VSRS Sklep VIII Ips 23/2017

Jedro

Sodišči sta ugotovili, da je bil tožničin partner najmanj 10. 9. 2012 seznanjen, da bo vročevalec naslednji dan prinesel pošiljko za tožnico, vendar je takrat vročitev odklonil, obenem pa sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo tožničinih navedb in izpovedi, da je bila takrat odsotna. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 144. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 140. člena ZPP, ki ureja postopanje vročevalca v primeru odklonitve sprejema pisanja naslovnika oziroma tistega, ki bi bil pisanje za naslovnika po tem zakonu dolžan sprejeti.

V primeru napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja (in s tem odjave delavca iz zavarovanj) začne tridesetdnevni rok za vložitev tožbe teči z dnem, ko je delavec zvedel za to kršitev, ne glede na prepozno vloženo tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi seveda velja, vendar to ne preprečuje sodnega varstva tudi proti napačnemu datumu zaključka delovnega razmerja (in napačni odjavi iz zavarovanj) prav na podlagi te odpovedi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem obravnavanju¹ zavrglo tožbo² v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 30. 7. 2012 nezakonita, da je zaposlena pri toženki brez prekinitev od 16. 2. 2005 do 31. 7. 2014 in jo je za to obdobje toženka dolžna prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo za mesec februar v višini 514,80 EUR, za mesece od marca 2013 do julija 2014 pa za vsak mesec v višini 858,00 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek posamezne plače za vsak mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka).³ Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in sorazmerni del za leto 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).⁴ Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača odpravnino ob upokojitvi v višini 1.286,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 dalje do plačila, višji in drugačen zahtevek iz tega naslova zavrnilo (III. točka izreka)⁵ ter odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).⁶

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v II. točki izreka, in sicer v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo regresa za letni dopust⁷ za leto 2013, razveljavilo (I. točka izreka).⁸ V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (II. toča izreka).

3. Zoper pravnomočno "sodbo" sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se odločbe ne da preizkusiti, ker nima razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede odločitve, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročena dne 11. 9. 2012, zlasti pa niso navedeni razlogi, zakaj je vročanje detektiva dne 11. 9. 2012 sodišče štelo kot vročanje odpovedi v skladu z določbo 142. člena ZPP. Detektiv vročevalec ni ravnal v skladu s to določbo kljub dejstvu, da je bil seznanjen, da tožnice do konca septembra ne bo doma. Vročevalec je v poročilo z dne 11. 9. 2012 zapisal, da ga je na domu tožnice pričakal njen partner, ki mu je pojasnil, da tožnice ni doma in da bo prišla domov šele konec septembra. Sodišče ni utemeljilo, zakaj tožničina izpoved, da je bila v času vročanja v avgustu oziroma septembru pri teti in ne doma, ni prepričljiva. Napačno je uporabilo tudi materialno pravo, ko je tožbo v zvezi s primarnim zahtevkom zavrglo. Pravilnost vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zmotno utemeljevalo na podlagi prvega odstavka 140. in 144. člena ZPP in ne na podlagi 140. in 142. člena ZPP. S takim odločanjem je kršilo pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Napačno je interpretiralo tudi izpoved tožnice. Navedbe vročevalca o tem, da ni vedel, da vroča odpoved pogodbe o zaposlitvi, da se je sam odločil, da bo vročal po pravdnem postopku ter da je vročilnico štel za obvestilo, ni upoštevalo kot relevanten dokaz, razlogov za to pa ni navedlo. Sklicevalo se je celo na izpoved partnerja tožnice, ki ni bil zaslišan. Odločbi sodišč sta nerazumljivi in se ne moreta preizkusiti, izreka odločb pa sta v nasprotju z obrazložitvama. Sodišče druge stopnje je napačen izrek prvostopenjske sodbe glede odpravnine ignoriralo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je delovno razmerje tožnici prenehalo dne 26. 10. 2012. Nadalje tudi ni upoštevalo listinskih dokazov (odločb ZZZS), iz katerih izhaja, da je bila v bolniškem staležu od 22. 10. 2012 do 15. 3. 2013. Pri toženki je bila zaposlena najmanj do 15. 3. 2013 in bi ji tako pripadalo tudi nadomestilo plače za mesec februar in marec 2013, kar je zahtevala v spremenjenem primarnem tožbenem zahtevku v vlogi z dne 2. 12. 2014, ki ga je sodišče napačno zavrglo in tožnici odreklo pravico do prijave v obvezna zavarovanja. S tem je nepravilno uporabilo tretji odstavek 116. člena ZDR. Tudi ob upoštevanju nezakonite vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 11. 9. 2012 bi tožnici lahko pri toženki delovno razmerje zaradi bolniške odsotnosti prenehalo šele z dnem 15. 3. 2013. Celo toženka sama jo je prijavila nazaj v vsa zavarovanja do 12. 2. 2013. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbo 286. člena ZPP, ko je dopustilo in izvedlo prepozno predlagane dokaze toženke (zaslišanje prič A. A. in B. B.) ter jih upoštevalo pri odločanju.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica uvodoma navaja, da izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, čeprav iz revizije in revizijskih navedb očitno izhaja, da izpodbija le odločitev v delu, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep o zavrženju dela tožbe.⁹

8. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti delavcu osebno. Po tretjem odstavku iste zakonske določbe se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu uporabljajo pravila pravdnega postopka, torej določbe ZPP o (osebni) vročitvi.

9. Upoštevajoč dejanske zaključke je sodišče druge stopnje uporabilo 144. člen ZPP. Ta določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

10. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je v osmi točki obrazložitve odločbe pojasnilo, zakaj šteje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno vročena v skladu s 144. členom ZPP. Sodišče je ugotovilo, da je bil detektiv na tožničinem naslovu bivališča kar štirikrat. V prvih dveh poskusih vročitve se mu je vedno oglasil tožničin partner. Ko je bil detektiv 10. 9. 2012 ponovno na tožničinem naslovu, mu ni nihče odprl vrat, zato je v poštnem nabiralniku pustil obvestilo, da bo ponovno prišel naslednji dan ob 8.00 uri in da naj bo tožnica takrat doma. Takrat (11. 9. 2012) je prišel ob 7.55 uri. Na balkonu stanovanjske hiše ga je pričakal tožničin partner, ki je potrdil, da so bili seznanjeni z obvestilom z dne 10. 9. 2012, vendar tožnice ni doma. Ker tožničin partner takrat pisanja ni hotel prevzeti, ga je detektiv pustil v poštnem nabiralniku in izpolnil vročilnico.¹⁰

11. Ne držijo navedbe revizije, da sodišče ni utemeljilo, zakaj izpoved tožnice, da je bila v času vročanja v avgustu oziroma septembru pri teti in ne doma, ni prepričljiva. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da verjame izpovedi detektiva, ki je v poročilu z dne 11. 9. 2012 navedel in na zaslišanju izpovedal, da mu je partner tožnice povedal, da tožnica ne more prevzeti pisanja, ker skrbi za tasta, ki živi na istem naslovu kot tožnica in je potreben celodnevne oskrbe in je bila torej tožnica ves čas doma. Tožnica ni dokazala nasprotnega. Pri tem se sodišče ni oprlo na izpoved partnerja tožnice, ki niti ni bil zaslišan, temveč se je oprlo zgolj na izpoved vročevalca o tem, kaj mu je povedal partner tožnice ter listinske dokaze. Zato sklicevanje tožnice na kršitev določb pravdnega postopka tudi v tem delu ni utemeljeno. Tudi sodišče druge stopnje se je opredelilo do navedb tožnice o tem, da v spornem obdobju ni bila doma. Pojasnilo je, da to vprašanje niti ni pomembno - tudi če tožnice res ni bilo doma, je bil doma njen partner, ki je bil pisanje skladno s 140. členom ZPP dolžan prevzeti. Revizija z navedbo, da je bil detektiv ob vročanju 11. 9. 2012 seznanjen, da tožnice do konca septembra ne bo doma¹¹ , izpodbija dejanske ugotovitve, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Nadalje tožnica zgolj pavšalno navaja, da je sodišče napačno interpretiralo izpoved tožnice, izpoved vročevalca in poročilo z dne 11. 9. 2012 ter v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da je bila odpoved tožnici pravilno vročena, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna interpretacija izvedenih dokazov v prvi vrsti ne predstavlja očitane kršitve, sicer pa tožnica tudi ne navede, v čem je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami oziroma prepisi. V zvezi z ugovorom, da sodišče navedb vročevalca o tem, da ni vedel, da vroča odpoved pogodbe o zaposlitvi, da se je sam odločil, da bo vročal po pravdnem postopku ter da je vročilnico štel za obvestilo, ni upoštevalo pri odločanju, revizijsko sodišče pojasnjuje, da navedena dejstva za odločitev niso pravno pomembna, saj je vročevalec kljub temu odpoved vročil v skladu s 144. členom ZPP.

