VSRS Sodba in sklep III Ips 137/2015

Jedro

Zakon ne daje upniku podlage, da bi lahko v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo uveljavljal zgolj pogodbeno kazen zaradi zamude, ne da bi kumulativno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek. Dopustitev takšnega (samostojnega) zahtevka bi namreč spremenila naravo pogodbene kazni v primeru, ko je po zapadlosti obveznosti izpolnitev postala nemogoča ali v primerih, ko je izpolnitvena obveznost dolžnika prenehala na podlagi zakona ali na podlagi odstopnega upravičenja upnika. Določbo četrtega odstavka 251. člena OZ je zato treba razlagati tako, da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi samo v naslednjih primerih: (1.) ko je dolžnik pogodbeno obveznost (z zamudo) izpolnil ali (2.) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek.

Stranke pogodbe lahko skupen poslovni namen uresničijo tudi tako, da obligacijsko razmerje oblikujejo z uporabo ustrezne kombinacije (odložnih) pogojev in rokov.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 199.512,00 EUR in 74.674,20 EUR.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 6.307,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka vtožuje plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri primopredaji najetih prostorov. Navajala je, da so tožnice kot najemnice sklenile tri (v bistvenih sestavinah enake) pogodbe za najem poslovnih lokalov v nakupovalnem centru N.¹ Tožena stranka bi morala predati poslovne lokale najkasneje do 31. 12. 2011 oziroma prvi tožnici do 31. 1. 2012 in ker do vložitve tožbe do primopredaje poslovnih prostorov ni prišlo, tožeča stranka vtožuje maksimalno dogovorjeno pogodbeno kazen v višini zneska šestih mesečnih najemnin. Tožena stranka se je zahtevku upirala z navedbami, da do sklenitve najemnih pogodb sploh ni prišlo, saj so bile te sklenjene pod odložnim pogojem predaje predmeta najemne pogodbe, pogoj pa se ni izpolnil, saj trgovski center sploh ni bil zgrajen.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka sodbe).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno delno zavrženje, sicer pa predlaga njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

6. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

7. Pravdne stranke so z najemnimi pogodbami sklenjenimi 7. 4. 2010 in 9. 8. 2010 dokazale, da je tožena stranka kot najemodajalec zagotovila najemnikom, da je z Mestno občino ... dne 28. 3. 2008 sklenila pogodbo o vzpostavitvi javno-zasebnega partnerstva in da se po tej pogodbi gradi Nakupovalni center N.

8. Najemne pogodbe so določale, da v primeru, da tožena stranka - najemodajalec krši najemno pogodbo in ne dobi pravic na površinah v poslovno trgovskem centru, ki so bile predmet najema, imajo najemniki pravico odstopiti od pogodbe. Najemniki od pogodbe niso odstopili.

9. V točki II. najemnih pogodb je bilo v prvem odstavku določeno, "da najemno razmerje začne veljati s predajo predmeta najemne pogodbe. Najemodajalec se zavezuje, da bo najemniku sporočil datum primopredaje dvanajst mesecev vnaprej, vendar najkasneje devet mesecev pred otvoritvijo. Najemodajalec se prav tako zavezuje, da bo najemniku sporočil točen datum otvoritve, najkasneje na dan primopredaje predmeta najema. Dokler najemodajalec ne sporoči točnega datuma otvoritve, najemnik ni dolžan prevzeti predmeta najema. Datum otvoritve lahko odstopa od navedenega datuma tako, da je največ štirinajst dni kasneje. Predaja predmeta najemne pogodbe bo najkasneje osem tednov pred odprtjem nakupovalnega centra, predvidoma julija 2011, vendar najkasneje januarja 2012." V drugem odstavku II. točke najemne pogodbe pa je bilo določeno, "Datum primopredaje lahko odstopa maksimalno +/- sedem dni ... v kolikor primopredaja s strani najemodajalca ni opravljena pravočasno in se smatra v zamudi, ima najemnik pravico do pogodbene kazni za vsak dan zamude, vendar največ šest mesečih najemnikovih najemnin. V primeru, da se primopredaja ne izvede najkasneje v roku treh mesecev po dogovorjenem datumu, ima najemnik pravico do odstopa od najemne pogodbe.

Povzetek revizijskih navedb

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožba neodpravljivo nesklepčna, s čimer pa se revidentka ne strinja in zatrjuje, da v tožbi ni bilo podatka o tem, da poslovni prostori niso bili zgrajeni. Pojasnjuje, da je vsebino sklenjenih pogodb razlagala tako, da je bil v pogodbah določen fiksen rok za predajo poslovnih prostorov, ki pa se ga tožena stranka ni držala, zaradi česar ji mora (zaradi zamude pri predaji) plačati dogovorjeno pogodbeno kazen. Dejstvo, da trgovski center N. ni zgrajen, je splošno znano dejstvo, ki izhaja tudi iz kasnejših nespornih navedb pravdnih strank, ki pa ne bi smelo postati odločilno dejstvo pri odločitvi. Revidentka sodišču druge stopnje še očita, da je njegova sodba neobrazložena, saj iz sodbe ni mogoče razbrati, v katerih določilih najemne pogodbe je sodišče našlo podlago za zaključek, da so bile pogodbe sklenjene z odložnim pogojem dograditve trgovskega centra, zlasti zato, ker je bil v pogodbah izrecno naveden (skrajni) rok predaje prostorov. Na to je revidentka opozarjala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, pa tudi kasneje v pritožbi, vendar pa pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Prav tako višje sodišče ni navedlo nobenega zakonskega določila, na katerega je oprlo svojo odločitev v materialnopravnem smislu.

