VSRS Sodba in sklep VIII Ips 104/2017

Jedro

Revizijske navedbe zgrešijo odločilne razloge sodišč druge in prve stopnje, saj za odločitev niso pomembni splošni podatki o poslovanju toženke. Izhajati je namreč treba iz obrazloženega dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1), ki ga je in kot ga je navedel sam delodajalec (toženka).

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo nadurnega dela in prevoza na delo.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15. 12. 2015 ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 24. 1. 2016, temveč je trajalo do vključno 22. 4. 2016 (I. točka izreka sodbe). Ugotovilo je obstoj tožnikove terjatve proti toženki v bruto znesku 6.000,00 EUR z davki in prispevki ter neto izplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe), ugotovilo obstoj tožnikove terjatve proti toženki iz naslova bruto plač za december 2015 ter januar 2016, iz naslova prevoza na delo in z dela ter iz naslova nadurnega dela, vse v zneskih, ki konkretno izhajajo iz izreka (III. in IV. točka izreka sodbe), ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke proti tožniku iz naslova plačila blaga in odškodnine (v zneskih 514,14 EUR, 566,36 EUR in 1.200,00 EUR - V. točka izreka), nato pa naložilo toženki, da tožniku od bruto zneska denarnega povračila v višini 6.000,00 EUR obračuna in zanj plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 dalje do plačila, od bruto plač za december 2015 v višini 59,59 EUR in januar 2016 v višini 119,71 EUR obračuna in za tožnika plača davke in prispevke, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, iz naslova prevoza na delo in z dela plača konkretno navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako iz naslova nadurnega dela (VI. točka izreka), zavrnilo pa je tožnikove zahtevke za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom plač v mesečnem bruto znesku 1.160,41 EUR in plačilom prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine ter plačilom neto zneskov plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno 23. 4. 2016 dalje ter višjih zahtevkov iz naslova prevoza na delo, stroškov prehrane in nadurnega dela (VII. točka izreka). S sklepom je ugotovilo umik tožbe za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 1.604,41 EUR, plače za december 2015 nad zneskom 59,59 EUR in plače za januar 2016 nad zneskom 119,71 EUR ter v tem delu postopek ustavilo. Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Odločitev o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da toženka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, na katerega se je sklicevala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (upad naročil in zmanjšanje proizvodnje stavbnega pohištva), saj je direktor toženke v nasprotju s tem izpovedal, da je v letu 2015 glede na leto 2014 obseg naročil narasel in se je proizvodnja povečala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, ter odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe. V razlogih sodbe se je strinjalo z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka tožnika. V zvezi z odločitvijo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku se sklicuje na dejstva, iz katerih naj bi izhajalo njeno slabše poslovanje oziroma negativni ekonomski kazalci in zaradi katerih je že septembra 2015 odpustila vodjo proizvodnje in vodjo prodaje. Ne sprejema zaključkov sodišča, da ni predložila podatkov za leto 2015, saj je direktor pojasnil njeno poslovanje v tem letu in slabšo realizacijo v januarju 2016, zaradi česar naj bi sodišče "napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženka ni dokazala odpovednega razloga." Izpodbija tudi odločitev o denarnem povračilu iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in navaja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, da je obrazložitev sodišč preskopa in da je prisojeni znesek previsok, napačna pa naj bi bila tudi ugotovitev, da znesek povračila predstavlja manj kot šest mesečnih plač, saj naj bi bila tožnikova povprečna plača 1.160,41 EUR. Sodišče naj tudi ne bi upoštevalo dejstva, da se tožnik izobražuje, kar bo pripomoglo k temu, da bo dobil delo za višjo plačo. Nadalje izpodbija tudi odločitev sodišč o plačilu nadurnega dela in stroškov prevoza na delo in z dela, saj naj bi bila tudi odločitev v tem delu napačna.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija delno ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka izpodbija le del pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje v sodbi, in sicer glede odločitve o nezakoniti odpovedi, posledično tudi trajanju delovnega razmerja do 22. 4. 2016¹ in denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1, izpodbija pa tudi odločitev o plačilu prevoza na delo in z dela ter plačilu nadurnega dela.