13. Revizija neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb 286. člena ZPP glede dopustitve in izvedbe prepozno predlaganih dokazov toženke, saj ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na odločitev sodišča in na pravilnost in zakonitost odločbe. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek glede kršitve 23. člena Ustave RS (pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča), saj sta sodišči v ponovljenem postopku ugotovili drugačno dejansko stanje na podlagi drugačne dokazne ocene, pri čemer sta v skladu z napotkom revizijskega sodišča pri tem upoštevali tudi navedbe in dokaze toženke.

14. Ob navedenih zakonskih podlagah za vročanje sta torej sodišči ugotovili, da je bil tožničin partner najmanj 10. 9. 2012 seznanjen, da bo vročevalec naslednji dan prinesel pošiljko za tožnico, vendar je takrat vročitev odklonil, obenem pa sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo tožničinih navedb in izpovedi, da je bila takrat odsotna. Zato je ob teh ugotovitvah sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 144. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 140. člena ZPP, ki ureja postopanje vročevalca v primeru odklonitve sprejema pisanja naslovnika oziroma tistega, ki bi bil pisanje za naslovnika po tem zakonu dolžan sprejeti (v skladu s prvim odstavkom 140. člena ZPP so pisanje za naslovnika dolžni sprejeti njegovi odrasli člani gospodinjstva), zato revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS in nepravilno uporabo materialnega prava¹² .

15. Glede na navedeno je odločitev sodišča o zavrženju tožbe v delu zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2012 in posledic, ki se nanašajo na takšno odločitev, pravilna. Tožnica je zamudila rok za vložitev tožbe v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR.¹³

16. Revizija uveljavlja tudi, da je sodišče zmotno zavrglo tožbo v zvezi s celotnim (primarnim) tožbenim zahtevkom in da bi moralo po vsebini odločiti najmanj o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnici s 15. 3. 2013, ko se je zaključila njena začasna nezmožnost za delo, in ji priznati tudi vsaj nadomestilo plače za februar in marec 2013. Sklicuje se na tretji odstavek 116. člena ZDR, po katerem delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Upoštevajoč to določbo, bi tožnici (pri kateri je začasna nezmožnost nastopila malo pred potekom odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi) delovno razmerje prenehalo šele po prenehanju začasne nezmožnosti za delo, torej s 15. 3. 2013.

17. Revizija pri sklicevanju na tretji odstavek 116. člena ZDR spregleda, da je sodišče tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša tudi na obstoj delovnega razmerja do 31. 7. 2014 in plačilo nadomestil plače, zavrglo. Razlogov za zavrženje tudi v tem delu pa tožnica ne izpodbija posebej, temveč te razloge neutemeljeno povezuje le z zaključki o nepravočasni tožbi za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že zato z revizijo ne more uspeti.