O dovoljenosti revizije (I. točka izreka)

11. Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti Vrhovno sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP v zvezi s 367.a členom ZPP).

12. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon sicer ne določa, da to velja tudi za aktivno sosporništvo. Ker pa se morajo enaki procesni položaji enako obravnavati, je v sodni praksi ustaljeno stališče, da pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v zvezi s pasivnim sosporništvom velja tudi za aktivno sosporništvo.²

13. V obravnavani zadevi na aktivni strani nastopata (še) dve tožnici, ki sta navadni sospornici, pri čemer je prva tožnica uveljavljala dva zahtevka na podlagi dveh pogodb s toženo stranko.³ Pri subjektivni kumulaciji na aktivni strani imamo toliko pravnih razmerij, kot je subjektov na upniški strani. Prva tožnica od toženke zahteva plačilo 527.068,50 EUR, druga tožnica plačilo 199.512,00 EUR, tretja tožnica, ki je bila kasneje pripojena prvi tožnici, pa je zahtevala plačilo 74.674,20 EUR. V sodni praksi je zavzeto stališče, da seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so sporni, iz petega odstavka 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov.^{4, 5} Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na drugo tožnico ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP, tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da bi Vrhovno sodišče revizijo dopustilo. Nasprotno, njen predlog za dopustitev revizije, ki ga je v isti zadevi vložila zoper sodbo sodišča druge stopnje je bil zavrnjen s sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 96/2015 z dne 25. 9. 2015. Prav tako pa tudi zahtevek tretje, sedaj prve tožnice za plačilo 74.674,20 EUR.

O neutemeljenosti revizije (II. točka izreka)

14. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, v katerih določbah pogodbe je našlo podlago za sklepanje, da je najemna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem. Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da pritožnica s strani pritožbenega sodišča odgovora na to vprašanje res ni dobila neposredno, kar pa je rezultat tega, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi svojo odločitev oprlo zlasti na ugotovitev, da iz vsebine pogodbe ne izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve, pač pa, da je bila pogodbena kazen dogovorjena (le) za primer zamude z izpolnitvijo.

15. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je iz vsebine obravnavanih pogodb jasno mogoče razbrati, da so pogodbenice začetek učinkovanja najemne pogodbe vezale na (odložni) pogoj, ko sta se v prvem odstavku II. točke najemne pogodbe izrecno dogovorili, "da najemno razmerje začne veljati s predajo predmeta najemne pogodbe...". Drži sicer ugotovitev revidentke, da sta pravdni stranki v istem odstavku pogodbe določili (tudi) skrajni rok predaje predmeta najemne pogodbe ("najkasneje osem tednov pred odprtjem nakupovalnega centra, predvidoma julija 2011, vendar najkasneje januarja 2012"), vendar pa ta na odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva. Stranke pogodbe lahko skupen poslovni namen uresničijo tudi tako, da obligacijsko razmerje oblikujejo z uporabo ustrezne kombinacije (odložnih) pogojev in rokov.⁶ Dopustno torej je, da stranki pogodbo skleneta pod odložnim pogojem, ki se uresniči, če nastane določeno dejanje, hkrati pa se dogovorita, da je pogodba razvezana, če pravno dejanje, ki je odložni pogoj, do določenega roka ne nastopi. Posledica določitve določenega dejstva za odložni pogoj je, da pogodba ne začne učinkovati takrat, ko so izpolnjene (splošne in posebne) zakonske predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe, temveč šele, ko (in če) to dejstvo, ki je bilo določeno kot pogoj, nastopi.

