<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 255/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.255.2016
Evidenčna številka:VS00000522
Datum odločbe:23.05.2017
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 856/2015
Datum odločbe II.stopnje:21.03.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča - sodna razveza - okoliščine in interesi strank - izguba zaupanja

Jedro

Glede na to, da je bila odpoved nezakonita zato, ker je bila prepozna in da je tožena stranka podala predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pa v okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, vendarle ni nepomembno (med drugim), kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose in možnost nadaljnjega sodelovanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je postala sodba I Pd 540/2013 z dne 20. 3. 2014 pravnomočna glede ugotovitve, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (odločitev je bila potrjena s sodbo Pdp 584/2014 z dne 6. 11. 2014), odločalo o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku. Odločilo je, da mora tožena stranka tožnika vrniti na delo, ga za čas od 1. 5. 2013 do vrnitve prijaviti v zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki mu jo je dolžna izplačati, zmanjšano za prejeta nadomestila med brezposelnostjo, ter regresom za letni dopust, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlogu tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča ni sledilo, ker ni bilo dokazano, da je tožnik zlorabil svoj položaj oziroma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imele znake kaznivega dejanja, in ker tudi ni bilo dokazano, da je izgubila zaupanje v tožnika, saj drugih okoliščin, razen tistih, zaradi katerih je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni navajala.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je presoji, da ni pogojev za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ker je tožena stranka svoj predlog (ob tožnikovem zavzemanju za nadaljevanje delovnega razmerja) utemeljevala s porušenim zaupanjem, ki naj bi bilo posledica kršitev delovnih obveznosti in uvedenega kazenskega postopka zaradi istih ravnanj, kot so se tožniku očitala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kazenski postopek je v fazi preiskave). Pojasnilo je, da zgolj dejstvo, da je zoper tožnika uveden kazenski postopek, ne utemeljuje obstoja okoliščin, zaradi katerih je nadaljevanje delovnega razmerja onemogočeno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožniku sedaj, ko mu je po pravnomočni sodbi vzpostavila delovno razmerje, ne more zagotavljati dela, zato na delo ne prihaja, prejema pa plačo, kot če bi delal. Zoper tožnika teče kazenski postopek, zato je vanj izgubila vse zaupanje, saj delavec v kazenskem postopku zaradi ravnanj pri svojem delu ne more delati v banki. Predloga za sodno razvezo ni utemeljevala le z očitki iz izredne odpovedi, ampak z dejstvom, ki je nastopilo po odpovedi, to je uvedenim kazenskim postopkom. Zato razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi niso enaki, kot so bili za izredno odpoved. Ker sodišče tega ni upoštevalo, mu očita bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga kot temelja za sodno razvezo po tem, ko je nezakonitost odpovedi že ugotovljena, izniči institut sodne razveze. Temu stališču je sodišče druge stopnje sicer pritrdilo, vendar ga vseeno ni upoštevalo, očitno v prepričanju, da drugih okoliščin, ki utemeljujejo sodno razvezo, tožena stranka ni navajala. To pa ne drži. V nadaljevanju revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi s presojo o utemeljenosti odpovednega razloga. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je kazensko ovadbo zoper njega podala tožena stranka. Okoliščina, da je nekdo v kazenskem postopku, ne pomeni, da je storil kaznivo dejanje, zato tak postopek ne more biti razlog za izgubo zaupanja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje naj bi jo zagrešilo, ker naj bi štelo, da je tožena stranka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z istimi razlogi kot izredno odpoved. Tudi, če bi to držalo (pa ne, kar bo obrazloženo v nadaljevanju), navedena bistvena kršitev ne bi bila podana. Pod tem navideznim revizijskim razlogom tožena stranka namreč uveljavlja zgolj nedovoljeno zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je revizija sodiščema vsebinsko ne očita.

8. Tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sicer pa revizija pod tem očitkom (v zvezi z oceno izvedenih dokazov) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. V ostalem revizija v zvezi s presojo, da ni pogojev za prenehanje delovnega razmerja po sodbi sodišča, očita zmotno uporabo materialnega prava.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ureja 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji). Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja navkljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem1 . Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank.