18. Revizijsko sodišče vseeno dodaja, da mora delavec tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložitvi v zakonskem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Ne glede na to, če ne izpodbija odpovedi v zakonskem roku ali če ta rok zamudi, lahko v zvezi s tem pride tudi do spora o datumu prenehanja delovnega razmerja, zlasti zaradi naknadnih okoliščin, ki lahko vplivajo na ta datum in ki jih delodajalec v odpovedi pogodbe niti ne more predvideti in upoštevati. Takšna okoliščina je glede na citirani tretji odstavek 116. člena ZDR lahko tudi - tako kot v tem primeru - naknadna začasna nezmožnost delavca za delo.¹⁴ V primeru napačne določitve datuma prenehanja delovnega razmerja (in s tem odjave delavca iz zavarovanj) začne tridesetdnevni rok za vložitev tožbe teči z dnem, ko je delavec zvedel za to kršitev,¹⁵ ne glede na prepozno vloženo tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi seveda velja, vendar to ne preprečuje sodnega varstva tudi proti napačnemu datumu zaključka delovnega razmerja (in napačni odjavi iz zavarovanj) prav na podlagi te odpovedi. Kot navedeno mora delavec tudi to varstvo zahtevati pravočasno - v roku 30 dni, odkar je zvedel za napačen datum zaključka delovnega razmerja.

19. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnici na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje najprej prenehalo 26. 10. 2012, vendar ji je toženka naknadno priznala delovno razmerje še do 12. 2. 2013, ko jo je (ponovno) odjavila iz zavarovanja. Tudi po tem datumu je imela tožnica do vključno 14. 3. 2013 še priznano začasno nezmožnost za delo, vendar ji toženka tega ni več upoštevala in ji delovnega razmerja ni več podaljšala do tega datuma. Iz poziva tožničinega pooblaščenca toženki 15. 4. 2013 (priloga A 33) izhaja, da je tožnica zahtevala, da jo toženka ponovno prijavi v zavarovanje do 14. 3. 2013 (zaključka njene začasne nezmožnosti za delo), da je bil tak poziv poslan toženki tudi 14. 5. 2013, vendar pa sodnega varstva v zvezi s tem ni uveljavljala pravočasno. Tožnica je namreč šele s pripravljalno vlogo z dne 25. 9. 2013, mimo navedb o pravočasni tožbi za ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki niso utemeljene), opozorila tudi na nepravilen datum zaključka delovnega razmerja na podlagi določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR in dejstvo zaključka začasne nezmožnosti za delo šele z vključno 14. 3. 2013. Glede na gornje pojasnilo je bilo tudi to sodno varstvo prepozno. Zato njenih revizijskih navedb tudi v zvezi z odločitvijo o datumu prenehanja delovnega razmerja in nadomestil plače za februar in marec 2013 ni bilo mogoče upoštevati.

20. Glede na navedeno revizija tudi v tem delu ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Toženka je priglasila stroške odgovora na revizijo, ki pa jih nosi sama, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec (razen izjeme, ki ni podana) krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