16. Vendar pa odložni pogoj, njegov nenastop in posledice niso odločilni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da iz pogodb ne izhaja, da bi bila pogodbena kazen dogovorjena (tudi) za primer neizpolnitve (ko torej tožena stranka nakupovalnega centra ne bi zgradila, odprla oziroma predala tožeči stranki), temveč je bila pogodbena kazen dogovorjena le za primer zamude z izpolnitvijo. Iz vsebine pogodbe namreč izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, ko primopredaja najemodajalca ni bila opravljena pravočasno in se smatra v zamudi. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da objekt, ki je bil predmet najema, sploh ni bil zgrajen, da se pogoj (predaja predmeta najema) do skrajnega roka ni uresničil ter ob ugotovitvi, da pogodbena kazen za primer neizpolnitve ni bila dogovorjena, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni materialnopravno pravilna. OZ namreč v posledici ločevanja različnih vrst nepravilne izpolnitve (kamor spadata tudi izpolnitev obveznosti z zamudo in neizpolnitev) v prvem odstavku 274. člena jasno loči med pogodbeno kaznijo za primer zamude in pogodbeno kaznijo za primer neizpolnitve, pri čemer se glede na dikcijo drugega odstavka 274. člena OZ v dvomu šteje, da je med strankama dogovorjena (zgolj) pogodbena kazen za primer zamude. V tem kontekstu je torej odprto polje glede dogovora, kateri dejanski stan kršitve pogodbe je temelj za pogodbeno kazen. V primeru neizpolnitve pogodbe ima pogodbena kazen funkcijo povrnitve pozitivnega pogodbenega interesa, ki ga je upnik zasledoval ob sklenitvi pogodbe. Do takšnega zahtevka je upnik upravičen le ob predpostavki, da je bila tovrstna oblika denarne kazni izrecno dogovorjena in da pogodbena obveznost ni izpolnjena. Z uveljavljanjem pogodbene kazni zaradi neizpolnitve upnik izgubi pravico terjati izpolnitev pogodbe (prvi in drugi odstavek 251. člena OZ); gre namreč za posebno obliko odstopnega upravičenja upnika. Enak pa je položaj tudi v primerih, ko pride že pred tem do razveze pogodbe (na podlagi zakona pri fiksnih pogodbah ali z uveljavitvijo odstopnega upravičenja v primeru napak v izpolnitvi). Te izbirne pravice pa nima dolžnik (tretji odstavek 251. člena OZ). Če izrecnega dogovora o pogodbeni kazni zaradi neizpolnitve ni, upniku v primeru neizpolnitve ostaja možnost uveljavljanja odškodnine po splošnih pravilih iz 239. člena OZ.

17. Na drugi strani pa je namen pogodbene kazni zaradi zamude v siljenju dolžnika k pravočasni izpolnitvi obveznosti. Ob dospelosti obveznosti dolžnika ima upnik upravičenje, da terja tako izpolnitev obveznosti, kot tudi pogodbeno kazen (četrti odstavek 251. člena OZ). Prav v tem pa se razlikuje položaj upnika od primera dogovorjene pogodbene kazni zaradi neizpolnitve. Zakon ne daje upniku podlage, da bi lahko v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo uveljavljal zgolj pogodbeno kazen zaradi zamude, ne da bi kumulativno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek. Dopustitev takšnega (samostojnega) zahtevka bi namreč spremenila naravo pogodbene kazni v primeru, ko je po zapadlosti obveznosti izpolnitev postala nemogoča ali v primerih, ko je izpolnitvena obveznost dolžnika prenehala na podlagi zakona ali na podlagi odstopnega upravičenja upnika. Določbo četrtega odstavka 251. člena OZ je zato treba razlagati tako, da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi samo v naslednjih primerih: (1.) ko je dolžnik pogodbeno obveznost (z zamudo) izpolnil ali (2.) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek.

18. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče bi torej dopustitev samostojnega zahtevka na plačilo pogodbene kazni zaradi zamude v izpolnitvi ob okoliščinah, ko je jasno, da pogodba s strani tožene stranke ni bila izpolnjena, takšni kazni dajala pomen pogodbene kazni zaradi neizpolnitve, ki pa med strankama ni bila dogovorjena. Ob takšnem razumevanju določb 247. in 251. člena OZ se tako izkažejo odločilni materialnopravni razlogi sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi kot pravilni.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (III. in IV. točka izreka)

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka (III. točka izreka), medtem ko je toženi stranki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (IV. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 6.307,40 EUR (5.150,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ter 1.137,40 EUR za 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Prvotno so na strani tožeče stranke nastopale tri tožnice kot navadne sospornice, vendar pa je bila tretja tožnica v času postopka pred sodiščem prve stopnje (1. 7. 2014) izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi A., d. d., po pogodbi o pripojitvi z dne 28.4.2014. V skladu s tretjim odstavkom 591. člena Zakona o gospodarskih družbah je tako premoženje izbrisane tretje tožnice z dnem vpisa pripojitve v sodni register prešlo na prevzemno družbo, torej na prvo tožnico, zato se oba zahtevka prve in tretje tožnice od tega trenutka dalje obravnavata kot zahtevka prve tožnice.
² Glej tudi sklep VS RS III Ips 2/2017 z dne 7. 3. 2017.
³ Prvo je sklenila prvotožeča stranka, drugo pa njena prednica, B., d. o. o.
⁴ Prim. M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik, št. 71/2015, str. 13-14. Prim. tudi odločbe VS RS: II Ips 811/2009 z dne 25. 4. 2013, II Ips 319/2014 z dne 19. 5. 2016, II Ips 91/2015 z dne 2. 6. 2016 in II Ips 99/2015 z dne 15. 9. 2016.
⁵ Tako tudi odločbe VS RS II DoR 5/2014, II Ips 162/2012, II Ips 63/2012, III Ips 62/2012, II Ips 372/2010, II Ips 25/2013, II Ips 199/2010 in druge.
⁶ Plavšak, N. v: Plavšak, Juhart, Vrenčur (2009) Obligacijsko pravo, splošni del. GV založba. Str. 257-258.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 522/2015
• VSRS sklep II Ips 193/2015
• VSRS sklep II Ips 203/2014