 z dne 10. 9. 2014 v prvi točki izreka zavrnila, v drugi točki izreka pa odločila, da bo o pravici do denarnega nadomestila odločil organ prve stopnje v ponovnem postopku. Z izpodbijano prvostopno odločbo z dne 30. 9. 2014 je bila tožniku priznana pravica pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za čas treh mesecev, od 1. 9. 2013 do 30. 11. 2013. Z izpodbijano odločbo z dne 11. 2. 2015 je bila tožnikova pritožba zavrnjena.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb z dne 30. 9. 2014 in 11. 2. 2015. Tožbo v delu za priznanje pravice do preostalega dela neizkoriščenega denarnega nadomestila za čas 8 mesecev in 9 dni iz odločbe z dne 21. 3. 2011 je zavrglo iz razloga, ker je odločba z dne 10. 9. 2014, s katero je bilo odločeno o tem delu zahtevka, postala dokončna in pravnomočna. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe 70. člena ZUTD spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženke z dne 30. 9. 2014 in dne 11. 2. 2015. Presodilo je, da je izrek drugostopenjske odločbe z dne 10. 9. 2014 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo z dne 8. 1. 2014 pavšalen in nekonkretiziran. Zato ni mogoče zaključiti, da je bilo o pravici do denarnega nadomestila za brezposelnost že pravnomočno odločeno. Poleg tega je zavrnilna odločba z dne 8. 1. 204 samo formalno in ne tudi materialno pravnomočna. Navedeno pomeni, da pavšalna zavrnilna odločba z dne 30. 9. 2014 ne more biti ovira za meritorno upravno, niti sodno odločanje o vtoževani pravici do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila, čeprav ni bilo uveljavljeno sodno varstvo.

10. Prvi odstavek 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Obseg uveljavljanja sodnega varstva je torej odvisen od vsebine in načina predhodnega odločanja pri posameznih nosilcih socialnih zavarovanj oziroma organov, pri katerih se socialne pravice uveljavljajo.

11. Predmet presoje v tem socialnem sporu je drugostopna odločba z dne 11. 2. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopno odločbo z dne 30. 9. 2014 o priznanju pravice do novega denarnega nadomestila za brezposelnost za čas treh mesecev, od 1. 9. 2013 do 30. 11. 2013. Toženka je v izpodbijanih odločbah ugotovila, da je tožnik po poteku pogodbe za določen čas in s tem tudi zavarovanja za primer brezposelnosti dne 31. 8. 2013 izpolnjeval pogoje po ZUTD za priznanje nove pravice do denarnega nadomestila.

12. V zvezi s tem toženka v reviziji utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje z odločanjem o zahtevku tožnika za priznanje pravice do preostalega dela neizkoriščenega denarnega nadomestila preseglo predmet presoje v tem socialnem sporu oziroma preseglo okvir odločanja v izpodbijanih odločbah. Pravica tožnika do preostalega dela neizkoriščenega denarnega nadomestila (iz odločbe z dne 21. 3. 2011) ni bila predmet odločanja v izpodbijanih odločbah. Iz odločbe z dne 30. 9. 2014 ne izhaja niti pavšalna zavrnitev pravice do neizkoriščenega denarnega nadomestila za preostali čas, kot to zmotno navaja sodišče druge stopnje. Ker v izpodbijanih odločbah ni niti pavšalno odločeno o priznanju pravice do preostalega dela neizkoriščenega denarnega nadomestila, ta tudi ne more biti predmet presoje v tem socialnem sporu.

13. Tožnikov zahtevek za priznanje pravice do preostalega dela denarnega nadomestila je bil zavrnjen s prvostopno odločbo z dne 8. 1. 2014, njegova pritožba pa je bila zavrnjena z drugostopno odločbo z dne 10. 9. 2014. Ker tožnik kljub pravilnemu pravnemu pouku zoper ti dve odločbi ni uveljavljal sodnega varstva, sta postali dokončni in pravnomočni. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s 19 členom ZDSS-1) zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1).¹ To tudi pomeni, da sodišče druge stopnje ne bi smelo presojati izreka drugostopenjske odločbe z dne 10. 9. 2014. Zato tudi njegovo stališče o neobrazloženosti izreka, kar naj bi imelo za posledico, da o zahtevku tožnika o priznanju pravice do preostalega dela denarnega nadomestila še ni bilo pravnomočno odločeno, na drugačno presojo ne more vplivati.

14. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Primerjaj zadevo VIII Ips 6/2013 z dne 15. 10. 2013.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Cp 6/94
• Sklep Cp 4/95
• VDSS Sodba Psp 60/2020