-------------------------------
¹ V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS že s sklepom VIII Ips 35/2016 z dne 5. 4. 2016 reviziji toženke ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
² Sodišče je v tem delu nepravilno odločilo s sodbo.
³ Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v skladu s 142. členom ZPP pravilno vročena 11. 9. 2012. Tožnica je tožbo poslala priporočeno po pošti 5. 12. 2012. S tem je zamudila tridesetdnevni rok za sodno varstvo.
⁴ Navedlo je, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 26. 10. 2012, zato ni mogla pridobiti pravice do letnega dopusta, na katero je vezana pravica do regresa za letni dopust ter v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR zahtevek v tem delu zavrnilo.
⁵ Glede na to, da je tožnica pri toženki delala od 16. 2. 2005 do 26. 10. 2012, ji je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR za vsako leto dela pri delodajalcu priznalo 1/4 povprečja treh plač pred podano odpovedjo. Tožnici je sodišče prisodilo odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne, kot je zmotno navedlo v izreku, odpravnino zaradi upokojitve.
⁶ Sodišče je izdalo le sodbo, čeprav bi pravilno moralo izdati sodbo in sklep.
⁷ Ker je tožnici delovno razmerje prenehalo 26. 10. 2012, bi bilo po pojasnilu sodišča druge stopnje pravilno, da bi sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tudi v delu zahtevka za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014. Čeprav je o tem zahtevku po nepotrebnem meritorno odločilo, je rezultat odločitve praktično enak. Zato je zavrnitev zahtevka za regres za leto 2014 materialnopravno pravilna, to pa ne velja v celoti glede regresa za leto 2013.
⁸ V izreku odločbe je prišlo do očitne pisne napake - sodišče je iz izreka odločbe (ne pa tudi iz njene obrazložitve) izpustilo navedbo, da se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
⁹ Tožnica sicer govori tudi o nepravilni odločitvi o odpravnini, vendar le zato, ker naj bi bila izrek odločitve in obrazložitev v nasprotju (čeprav je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da gre le za očitno pisno pomoto). Tožnica s temi navedbami spregleda, da za izpodbijanje ugodilnega dela te odločitve ne bi imela pravnega interesa, posebnih razlogov za izpodbijanje zavrnilnega dela te odločitve pa ne navaja. V tem delu odločitve tudi ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Zato revizija, če bi šteli, da se nanaša tudi na to odločitev, sploh ne bi bila dovoljena.
¹⁰ Na vročilnico je sicer napisal le dan, uro in naslovnika, vendar pa je v poročilu o osebnem vročanju z dne 11. 9. 2012, ki sta ga prejeli toženka in tožnica, opisal postopek celotnega vročanja ter navedel, da partner tožnice pisanja ni hotel prevzeti, zato ga je pustil v poštnem nabiralniku.
¹¹ Tudi če bi sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila tožnica začasno odsotna in je bil detektiv ob vročanju o tem seznanjen, prvi odstavek 143. člena ZPP določa še dodatni pogoj, ki v tem primeru ni bil podan, in sicer da je bil vročevalec seznanjen s tem, da osebe, ki so pisanje dolžne prevzeti (v obravnavanem primeru tožničin partner), le-tega ne morejo pravočasno izročiti naslovniku pisanja. Ker tožnica ni niti zatrjevala, da pisanja v času odsotnosti ne bi mogla pravočasno prejeti, tej vročitvi ni mogoče očitati nezakonitosti. V skladu z izpovedbo tožnice je bila le-ta v avgustu oziroma septembru pri teti na Studencu pri Rovišču (20 km od njenega bivališča), doma sta bila njen partner, otrok in oče. S partnerjem je bila v kontaktu, kar izhaja tudi iz poročila detektiva, kjer je navedeno, da mu je partner povedal, da so bili seznanjeni z obvestilom o vročanju. Tožnica je izpovedala drugače, vendar sodišče njene izpovedi očitno ni sprejelo, to pa je tudi ustrezno obrazložilo.
¹² Revizija neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče v obravnavanem primeru uporabiti določbo 142. člena ZPP. Zmotno se sklicuje na sodno prakso, ki temelji na drugačni dejanski podlagi (v navedenih sodnih odločbah ne gre za odklonitev sprejema naslovnika oziroma njegovih odraslih članov gospodinjstva).
¹³ Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici vročena 11. 9. 2012, tožbo pa je vložila 5. 12. 2012.
¹⁴ Spor o datumu zaključka delovnega razmerja v primeru, ko je bil delavec ob izteku odpovednega roka zadržan z dela zaradi bolezni, je spor iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, za katere zakon predvideva možnost neposredne vložitve tožbe na sodišče.
¹⁵ Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 343/2006 z dne 13. 2. 2007.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 338/2017
• VDSS sklep Pdp 774/2013
• VDSS sodba in sklep Pdp 1141/2013