8. Iz 31. člena ZDSS-1 izhaja, da je revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih in socialnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, sicer pa je v individualnih delovnih sporih dovoljena le glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, ali v primeru, če jo dopusti sodišče. V premoženjskem individualnem delovnem sporu je glede na določbo 1. točke 31. člena ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP, revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR.

9. Odločitev o plačilu prevoza na delo in z dela in plačilu nadurnega dela se ne nanaša na obdobje zaposlitve tožnika pri toženki po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (temveč na obdobje pred tem) in z odpovedjo tudi sicer ni v ničemer povezana. Zato je revizija dovoljena v delu, ki se nanaša na izpodbijanje pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezano odločitvijo o trajanju delovnega razmerja ter denarnem povračilu kot posledici sodne razveze. Upoštevajoč tudi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v zvezi z odločitvijo o plačilu prevoza in nadurnega dela (kar predstavlja premoženjski individualni delovni spor) pa revizija v tem delu ni dovoljena.² Ker revizija v tem delu tudi ni bila dopuščena, jo je revizijsko sodišče v skladu z 377. člen ZPP in v povezavi s 374. členom ZPP zavrglo (I. točka izreka).

10. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

11. V zvezi z odločitvijo o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženka v reviziji dejansko nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč druge in prve stopnje, saj s podatki o poslovanju itd. poskuša prikazati slabše poslovanje oziroma slabše poslovne rezultate in izgubo ter na ta način v nasprotju z dosedanjimi dokaznimi zaključki utemeljiti obstoj poslovnega razloga. Iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP izhaja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej revizijskih navedb, ki so namenjene spreminjanju ugotovljenih dejstev ni mogoče upoštevati. Tudi sicer revizijske navedbe zgrešijo odločilne razloge sodišč druge in prve stopnje, saj za odločitev niso pomembni splošni podatki o poslovanju toženke (zlasti ne za leti 2013 in 2014). Izhajati je namreč treba iz obrazloženega dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1), ki ga je in kot ga je navedel sam delodajalec (toženka). V tej zadevi to pomeni upad naročil in zmanjšanje proizvodnje stavbnega pohištva, kar pa je zanikal prav direktor toženke. Zato toženka s takšnimi revizijskimi navedbami ne more uspeti.

12. V zvezi z očitano napačno odmero denarnega povračila v skladu s 118. členom ZDR-1 toženka med drugim navaja, da naj bi bila obrazložitev presplošna in da naj bi bila odločitev sodišča napačna tudi "s stališča procesnega odločanja." Gre za navržene in nekonkretizirane očitke (tudi uvodoma se toženka sklicuje le na zmotno uporabo materialnega prava), tako da v tej smeri revizijski preizkus ni mogoč.

13. Nerazumljive so revizijske navedbe o tem, da naj bi prisojeno denarno povračilo preseglo šest mesečnih plač tožnika; toženka sama navaja, da naj bi povprečna plača tožnika znašala 1.160,41 EUR. To seveda (obratno kot navaja) pomeni, da tožniku z zneskom 6.000,00 EUR bruto ni bilo prisojeno denarno povračilo, ki bi presegalo šest njegovih povprečnih plač.

14. Tudi višina prisojenega denarnega povračila v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 je ustrezna. Sodišče je pravilno upoštevalo trajanje tožnikove zaposlitve pri tožencu (9 let), njegovo starost (47 let) in oceno direktorja toženke, da ni primeren za opravljanje vsakega dela, torej so njegove zaposlitvene možnosti manjše. Tudi če bo tožnik po končanem izobraževanju pridobil V. stopnjo strokovne izobrazbe (kar navaja toženka v reviziji), tega v njegovi starosti (že glede na splošno znana dejstva) ni mogoče šteti kot posebno povečanje zaposlitvenih možnosti, oziroma celo možnosti zaposlitve za višjo plačo. Toženka ob tem tudi spregleda, da je bilo tožniku priznano le delovno razmerje v trajanju treh mesecev. Zato revizijsko sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe o primernem denarnem povračilu v višini 6.000,00 EUR bruto.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče v delu, v katerem revizije ni zavrglo, to zavrnilo kot neutemeljeno (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Toženka ne izpodbija odločitve o izplačilu razlike plače za december 2015 in januar 2016.
² Vrednost spora v tem delu očitno ne doseže revizijskega praga.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 313/2023
• VDSS sodba Pdp 292/2009
• VDSS Sodba Pdp 529/2019