12. Odločitev, da je tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je pravnomočna. Zato se zakonitost podane odpovedi, v smislu vprašanja, ali je tožena stranka tožnikovo dejansko ravnanje pravno pravilno okvalificirala, ne more več postavljati pod vprašaj. Glede na to, da je bila odpoved nezakonita zato, ker je bila prepozna in da je tožena stranka podala predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pa v okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, vendarle ni nepomembno (med drugim), kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose in možnost nadaljnjega sodelovanja. Tožena stranka je predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča utemeljevala z izgubo zaupanja, ki na eni strani izhaja iz prepričanja, da je tožnik kršil delovne obveznosti in na drugi strani iz dejstva, da je bil zoper njega sprožen (na podlagi njene ovadbe) kazenski postopek. Sodišče druge stopnje je presojalo oba vidika, zato očitek, da se je osredotočilo le na razloge, zaradi katerih je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni utemeljen. Kot je pravilno poudarilo, kazenski postopek, ki je v teku zaradi istih dejanj, ki so se tožniku očitala v izredni odpovedi in ki je bil sprožen na podlagi kazenske ovadbe, podane s strani tožene stranke, ni okoliščina, ki bi že sama po sebi pomenila, da je nadaljnje sodelovanje onemogočeno. Drugih okoliščin, ki naj bi nastopile po podani izredni odpovedi pa tožena stranka ni navajala. Zato je sodišče v nadaljevanju utemeljeno ugotavljalo, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki so se očitala tožniku in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bilo očitano, da je dvema kreditojemalcema v juliju in decembru 2008 omogočil odobritev neustrezno zavarovanih kreditov in izplačilo na podlagi te odobritve; kasneje kredit ni bil vrnjen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dejanske ugotovitve pa je sodišče druge stopnje sprejelo, so bili t. i. nepravi premostitveni krediti, kot oba obravnavana, v poslovanju tožene stranke običajni vse do leta 2009, ko je notranja revizija ugotovila njihovo neprimernost, zaradi česar so bili v letu 2010 prepovedani. Da je bila v spornih dveh primerih odločitev napačna, je bilo ugotovljeno šele po enem letu, ko kredita nista bila poplačana. Polovica kreditov, ki bi morali biti poplačani v letu 2010, do konca leta ni bila poplačana. Tožnik ni sam pripravljal predlogov za odobritev kredita. Predlog se je pripravil v dveh različnih poslovalnicah, cenitev je preverila pravna pisarna. Ko je bil kreditni predlog pripravljen v poslovalnici, ga je podpisal tožnik kot direktor regijske organizacije, nato pa še direktor poslovne mreže. Po odobritvi na seji uprave je tožnik podpisal kreditno pogodbo. Vsak kreditni predlog je na ta način šel "skozi več rok". Tako sta bila oba sporna kredita odobrena v skladu s takratno prakso in navodili in v obeh primerih je pravna pisarna potrdila ustreznost zavarovanja kredita z ocenjeno nepremičnino. Da bi tožnik zamolčal pravo vrednost obeh ocenjenih nepremičnin ni bilo ugotovljeno, prav tako ni bila ugotovljena kakršnakoli povezava med tožnikom in kreditojemalcema. Navedene okoliščine - tožena stranka pa drugih ni navajala - tudi po presoji revizijskega sodišča ne kažejo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, saj zatrjevana izguba zaupanja v tožnika in njegovo delo objektivno ni utemeljena.

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji, ki temelji na ugotovitvi, da tožnik želi nadaljevati delovno razmerje, saj ves čas dela v bančništvu, od tega je bil 20 let direktor, v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa svetovalec področja, kjer ni imel opravka z denarjem in da ni okoliščin in interesov na strani tožene stranke, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja.

14. Do ostalih revizijskih navedb, ki se nanašajo na odpovedne razloge, katerih obstoj je za ta spor nepomemben, se revizijsko sodišče ne opredeljuje.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo, ki znašajo 986,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3300) in 22,25 EUR za materialne stroške, kar vse, povečano za DDV (22%) znese 1.230.00 EUR.

-------------------------------
1 Prim. odločbo VS RS VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2013, VIII Ips 294/2016 z dne 21. 2. 2017


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 118

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MzE0